In tudi jaz sem ob delu pred 10 leti morala narediti še višjo šolo.

Kot spremljam tudi pri vrstnikih, je pri vseh podobno. Izžetost, pomanjkanje energije, kar neka apatija, tudi če si zdrav, oziroma bolje rečeno brez diagnoz. Pa mi smo še dobro prišli skozi, ker smo prej delali v bolj ugodnih okoliščinah, z bistveno manj pritiski. Tudi otroke smo imeli mlajši in so pri naših 60 že na svojem ali vsaj popolnoma samostojni. Že za današnje 50+ letnike bo še težje.

Sicer pa je poleg čim bolj zdravega življenja in organizacije dela čarobna palčka bolniška. Ko mi je preveč, vzamem bolniško.

60 jih imam. In še nekaj let bomo delala, da lahko pridobim pokojnino. Ni mi težko delati. Težko je včasih zjutraj vstati. Imam krasne sodelavce in pogrešala jih bom, ko se bom upokojila. A se kljub temu upokojitve veselim!

kako? ti jo kar dodelijo? sem letos prvič vzela 5 mesecev pri 50,  pa me šef že ves čas grdo gleda, dr pa tudi ne želi napisat.

Ljudje smo različni. Za nekoga je delo kot peresce, za druge pa muka. Ubogi so tisti, ki delajo s težavo sploh, če je gnili tim in ne nekaj na pamet. Po moje je boljše na vsakih nekaj let zamenjat službo, če je muka.

Zdravnik mi jo brez problema napiše. Je razumen človek, ki se zaveda, da z leti ne zmoremo toliko kot prej. Če je treba sicer zmoremo, a se nam na daljši rok pozna na zdravju. Če ne bi bilo tako, bi pa že našla razlog za bolniško. Moje zdravje mi pomeni več kot interesi podjetja. Imamo pa v službi vsi podobne poglede, zato ni kakšnih težav.

Pri 61. letih sem se upokojila, z veseljem, ker sem bila že fajn utrujena. Po pol  leta pa mi je postalo dolgčas in sem se zopet zaposlila, tokrat preko pogodbe upokojenca. Se pravi, da delam po 3.ure dnevno, v enem mesecu smem oddelati maksimalno 60 ur. Delam tako že 3 leta in sem zelo zadovoljna, da imam bolj pestro življenje, da sem zopet več med ljudmi. Sicer moram v 3.urah tako hiteti, da vse podelam, da grem domov utrujena ampak zadovoljna, ker sem kos vsem 30.let mlajšim. Včasih bi mi pasalo, da bi za kak mesec počila a si ne upam, ker se bojim, da bodo potem namesto mene zaposlili katerega drugega, saj me nujno potrebujejo.

Ja, težko je. Enako kot avtorica: gledališče sem ukinila, prav tako druženja med tednom. Samo služba in regeneracija. Znanstveno in pedagoško delo. Vstanem navsezgodaj, takrat sem najbolj sveža in naredim najtežje stvari. Če se da, grem sredi dneva počivat, tudi pol ure pomaga. Dostikrat ni mogoče. Vsak večer pa imam predavanja po zoomu. Delo me še vedno veseli in izpolnjuje, a porabim dosti več časa kot pred 60 letom: zaradi let, pa tudi digitalizacije, saj se ne zmorem tako hitro kot mlajši naučiti in prilagoditi vedno novim platformam in aplikacijam, ki jih uporabljamo.

Edino, kar si poleg dela privoščim, je 2x tedensko 90 minutna joga: vzame čas, vendar me drži pokonci tako psihično kot fizično. Ostale strategije: spat ob 10 h, dihalne tehnike za umiritev, jesti pametno, hoditi v naravo, kadar se le da. Ob petkih popoldan poskušam pripraviti stvari za naslednji teden, da sem za konec tedna lahko  brez telefona in računalnika, in si vzeti čas za najbližje. Še to mi je včasih odveč, ker postanem nervozna in razdražljiva ob misli, kaj vse bi lahko v tem času naredila, da mi ne bi delo ostajalo. Če se prekurim, dobim migreno ali mi pade odpornost.

Skratka, delo raztegnem skozi ves dan, da lahko sploh vse opravim. Še 2,5  let imam do polne pokojnine, predčasna bi komaj zadostovala za dom.

Starost: 62 let in pol. Do 60 sem zmogla vse z lahkoto, po 60 se vsak mesec pozna.

Treba je to sprejeti, se prilagoditi in ostati pozitiven, ni druge.

Pazite nase, poskušajmo uživati v vsakem trenutku, ko smo še približno zdravi in lahko delamo, četudi s težavo. Ko človek zboli in se vse vrti samo okoli tega..takrat je šele hudo.

gospa, imela sem kalcinacijo leve ahilove tetive, sem šla na bovnovo terapijo junija 2017, avgusta me je prenehalo boleti….čez eno leto so me poklicali za operacijo, ker sem bila naročena nanjo,  nisem šla, ker me je prenehalo boleti…..zato le pojdite na kakšno terapijo, ker ste še zelo mlada, da ne bo kasneje še hujše….poskrbite za svoje zdravje

Kot da bi jaz napisala.

Včasih sem delala v trgovini, pol v skladišču živil, ko smo sli stečaj pa sem začela čistit. Vedno sem imela razgibano delo. Ko je prišla na vrsto penzija me je prijela panika kaj bom počela, kako bom živela finančno. Odločila sem se da bom podaljšala in sem zadovoljna fit😄. Bolj počasi ampak počutim se super. Če podaljšaš moreš bit zdrav, če nisi boljše takoj v penzjon. Pa lep pozdrav

Delam v JU, pisarna 8 ur. Uspelo mi je prit v okolje, kjer je karierno mikastenje za položaj izjemno, razlika v plačah pa skorajda zanemarljiva. Kader odhaja mnogo prej kot prihaja. Za dokončanje fakultete sem si že vrsto le nazaj pustila samo diplomo, ker bi bila dolzna javiti dokoncanje izobrabe. Pa nocem. Kolegica, s katero sva skupaj studirali, ima cca 200 eur višjo plačo za rane na želodcu. Pred penzijo bo morda njena plača višja še za kak stotak. Delam rutinsko delo, brez večjih izzivov, sicer na tempo, ampak še z veseljem. Po drugem kovidu sem začela čutiti nenormalno utrujenost. Tako možgan kot telesa. Želim si enourni nap time v času malice, da priguram do konca dneva. Sodelavka je poleg utrujenosti izpostavljena še pritisku vodenja aktiva in menedžiranju in sprejemanju zahtevnih odločitev. Ko jo gledam, sem si hvaležna za odločitev, da ne diplomiram. Tega, kar doživlja sedaj sodelavka, ne bi več zmogla. V mladih letih še imaš energijo, na starejsa leta pa sledi precejsen upad zmožnosti. Pa pred mano je še vsaj deset let dela, če nič ne podaljšajo. Blagor tistim, neutrujenim. Ampak tudi, če danes še zmorete, ne veste, kaj bo jutri. Zato samo ne obsojajte, jutri ste lahko naslednji.

Moja mama je celo življenje garala na kmetiji od jutra do vecera. Včasih za ficnike, komaj preživeli. Zelo stresno. Cez 2 mes bo 88 in je danes ves dan rondala okrog hise in zvazala iz vrta, kidala prasicu, kokosim.. ni da ni. Kot navito kolo. Ravnokar je še zakurila centralno in prisla v bajto. Zanjo je delo=življenje. Zdaj se bo umila, pojedla, usedla pred tv, pogrela in sladko zaspala, kako lep dan je bil in koliko je naredila. Vse je v glavi. In pogledu na zivljenje.

Dejansko morate prilezi do 65 let v kolikor nimate že prej 40 let delovne dobe in kot kaže bodo še premaknili na 67 let…pa ne zato, ker jim manjka delavcev ampak, da jim ni potrebno izplačevati pokojnin pa potem ko bo bodo krajši čas – dejansko nas kradejo!

Popolnoma enako! 57 let.

Povzetek: ne splača se it pri 18tih v službo. Čim dlje vlecite druge vrste del in šparajte/investirajte prihranke, nato pa lepo zložno naberite 20 let delovne dobe za minimalno penzijo. Vse ostalo je metanje zasluženega denarja v črno luknjo.

Pa preživi, če moreš s socialno podporo.

Jaz pri 60 normalno delam cel delovnik, enako mož. Delava pisarniško + (občasno) teren po Slo in ExYu – delo z ljudmi. Delovno lahko delava od doma (oba). Imava tudi avtodom, en-dva vikenda mesečno zagotovo kam z njim. Poleg tega malo pomagam potomcu pri otrocih (grem v vrtec po njih, jih kam odpeljem, občasno, morda 1x na 2 meseca prespijo pri naju, vzameva jih tudi z avtodomov zraven). Imam polno interesov: šivanje, kuhanje, hodim na tečaje fizično (po SLO 🙂 in spletno )… poleg tega 5 x tedensko ziher narediva peš med 3-5 km/dan. Sedaj ko je bilo še lepo kolesariva.

Delava pa tam od 8ih do 15-ih, pa še potem kakšno uro ali dve zvečer :). Službeno pa skoz morava oba slediti trendom in zakonodaji. Sva še v eni skupini, ki se dobi 1x mesečno, prejšnja leta sva imela še abonma (po koroni ne več). Jaz urejam tudi eno speltno stran, cca 5 ur mesečno.

Ko to pišem, še sama skoraj ne verjamem, kako mi to vse uspe v enem dnevu :). Bo treba malo upočasnit zgleda 🙂
Sva pa skoz tako aktivna – celo delovno dobo, pravzaprav sva sedaj zadnjih par let, po koroni, upočasnila in ne delava več na takšnih večjih projektih (ki so zahtevali več aktivnosti in terena).

Bodi vesela, da imaš vikende. Delam v dso, po 7 ali 8 dni skupaj, 1 dan prosta. Po 56 h velikokrat v kosu, da sem 1 dan dona. V 1 dnevu se spočijem….nič. on potem spet vsak 7krat v služo. 1 vikend prost, če je sreča.

Midva z mozem sva se ze pri 50+ odlocila za izpuscanje napredovanj in prehod na manj stresna delovna mesta, tudi placa nizja, a mir vse odtehta in se ga ne da poplacati z denarjem.

Kaj pa penzija? To je dobra opcija za 60+m

Pri 61. sem se upokojila, imela sem pisarniško delo. Ker se še dobro počutim sem se po parih mesecih odločila za lažja fizična dela preko pog. upokojenca, 60 ur mesečno, ca 3.ure dnevno, vikendi prosti. Sedaj sem pa že preko 65.let, pa mi je včasih to delo odveč, sploh, ker v 4.letih nisem bila niti en dan odsotna. Ampak bom morala še nadaljevati, ker moram stan. kredit odplačevati še 7.let, pokojnina pa je mizerna. Očitno bom delala kar do smrti, če me bodo le delodajalci še marali. Včasih si nisem mislila, da bodo z leti tako zelo znižali pokojnine, moji starši so normalno živeli z njimi, danes pa je res mizerno.

eno leto stara tema ampak bi znala bit aktivna se 10 let, ker pišejo tisti, ki ne vidijo datuma, kdaj je avtor teme odprl temo.., tako da je ok., pač, da smo na tekočem, kaj se dogaja…

Bom še jst kaj dodal…, čez 20 let…

Držim se zlatega pravila.  Tukaj ne piši nič o sedanjosti.., razen nekih malenkosti.. Recimo to.. Prejsen teden sem v leclercu kupil francosko salato.., slabše nisem okusil v življenju in pazi to, kila okoli 13€, takle mamo.. ..

STERA TEMA…

Čimprej spoki v penzijo……dokler je še!?!

Nekateri smo še precej mlajši od 60, pa po prihodu iz službe in čez vikend ni kaj veliko od nas, zaradi utrujenosti.