V savni 2.
Je bil KIR zadnjič v savni. Saj se spomnite, a ne…. pa njegova ni bila za akcijo? Jaz pa sem takrat napisala, da jaz pa bi.
No, in včeraj me je moj “častil” s savno…. je prišel iz službe in svečano objavil, da ma službe in tega dirkanja pun ku*rac in da greva v savno. Sva še mularijo zrihtala, kolikor je bilo potrebno, pa sva šla. Je blo kar nekaj ljudi, presenetljivo veliko, glede na sredino tedna…. ampak do večera so se v glavnem spokali domov. Le nekaj nas je še ostalo, ti pa smo si po ne vem kakem naključju izbrali tak fajn ritem, da smo hodili izmenično v različne savne. In sva se, hihi, znašla v turški čisto sama…
In sva začela najprej z debato, kje bi se v javnosti še dalo ljubit… pa se še nisva. (No, v savni sva se že, da ne bo pomote!) In od take debate človeka kar malo prime, da bi se pomuckal, sploh če je taka fajn prilika – voljno telo na dosegu roke, prav nič mrzlo ni, pa še slačit se ni treba…. in rokce so kar začele z dotikanjem… usta z oblizovanjem… in en, dva, tri sva bila en na drugem…. no, jaz na njem…. voda je tekla po najinih telesih, megla naju je zakrivala pred pogledi od zunaj in vroč zrak z vonjem bora je polnil moja pljuča….
Preselila sva se v brbotalnik na sredi…. bilo je sladko…. jemala sva se počasi, previdno…. a nisva želela iti do konca….
Vznemirjala in dražila sva se kar lep čas…. še celo po tem, ko je v turško vstopil še en par!!!!! Morda sta opazila, morda nista, a ko sva midva šla pod tuš, sta bila onadva sumljivo tiho in blizu drug drugemu….
Strast je bila že prav huda, težko sva jo prenašala. Vedela sva, da doma ne bo možno igrice končati, ker mularija prav gotovo še ni v posteljah. S še mokrimi lasmi sva zdirjala v avto in se odpeljala. Ne domov….. v bližnji gozdič. Ustavila sva se v zavetju dreves in teme. Zmetala sva s sebe, kar je bilo nujno potrebno…. nisva imela veliko, perila itak nisva oblekla…. in se strastno vrgla drug na drugega. Presneto potrebna sva bila tega, da igrico speljeva do konca… in tudi pozorna nisva bila na okolico….. divjala in predla sva, kot da sva sama na svetu…. in če naju je kdo opazoval, je imel pač zastonj peep show! Čeprav avto ni ravno udoben, sva se vseeno imela nadvse fino….
Hmmmmm.
Ko si mlad in nimaš kje, pride avto prav.
Potem pa imaš doma otroke, pa spet nimaš kje….. in avto spet pride prav….
Ampak ko sva se smeje spet spravljala v red in ko je bilo treba na avtu obrniti ključ, takrat sva komaj opazila, da sva verjetno zbrcala prav vsa stikala….. brisalci so začeli pometati, smerikazi utripati, luči so bile prižgane, ventilatorji na full…..
In sva se odpeljala domov.
Doma pa, kot sva pričakovala – še dve uri ne bi uspela priti do kančka zasebnosti in drug do drugega….
In razmišljava, da bi si kupila Wohnwagen al pa avtobus, hihi….
Ane, kako je narobe svet..kar imamo je čist tako samoumevno, kar nimamo si želimo..ko pa to izgubimo, se šele zavedamo kaj smo imeli…mal glej na vse to iz takega zornega kota in morda spoznaš, da tvoj predragi pa le ni tako švoh;))!
Res je, da bi se marsikdo kar v savni dol dajal, res je , da bi se marsikdo tako kot sta se vidva v avtu ali med potko nekje do doma…doma… ne pozabi pa, da je veliko tudi takih, ki v savni sploh ne bi in doma tudi ne…ampak raje kje drugje s kom drugim…vsak dan beremo, poslusamo take zgodbe…včasih tisto kar imamo res premalo cenimo..ej tole pišem pa čisto na splošno ne leti nič nate draga Luna, čeprav te berem, da nikakor nisi zadovoljna s tvojim dragim..če se motim se opravičujem, ampak vedno dodaš neke besede med besedami iz katerih se čuti tvoje nezadovoljstvo do tvojega …če se motim, se opravičujem!