Pri šestdesetih letih sem se upokojila. A kmalu, zelo kmalu mi je postalo dolgčas. Našla sem si delo, sicer prav drugačno od prejšnjega, delo na domu in ga opravljam skoraj deset let.

Zadovoljna sem sama s sabo in z opravljenim delom.

Pa še zaslužim nekaj. Ne vem, do kdaj bom še zmogla, ampak zaenkrat se ne počutim ne utrujeno, ne nesposobno.

Podobno pri nas. Pa še rodila potem ko se je že upokojila. Že 30+ let se ji lepo godi. Danes pa smo pri teh letih šele na pol poti do penzije.

In kako misliš, da je v tujini? Da hodijo v penzijo pri 50ih? Sanjaj. Starost za penzijo enaka, ponekod še višja kot pri nas.

Pač pejt v penzjon, razen, ce se ti gre za tistih 20 al kok posto dodatno. Ker pišeš, da si 60+. Pa ma luna pol podlago, zakaj sploh ne it v penzjon z delom do ala vsaj 90 😅☺️☺️☺️, da bo za socialo več ostalo. Ker pravjo, da se jim bolj to splača finanćno kot pa sploh migniti.

Pa še zanimalo bi me, kako pridejo do razmišljanja upokojenvi, da bi se jim od bruto odtegovalo karkoli? In kako bi oni najprej skoz in skoz penzije usklajevali, predhodno plače pa nič? 😅☺️☺️☺️ In še 13ti penzjon bi? Prav, naj ga izplača firma, kateri ste bili lojalni. Oz. naj država vsem potala, če ze tala.  Ne da pol vsi dodatno pedenamo, kar spet ni prostovoljno. Torej, če prav razumem, upokojenci ne bi placevali za svojo morebitno posteljo, morali jo bomo pa mi. Prav za vas. Pa dvomim, da drzava še pol ne bo rekla, daj še kot vsi upokojenske oskrbe oz. starostne. Saj boste zase plačali. Poleg istega doplačevanja. Kot v zdravstvu. Novo dodatno še pride 🙃🙃🙃😅😂😂😂🙃🙃☺️☺️☺️ Ta prispevek za ala oskrbo sploh ne bi smel zaživeti! In se naj ta vlada, ki zgolj jemlje, nekam predčasno spelje s kako izbranko na pohod.

Ja, tale je šla po faksu pri 43 pol glih v penzjon ja. Po kerem kopitu sploh polne rite niti v invalidskega vrtnarjenja ne ☺️☺️☺️

60 bom in sem seveda močno utrujena. V službi še gre, ko pa je dan ali teden za mano, sem čisto brez energije. Opažam in slišim da enako tudi moje 10 let mlajši sodelavci, ženske še sploh. Ne delo,  izmučijo nas zahteve in pritiski. Vse več v čim krajšem času s kar največ dobička. Jaz imam vsaj odraslega otroka, polovico delovne dobe sem ob skoraj istem delu preživela v mirnem in prijetnem okolju. Bili smo uspešni brez stalne gonje za rezultati.

Imam 48 let in iz službe prihajam grozno utrujena. Po srednji šoli sem delala pripravništvo volantersko, nato šla študirati za dipl ms in spet opravljala pripravništvo volantersko. To se seveda pozna in redno sem se zaposlila šele s 24imi leti. To pomeni, da bom morala delati do 64.leta.  Na mesec imam prost samo 1 kobec tedna, med delavniki sem doma samo po 1 dan. Komaj zdržim tempo, ko sem doma, ne zmorem ničesar več. Komaj skuham. Ne vem, res ne vem, kako bom zmogla še 16 let.

Potem mi pametujejo tiste gospe, ki so šle v penzijo pri dobrih 50ih, kako smo mladi zanič!

Še vedno delam po 230 ur, še vedno sedim v šolskih klopeh in se vozim 80 km dnevno.

Konec 80ih, začetek 90ih, tam nekje je bilo. Ni šla po faksu, ampak s 15imi leti. In takrat se je še lahko kupilo nekaj let delovne dobe. Je pač plačala in amen.  Drugi časi so bili. Jih je veliko šlo na tak način zelo zgodaj.

Ja res so šle pri 50 v penzijo, ampak so pa do takrat delale malo drugače kot ti. Večina jih je imela doma še vrt, njivo, morda celo kaj živali, torej mini kmetijo. Plus otroci, gospodinjstvo je bilo komplet vse na njih, ker v tistih časih niso možje prijemali za metlo in kuhalnico, tako kot danes. V službah ni bilo klim v poletni vročini, niti nekega hudega ogrevanja pozimi. Tudi doma so vstajale toliko prej, da so znosile drva v hišo in zakurile, medtem ko ti danes vstaneš v toplo stanovanje, ki se avtomatsko vžge in samo regulira temperaturo. Verjetno se tudi niso pripeljale v službo z avtom do vhodnih vrat, ampak so zjutraj pešačile do avtobusne postaje, če so sploh imele to možnost. Moja babica je lepo naredila vsako jutro do tovarne 5 km peš v vsakem vremenu, 5km tja, 5 nazaj. Vsak dan. Pred tem pa je še otroke odpravila za v šolo, poskrbela za živino, itd. Služba pa začela ob 6h zjutraj. Zdaj pa po pravici povej, koliko časa bi ti zdržala tole. Mladi danes ne delamo pol toliko, kot so naši starši in stari starši. Danes je psihičen pritisk drugačen kot takrat, že od od osnovne šole dalje in to je tisto, kar nas počasi uničuje, utruja in ubija. Stres škodi tako, da se povedat ne da in mnogi ga močno podcenjujejo. Oni tega ne bodo razumeli nikoli, ker so živeli drugače, tudi z drugačno miselnostjo so bili vzgajani. In prav tako ti ne boš nikoli razumela njih, ko imaš za razliko od njih vse na gumb, ter jih imela za lene, ker so šli (pre)zgodaj v penzijo.

Zdrava prehrana, premalo se gibljes.