V službo z bivšim
Pred kratkim sem že pisala na to temo tule, ampak se ni izšlo po planih, zato spet pišem.
Bi šle v službo, kjer morate tesno sodelovati s svojim bivšim?
No gre zato, da sem imela službo, kjer je bilo fajn delo in imela sem super sodelavca, v bistvu šefa oz. vodja skupine, ki mi je bil tudi nekako mentor oz. me je uvajal. Super človek. Ta prvo sva postala prijatelja, potem pa sva se zapletla še v razmerje. Potem pa me je on zapustil brez razlage zakaj. Delo je drugače sezonsko. Tako, da sem potem to delo zavrnila v upanju, da bom itak kaj drugega našla pa nisem.
In zdaj spet kaže slabo, da bi kaj našla, ne morem si pa še enkrat privoščiti, da bi bila spet brez službe. Moram pa direktorju do avgusta povedat, če pridem potem spet v službo. Ker je to super direktor, tudi ne morem reči avgusta ja, potem oktobra pa reči, ne zdaj pa ne pridem.
Stvar je pa v tem, da po eni strani bi morala ponos požreti, ker sem bivšemu zabrusila, da pač nočem več z njim delat. Ampak to bi še nekak šlo. Bolj me skrbi, da bi se nazaj zaljubila oz. drugače povedano: še vedno ga imam rada. S težavo prebolevam, mi gre že na bolje. Potem pa, če bi ga spet videla in to vsak dan skupaj. Bi spet bila spet na začetku prebolevanja.
Če bi našla drugo službo, itak da bi šla drugam. Tako pa ne vem več kaj bi.
Je še katera, da je morala delat z bivšim? Pa tako v paru delat? Pa povrh tega, da te še on uvaja v delo? KOt sodelavec oz. vodja vsekakor verjamem, da bo ok. Ampak jaz pač ne morem privat čustev zanemarit, odrezat.
Ker me nekaj mesecev ni bilo na forumu in se ne spomnim, kdaj si ti pisala tisto temo in smo ti odgovarjali, da kompliciraš ipd., torej v recimo dodatnega pol leta nisi uspela preboleti tega tipa?! Ti to resno?
Draga moja, ni on tisti, ki ima problem, v bistvu problema sploh ni, samo TI si ga ustvarjaš. Koliko časa sta bila skupaj? Nekaj mesecev? In zdaj prebolevaš ga koliko, dve leti?! A se ti ne zdi škoda tvojega časa? Ja, razumem, bilo je neizrečeno, ni bilo pravega zaključka, ampak veš kaj, s tem se moraš soočiti in to predelati. Pač zaključek je bil medel, ni ti jasno rekel Ej konec je, ni ti rekel Imam drugo, ni ti rekel nič. Ampak tudi to je zaključek, naj ima drugo ali se je samo odljubil ali mu je prišlo kaj drugega vmes v življenje (ne nujno ženska, včasih kakšni drugi problemi pridejo in se ne moremo ukvarjati z razmerji).
Nimaš službe in jo rabiš. Tukaj se ti ponuja. Kaj zaboga ti sploh kompliciraš?! Veš koliko ljudi je brez službe in bi jo želeli? Veš koliko ljudi nima tako zagotovljene pozicije kot ti? Ampak ti pa še kar hočeš naprej iskati izgovore in probleme in zapletati tam, kjer ni treba.
Odločiti se moraš sama, in s tem tudi živeti. Torej usedi se sama s sabo, dobro in predvsem objektivno premisli o delu, vmes se sooči s svojo neumno zatrapanostjo (mogoče te sploh mine, ko boš tipa spet videla) in pojdi naprej tako, kot je treba. Samo nehaj si tako komplicirati lajf in nehaj zdaj tu gor vsake pol leta pisati o tem tipu, ko bi vmes lahko s tretjim že zanosila in tudi donosila…. Hočem samo poudariti, koliko časa se ukvarjaš s stvarmi, ki sploh niso pomembne.
Če misliš pri vsaki stvari tako komplicirati, potem ne boš prišla daleč. Odločiti se moraš sama in s to odločitvijo potem tudi živeti. Če ti je bolj pomembna neka zatrapanost, ki bo minila, ki bi pravzaprav že morala miniti, kot pa služba in neka finančna varnost, potem pač ne pojdi v službo. Če se prav spomnim, se moraš tudi seliti in oddati stanovanje ali nekaj takšnega. Ampak če ti je pa takoooo mučno, da bi te on uvajal in bi potem skupaj delala, potem pač ostani tukaj in životari, dokler mogoče ne najdeš drugega dela. Jaz se zate ne morem odločiti. Vidim pa, da totalno kompliciraš in si delaš probleme tam, kjer jih ne bi bilo treba. S tem si zapletaš življenje. Odloči se in sledi odločitvi. Tudi če bo napačna. Saj to je bistvo življenja, da se premikamo naprej, pa čeprav moramo potem včasih tudi nazaj in po novi poti.
