V spomin naših korenin…
Bravo KORENINE!!
LE TOLIKO DA NE POZABI SVET,
MINEVA DANES CELIH KAR 5 LET,
KO NA VELIKO NOČ NAM JE KOSILO,
POMETALO IZ MIZ IN NAS ZBUDILO…
NAJ TALE PESEM NI ZA ŽALOST,
NAJ BO TO ZA FEJST SPOMIN,
DA SE TU OB SOČI MI LJUDJE NE DAMO,
IN DA IMAMO NEKAJ 100 LET KORENIN…
DVA POTRESA IN PLAZOVI,
NAS NE SPRAVIJO DRUGAM,
TU SO NAŠI VSI RODOVI,
TU, LE TU JAZ PETI ZNAM…
ZATO JE PESEM TA V SPOMIN,
NA NEKAJ NAŠIH KORENIN,
DA NITI VULKANI IN ORKANI,
NAS NE SPRAVIJO IZ TEH PLANIN…
POJEM DANES SREČNO IN VESELO,
IN NE DOVOLIM DA TO POZABIT SE BI SMELO,
JE SPOMIN IN OPOMIN KAKO SMO MALI,
DA BI Z MATERJO NARAVO SE BI IGRALI…
VSEM KI TO SMO DOŽIVELI,
NAJ HRABRI NAS ŠE NAPREJ,
DA ZAMAN LE NISMO POTRPELI,
IN PRIJATELJSTVA ZDAJ ŠIRIMO BREZ MEJ….
Murni***
Hvala in vabljeni Vsi v rezervat posočja na lastno odgovornost :))))))
Murni, murni, murni, ni še leto tega, kar
sem tam doli hodila ….. in se soočla v sebi z
z vsemi mogočimi občutji: z občudovanjem ljudi,
ki ostajajo v tam, kje jih je udarilo tako močno,
da bi človek samo pobegnil, kakor je dolg in
širok …. s tihim in velikim spoštovanjem do njih,
ki so bili trdi in težki boj z naravo, ki jim je prizadejala
toliko gorja in bolečine, ki jim je v hipu odvzela vse,
do česar so trudoma prihajali skozi leta in leta…
občudovala sem vztrajnost ljudi, ki se ni pustila
pregnati tudi tako težki preizkušnji. Občudovala sem
njihov pogum, ki je močan, ki jim ne dovoljuje odhoda….
občudovala sem njihovo pripadnost kraju, ki ni imel več
podobe tistega kraja, v katerem so legali spat in v
katerem jih je jutro zbujalo. Občudovala sem njihovo
kljubovanje vsemu, kar jim je bilo dano: dobro se sprejme,
slabega nam ni nujno sprejeti, a ljudje pod goro so to
sprejeli, ne le sprejeli kot nujno danost, sprejeli celo kot
svojo danost, za svoje. In ogromno hribovje za njimi, ki
vzbuja srah in spoštovanje, ki bi naj bilo njihovo, je naenkrat
postalo njihov nasprotnik. A kakor že pravijo: proti tistemu, ki
ti ni dober, se lahko boriš samo, če ga izredo dobro spoznaš
in poznaš, tako so tile ljudje vzpostavil dialog z njo – z goro, pod
katero živijo in ki jim ni vedno stala le v dobrem ob strani…..
Murenček, tako je to. Le tisti, ki s tem zaživi in živi, ki vse to
sprejme, zna zapeti vsemu temu tudi “hvalospev”.
Bodi mi dobro, Murenček, v tebi bije to srce, ki sem ga spoznala
tam, kjer sem nemo obstala in se pogajala z njo – z naravo, ki mi
ni mogla v teh parih trenutkih odgovoriti na vsa vprašanja, ki sem
jih ji zastavila. A čakam priložnosti, da se z njo ponovno pomenkujem
o vsem tem ………
Murni!
lepo,da se spomniš nas severnjakov Primorske!
Za druge pa:
te kapelice ni več:
tudi tega objekta ni več:
in tako je izgledala nova hiša,zgrajena s krediti za celo življenje,ko je udarilo!
No,ta hiša pa še stoji!Vsaj ta!
Oprostite,če sem vas zamoril!sem pač tu doma in to drugače občutim,je pa lepo od Murnija,ki je malce stran,da je to spesnil.
Sp
Hvala ti, sprevržko. Lepo je, če je človek navezan
na svoj kraj, kjer so njegove korenine. Lepo se je
tudi zavedati tega, za kako malo časa nam je vse
dano in kakko hitro, v hipu, nam je lahko vse to
vzeto …Vsi napori, ves trud, vse muke in odrekanja
lahko v hipu postanejo prah in neuporaben kup vsega,
kar smo postavljali pokonci. In ob tem kupu lahko človek
samo nemo stoji, upognjenih ramen in niti bolečine več
ne premore, tako ostane prazen ……..
Zopet si napisal nekaj lepega, nekaj tvojega…lepo, pa čeprav ko se potopiš v to, je žalostno, da ne napišem grozno. Želim ti, da se kaj takega ne bi nikoli več zgodilo, ja naj bo tako!
“Prosim… mati narava umiri se in bodi prijazna do nas človečkov, saj bomo mi tudi do tebe, obljubim in pika!”
Cmoka Murni, upajva, da me bo mati narava uslišala…
Sonči hvala in lepo da si nazaj :))))
Se je čutilo da prihajaš, je blo topleje, je sijalo, je grelo…
hvala ker si nam se prinesla nazaj :)))))))))
Cmookec Sonči :)))
hmm razmišljam, koga pa bo mati narava ubogala, če ne Sončka