Pozdravljeni,
s skupino prostovoljcev gremo na Madagaskar to poletje in eden izmed izzivov je tudi skupna priprava maše. Glede na to, da sem zadolžena za uvod v mašo (in tega še nikoli nisem počela), me zanima, ali kdo mogoče pozna kakšno dobro besedilo / zgodbico / misel / karkoli… za uvod v mašo, kjer gre seveda za mir, dobrodelnost, pomoč, ljubezen, predvsem na globalnem nivoju oz. v povezavi s krajem kamor odhajamo.
Vsem dobromernim nasvetom se iz srca zahvaljujem

Takole, na hitro!

— Khalil Gibran: Prerok! (brez dvoma insprativen in skoraj v celoti pokriva človeško življenje).

Naslednje, kar mi ta hip pade na pamet – knjiga, ki jo ravnokar počasi in z užitkom berem.
Sama tematika knjige je sicer kulturnozgodovinska, vendar je izvirno in iskro napisana in čeprav gre za znanstveno pisanje, premore dosti duhovitih vložkov, tudi vsebuje precej modrih avtorjevih misli in nekakšen pomirjevalen relativen (relativizirajoč?) pogled na življenje in ustvarjanje.

Tudi, če ne boste prebrali knjige, je že sam naslov kot takšen, prav zanimiv, mikaven in izzivalen:

— Igor Grdina: Med dolžnostjo spomina in razkošjem pozabe (2006).

Gospod, pomagaj mi,
da bom za vse prijatelj,
ki čaka, ne da bi se utrudil,
ki sprejme z dobroto,
ki daje, z ljubeznijo,
ki brez težav posluša,
ki se z veseljem zahvaljuje;
prijatelj, ki ga zmeraj najdejo,
ko ga potrebujejo.
Pomagaj mi, da bom trden človek,
na katerega se je moč obrniti kadarkoli;
da bom znal podariti sproščujoče prijateljstvo,
da bom znal izžarevati vesel mir,
tvoj mir, o Gospod.

Naredi, da bom na razpolago in sprejemljiv
predvsem za najbolj šibke in nezaščitene.

tako bom s preprostimi dejanji pomagal
drugim, da te bodo začutili še bližje,
moj dobri Gospod.