Koliko nas je takšnih, ki hodimo v službo z muko? Zato ker je naporno delo, grozni sodelavci, urnik, preveč oddaljena… ter kako je težko najti drugo službo?

Pojdi na svoje. Odpri firmo. Delaj kar želiš. Delaj kolikor želiš. To je lajf!

Zelo lepo povedano. Obstaja pa manjši problem. Potrebno je imeti idejo, določeno znanje in pogoje za to.

Mislim da nas je takih velika večina. Skoraj ne poznam človeka, ki bi bil v službi zadovoljen. Položaj tu niti nima veze. Slabi odnosi, pritiski, šefi delajo razprtije med delavci. Veliko ljudi ima telesne težave zaradi stresa, od jutranjih slabosti, migren, anksioznostki.

Sodelavci so ok, šefi sami ne vedo kaj bi radi, samo delo ni ok.

Poln kufer imam vsega.

In vse to si lahko pridobiš! Vse se da, če se hoče. Enkrat živimo in življenje je kratko. Ne hiraj, ŽIVI!

JAh moraš bit koristen… kar pa večina ljudi ni. Sploh s temi vašimi šolami.

No dej preživi na trgu s tistim “tvojim” papirjem za podkurt.

Naš je kar nekaj, ki smo brali Skrivnost. Nekaj pomaga, a čudežna ni. Tole načelo, da se vse da, če se hoče, je pretirano. Takole čez palec: Enemu kolegu je kar uspelo, je šel na svoje in solidno živi, a brez presežkov. Še tri so probale, ena se je potem vrnila v prejšnjo službo, dve pa sta po sili razmer pristali v slabših. V svoje produkte so vse tri vložile veliko, bile polne pozitivne energije, a ni šlo.

Da se vrnem k temi. Tudi pri nas isto. En mlad kolega ima še malo idealov, ostalim je služba isto muka. Živimo za vikende, če nam ne bodo uturili še delovnih sobot. Vsaka menjava stolčkov prinese reorganizacijo.

velikokrat so zaposleni nezadovoljni s službo, ker se prvo nezadovoljni s celim svojim življenjem. Nekdo, ki se ne pusti pasivnosti, da ga prevlada, običajno vsaj nekaj doseže v službi in je vsaj delno zadovoljen. Nekdo, ki pa se bori proti sistemu, ki čaka nagrade vnaprej, brez delat, ki se mu ne da trudit, ne da izobraževat, cel čas kritizira vse v kolektivu, tak ima manjše možnosti bit zadovoljen.

da. in še vedno se dogodijo krivice, ker takšno je življenje. Še znotraj družine se dogajajo. Kaj šele v službi. Mnogo pridnih rok živi slabo celo življenje in mnogo cepcev ima dobre službe. Proti temu se borit je utopija.

Točno vem kako je. Četudi z visoko izobrazbo naravoslovne smeri, nikoli niti približno nisem dobil kaj primernega. Vedno so mi ponujali najnižja dela. Tako sem enkrat šel v proizvodnjo, kjer niti nisem dobil najslabše delo tam, ampak tisti občutek, da ne spadaš tam, da se počutiš kot v zaporu, je najhujši. Tako zvečer greš spat, ker je treba zjutraj ob petih vstat in ne moreš zaspat. Zjutraj se zbudiš eno uro prej kot ti ura zvoni in seveda si potem nenaspan in nikakeršen. Slabe volje si tudi izven službe, ker seveda veš, da moreš jutri zopet tja in naslednji teden spet in kje je temu konec… Nimaš veselja do svojih aktivnosti izven službe, vse zaradi te iste službe. Tako sem pustil, brez da bi našel drugo službo. Zdravje je le na prvem mestu.

Delo imam super, razgibano in zanimivo. Šef je pa psihopat. Kar ve cela firma. Po prevelikem sekiranju je v moji glavi naredilo ”klik” in iz tiste lojalne miške je nastal en tak prefinjen provokator. In sedaj ga gledam in uživam, ko se zvija, kadar izzovem reakcijo, ko mu kaj ni pogodu. Ampak, je pa še vedno težko, ker je res psihopat. Delam pa dodano vrednost, kar je v kolektivu, ki si ga je nabral okrog sebe, prava redkost in zato se nekako ni odločit, da bi me spodil s firme. Pa še direktorico ima nad sabo.

Ampak ja, življenje imam doma, s sekirancijo pa rešim že na šihtu, da je doma potem lepše. Saj veste, v življenju mora bit cukr, ma mora bit tud sol. Pa naj bo ta sol ”odslužena” na šihtu.

Nimam papirja. Imam pa delo, ki me veseli in se z njim preživljam zadnjih 17 let.

meni je bila muka zaradi slabega tima, polno lenih opravljivih babnic..

potem v času korone, ko je bilo polno nasilnih ljudi, ki so se obnašali kot zverine, nevredne naziva človek..

sedaj kot brezposelna ugotavljam, da je ves ta stres prišel za mano.. poškodba in terapije mesece in mesece, ki so za mano, me pa še terapije na Soči čakaj.. in sem izgorela.. ne bi več šla v to, kar sem delala.. še manj, da bi prenašala lene opravljive riti, ker jaz sem jim vedno rekla svoje, pa smo se spičile vsakič, ker lenim babšetnam ne moreš dopovedat, ta so tam v službi ne v kafiču..

ampak ne it na slepo v kak samostojen biznis. mene je en poleti hotel brezposelno izrabit, da bi odprla podjetje, češ saj podjetje je itak le papir.. resno, nekateri idioti mislijo, da so vsi brezposelni, poškodovani in takrat sem bila še čustveno ranjena zaradi ene zahrbtne izdaje, kar avtomatično labilni in bodo padli na pocukrane besedice.. če greš na svoje, moraš imeti finančno varnost, da če ti ne uspe, da nisi še v večjem dreku. ne pa ker se lepo sliši.. podlo pa, da te hočejo izrabit in leporečijo z-to je le papir.

Kar sem jaz videval po teh slabih službah je, da so se večinoma ljudje sprijaznili, da je to njihova vloga v življenju, zato niso videti nezadovoljni. Seveda vesel ni nihče od njih, ampak problem pa je ja, da je veliko takih, ki so sposobni in izobraženi, pa ne dobijo nič boljšega. Zaposluje se v glavnem preko poznanstev.

Svetovna bedarija. Iz zagnanih naredijo vlečne vole in deklice za vse, pasivni blebetavci, jebivetri in ritolizniki pa pridejo dobro skozi s skoraj nič dela.

Ps: Ko se vlečni voli zlomijo, so pa najslabši delavci ever.

Večina nas je pasivnih in otopelih, tudi mlajših, ki bi se morali postaviti zase ali kaj spremeniti. Vse sprejmemo, kar nam naložijo, in se sprijaznimo z nizko plačo. Gledam mlade, sposobne, ki jih samo izkoriščajo, nikamor ne prilezejo, a kar delajo.

Kolk pa jest rada z veseljem hodim v službo.

Res mi je top.

Sam plača 😭

Delo je zanimivo, za sodelavce in njihovo zlehnobo se ne sekiram, plača pa ostaja enaka…. Groza bi bil greh dat sto eur več.

Nekateri posti se berejo kot izpovedi sužnjev.

saj večina jih je, ker je slovenska država država sužnjev

vrh je zločinski in posledično so tudi delodajalci podobni v velikem deležu

človek se ni rodil, da bo crkoval potem pa crknil

če bi se zato rodil bi bil rojen kot crkovina, za to vrsto pa še nisem slišal

zlobni se ujemajo z zlobnimi zato, ljudje opazijo, da zlobni napredujejo , se jim gode v službah, kjer so tudi nadrejeni zlobni in nizkotni

iskreni, pridni, dobronamerni, zanesljivi, izdržljivi ljudje so zatrti, podcenjeni, goljufani, ponižani, uničeni

ko se jih uniči in niso več to kar so bili pa se jih prikaže, kot slabe

prej ko so bili dobri se jih pa ni, ker zlo ne mara boljšega od sebe