Super, upam, da si to povedala svojim otrokom!
Govorim pa o tem, da enim staršem to čisto paše, ker radi kuhajo in so ljubezen navajeni kazati skozi hrano, zato nas vabijo in vabijo, najraje bi kar vsak vikend imeli skupno kosilo. Mi tamladi bi bili radi samostojni, ampak vidimo, kako veliko jim to pomeni in gremo zato večkrat tja. Pa čeprav imamo kakšno drugo jed raje od goveje juhe in šnicla 🙂

Če vam tako kuhanje za tamlade ne paše, jim to torej povete na lep način, pa ne bo problemov. Saj včasih je res lažje iti k staršem na kosilo, ampak smo pa vsaj mi zelo radi tudi doma in nam ni problem skuhati kosila. Mi med vikendi kolobarimo med kosili pri tašči in tastu, pri starših, izleti in obiski, da je potem pravi luksuz, ko smo kdaj samo doma in nam ni nikamor treba. Pa čeprav potem obvezno zazvoni telefon in izvemo, kakšen dober štrudl je spekla tašča/mama, pa če kaj pridemo naokrog…[/quote]

Zakaj pa se ti zdi, da je bilo to treba komu posebej razlagati? Glede na to, da me otroci poznajo že vse svoje življenje, menda vedo, kakšna sem in kako razmišljam (ter kako rada kuham). Po mojem bi ostala brez besed, če bi se povabili na kosilo.
Ne vem, kako si ti predstavljaš zrele ženske, očitno v rjavem volnenem krilu do tal in s črno ruto na laseh med otožnim čakanjem na vikend, da jim bodo žalostno srce končno spet vsaj za tisto urico razvedrili otroci in vnuku.
Mene si raje predstavljaj v pajkicah in adidaskah, kako tekam po okoliških hribih in se za vikend s partnerjem z motorjem odpraviva na izlet. Pa tudi otroci imajo na srečo dovolj drugega razvedrila, da jim kosilo pri starših ni vrhunec tedna. Se pa včasih dobimo zunaj na kosilu, midva s partnerjem greva z motorjem, oni pridejo z avtom v isti kraj in gremo potem skupaj kaj pojest.

Jaz sem bila stoprocentna mama, ko so bili majhni, otroci so mi bili res v veliko veselje, poleg tega razen bolezni niso bili pretirano naporni, posvečala sem se jim maksimalno, nič mi ni bilo pretežko. Ampak potem sem postopoma rezala tudi čustveno popkovino in v srednji šoli, če so že pametovali, da so praktično odrasli, so se morali počasi začeti tudi obnašati tako.[/quote]

Seveda lahko počneš po svoje. Verjetno je res, da si bila 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} mama. Glih topla pa verjetno nikoli, ker tudi zdaj ne znaš biti. In otroci vedo, da od tebe ne morejo ne vem kaj pričakovati. In pričakujejo pač tisto, kar si zmožna dati. Mama pa nikoli ne nehaš biti, veš.

Najprej zase povem, da mi na kraj pameti ne pade, da kuham za ta mlade. Če izrazijo željo po druženju gremo jest v restavracijo. Zaenkrat sem še brez vnukov. Kako bom potem reagirala potem, še ne vem.

Prijateljica pa ima vnučke in tamlade velikokrat povabi na vikend kosilo. Pravi da jih samo še s hrano privabi na druženje. Vedno se posebej potrudi s kosilom za vnučke. Pravi da jih rada povabi, ker jih vsaj vidi. Evo, to je pa druga plat vikendaških kosil.

Ni pravila kaj je prav in kaj narobe. Pomembno je, da se dogovoriš.

Zakaj pa se ti zdi, da je bilo to treba komu posebej razlagati? Glede na to, da me otroci poznajo že vse svoje življenje, menda vedo, kakšna sem in kako razmišljam (ter kako rada kuham). Po mojem bi ostala brez besed, če bi se povabili na kosilo.
Ne vem, kako si ti predstavljaš zrele ženske, očitno v rjavem volnenem krilu do tal in s črno ruto na laseh med otožnim čakanjem na vikend, da jim bodo žalostno srce končno spet vsaj za tisto urico razvedrili otroci in vnuku.
Mene si raje predstavljaj v pajkicah in adidaskah, kako tekam po okoliških hribih in se za vikend s partnerjem z motorjem odpraviva na izlet. Pa tudi otroci imajo na srečo dovolj drugega razvedrila, da jim kosilo pri starših ni vrhunec tedna. Se pa včasih dobimo zunaj na kosilu, midva s partnerjem greva z motorjem, oni pridejo z avtom v isti kraj in gremo potem skupaj kaj pojest.

Jaz sem bila stoprocentna mama, ko so bili majhni, otroci so mi bili res v veliko veselje, poleg tega razen bolezni niso bili pretirano naporni, posvečala sem se jim maksimalno, nič mi ni bilo pretežko. Ampak potem sem postopoma rezala tudi čustveno popkovino in v srednji šoli, če so že pametovali, da so praktično odrasli, so se morali počasi začeti tudi obnašati tako.[/quote]

Seveda lahko počneš po svoje. Verjetno je res, da si bila 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} mama. Glih topla pa verjetno nikoli, ker tudi zdaj ne znaš biti. In otroci vedo, da od tebe ne morejo ne vem kaj pričakovati. In pričakujejo pač tisto, kar si zmožna dati. Mama pa nikoli ne nehaš biti, veš.[/quote]

A bejž bejž no. Saj se mi bo še oko orosilo in kot kamen trdo srce otoplilo.

Ja njeni otroci so se osamosvojili, ona pa še ne. Če je njihov odnos, ko so še živeli skupaj, temeljil na tem, da je ona skrbela zanje, jim kuhala, prala in vse po spisku, potem seveda zdaj od odnosa ni moglo ostati veliko. Če ni negovala tudi drugih vidikov, kot so pogovori, debate, mogoče celo hobiji, izkazovanje nežnosti, potem je z vidika otrok svojo vlogo pač opravila in si nimajo več kaj dosti pomagat z njo.
Jaz sem se s hčerko odpeljala tudi na Dunaj na razstavo, ki se ji je zdela zanimiva in me je povabila zraven, ker je vedela, da bi zanimalo tudi mene. Ni šla s fantom, prijateljico ali sošolkami, mene je povabila …

Ja njeni otroci so se osamosvojili, ona pa še ne. Če je njihov odnos, ko so še živeli skupaj, temeljil na tem, da je ona skrbela zanje, jim kuhala, prala in vse po spisku, potem seveda zdaj od odnosa ni moglo ostati veliko. Če ni negovala tudi drugih vidikov, kot so pogovori, debate, mogoče celo hobiji, izkazovanje nežnosti, potem je z vidika otrok svojo vlogo pač opravila in si nimajo več kaj dosti pomagat z njo.
Jaz sem se s hčerko odpeljala tudi na Dunaj na razstavo, ki se ji je zdela zanimiva in me je povabila zraven, ker je vedela, da bi zanimalo tudi mene. Ni šla s fantom, prijateljico ali sošolkami, mene je povabila …[/quote]

Ona je tak človek, da skrbi in dela dobro za cel svet. Nima računice, samo uživa ko pomaga. V pozitivnem smislu. Neverjetna je. Topel človek z veliko začetnico. Njeno pomoč tudi sprejmemo, ko jo rabimo. Ne vem če ji bomo lahko kdaj vrnili. Pa bi ji radi.

Ja njeni otroci so se osamosvojili, ona pa še ne. Če je njihov odnos, ko so še živeli skupaj, temeljil na tem, da je ona skrbela zanje, jim kuhala, prala in vse po spisku, potem seveda zdaj od odnosa ni moglo ostati veliko. Če ni negovala tudi drugih vidikov, kot so pogovori, debate, mogoče celo hobiji, izkazovanje nežnosti, potem je z vidika otrok svojo vlogo pač opravila in si nimajo več kaj dosti pomagat z njo.
Jaz sem se s hčerko odpeljala tudi na Dunaj na razstavo, ki se ji je zdela zanimiva in me je povabila zraven, ker je vedela, da bi zanimalo tudi mene. Ni šla s fantom, prijateljico ali sošolkami, mene je povabila …[/quote]

Ona je tak človek, da skrbi in dela dobro za cel svet. Nima računice, samo uživa ko pomaga. V pozitivnem smislu. Neverjetna je. Topel človek z veliko začetnico. Njeno pomoč tudi sprejmemo, ko jo rabimo. Ne vem če ji bomo lahko kdaj vrnili. Pa bi ji radi.[/quote]

Pač starši, ki do 50. leta otrokom niso znali pokazat mej. Kuhajo in pizdakajo kolegom, da pa bi otroke postavili pred dejstvo, da tako ne gre, pa ne.
Če vprašaš otroke, pa rečejo, da gredo na kosilo, ker bodo tastari sicer užaljeni. Čisti komunikacijski šum.

Toliko enih besed o vzgoji, takih in drugačnih. Bom pa jaz dodala svoje o vzgoji in spoštovanju. Nimam niti tašče, niti mame več. Obe sta umrli precej mladi. Nekih rednih kosilov nismo imeli nikoli pri njih, sta naju pa povabili, če sta skuhali kaj posebnega. Prav tako smo bili vedno zaželjeni ob kakšnem večjem prazniku.
Hčerka živi s fantom na drugem koncu Slovenije, pride ali pa ne, odvisno če imata čas. Nikoli ne komplicirata okrog hrane. Če prideta nenapovedana, si sama skuhata.
Oba z možem sva polno zaposlena čez teden, mož dela včasih tudi med vikendom. Tako, da ponavadi skuham čez vikend večje količine in spravim v skrinjo. Obenem skuham tudi za mojega očeta, mu spravim v manjše posodice, da lahko odnese. On prihaja k meni vsako nedeljo na kosilo. Res se trudim in ponavadi kuham kot kakšna budala cele vikende, da tudi moj oče ne ostane lačen. Je zdrav, še vedno poln energije. Sam si ne skuha ničesar. Je izključno samo to, kar mu jaz pripravim. Obenem mu še vsake toliko časa generalno pospravim hišo. Ima prijateljico, ki je prva v vrsti. Z njo hodi naokrog in njej niti slučajno ne pride na pamet, da bi mu kdaj skuhala. In v soboto je tudi meni potegnilo živec. Kličem očeta, da je kosilo v nedeljo ob enih. Nakar mi začne razlagati, da ne ve, kako bo v nedeljo. Ali bo lepo vreme ali ne, ker si je prijateljica zaželela nek izlet. Pa da če ne bo šel, da bi z veseljem prišel. Pa da me bo že zjutraj poklical, če bo pravi čas vstal iz postelje… Hallloo…
In tako sva v nedeljo z možem jedla samo čevape, spila en pir, plastične kozarce in krožnike pa zmetala v smeti. Pa še čas sva imela popoldne, da sva šla malo naokrog.
Vedno so dve strani…

Ja njeni otroci so se osamosvojili, ona pa še ne. Če je njihov odnos, ko so še živeli skupaj, temeljil na tem, da je ona skrbela zanje, jim kuhala, prala in vse po spisku, potem seveda zdaj od odnosa ni moglo ostati veliko. Če ni negovala tudi drugih vidikov, kot so pogovori, debate, mogoče celo hobiji, izkazovanje nežnosti, potem je z vidika otrok svojo vlogo pač opravila in si nimajo več kaj dosti pomagat z njo.
Jaz sem se s hčerko odpeljala tudi na Dunaj na razstavo, ki se ji je zdela zanimiva in me je povabila zraven, ker je vedela, da bi zanimalo tudi mene. Ni šla s fantom, prijateljico ali sošolkami, mene je povabila …[/quote]

Ona je tak človek, da skrbi in dela dobro za cel svet. Nima računice, samo uživa ko pomaga. V pozitivnem smislu. Neverjetna je. Topel človek z veliko začetnico. Njeno pomoč tudi sprejmemo, ko jo rabimo. Ne vem če ji bomo lahko kdaj vrnili. Pa bi ji radi.[/quote]

Ampak pomoč ne deluje na principu dam daš ena proti ena. Ona daje vam, da vi lahko daste tistemu, ki rabi. Ko bo ona rabila pomoč, morda ne boste nujno ravno vi tisti, ki ji boste sploh lahko pomagali, mogoče bo moral biti nekdo drug – ki od nje ni dobil ničesar.
A si gledala film Pay it Forward? Zelo dober prikaz tega in jaz verjamem, da je tako.

Ona je tak človek, da skrbi in dela dobro za cel svet. Nima računice, samo uživa ko pomaga. V pozitivnem smislu. Neverjetna je. Topel človek z veliko začetnico. Njeno pomoč tudi sprejmemo, ko jo rabimo. Ne vem če ji bomo lahko kdaj vrnili. Pa bi ji radi.[/quote]

Ampak pomoč ne deluje na principu dam daš ena proti ena. Ona daje vam, da vi lahko daste tistemu, ki rabi. Ko bo ona rabila pomoč, morda ne boste nujno ravno vi tisti, ki ji boste sploh lahko pomagali, mogoče bo moral biti nekdo drug – ki od nje ni dobil ničesar.
A si gledala film Pay it Forward? Zelo dober prikaz tega in jaz verjamem, da je tako.[/quote]

Sem, odličen film. Nekaj časa sem se še ravnala po njem.