V vojsko namesto po doktorat
Sine, najbolj priden otrok in kasneje najstnik, danes mlad intelektualec, namesto da se vpiše na doktorski študij, se odloči za urjenje v slovenski vojski. Pustil me je odprtih ust. Pravi, da se ne vidi več v svoji stroki, biomedicina, da je bilo dovolj študiranja. Ne vem kdo mu je spral možgane, a zadnje leto je obiskoval fitnes in se šel preživetje v naravi.
Sine je celo življenje bolj študiozne narave, nikoli ni imel veliko prijateljev, šport mu je bil španska vas, saj je bolj pri ta nerodnih. Sedaj pa to! Ne vem, če se zaveda kakšne psiho fizične priprave imajo vojaki, on samo zatrjuje, da bo vsemu kos. Skrbi me zanj, saj ni navajen na razočaranja, ker mu je vedno v življenju šlo vse, česar se je lotil, kot namazano, no razen šport.
Še bolj kot to, da ne bo šel delati doktorata in to da bi rad bil vojak, me moti in skrbi, če bi mu slučajno uspelo, ker zagrizen pa je, da bo v teh groznih časih odšel kam na nevarna, vojna področja v tujino.
Kaj naj naredim, da ga spametujem, da v svoji profesiji da lahko toliko več kot v vojski? Kaj naj naredim, da bo sprevidel v kakšno nevarnost se lahko spravi?
Na ta svet pridemo nabirat izkušnje. V kolikor je začutil ‘klic’ v sebi, je prav, da gre v to smer. Sosedov fant je doštudiral in doktoriral, po parih letih službe pa vse pustil in se vpisal na teološko fakulteto. Je rekel, da je začutil notranji ‘klic’. Zdaj napreduje po hierarhični lestvici v novem poklicu, v katerem se dobro počuti. Če sina veseli biti vojak, je dobro, da se poda na to pot. Pač rabi nove izzive.
Če bi bil moj otrok bi se mi zmešalo. Saj ne rečem, da bi se vtaknila v njegovo odločitev, a vseeno bi se mi zmešalo. Toliko truda in toliko let študija, da bo sedaj primitivizem z puško v roki špilal. Kupo mi neko zadevo za igranje igric in naj se gre heroja, orožje pa naj pusti fantom z malo možganov.
Poznam nekaj vojakov: brat, bivši fant, nekaj prijateljev. Poznam SV in ni tako kot si ti predstavljaš. 80-90% je zgleda tako: fizična pripravljenost je na nivoju človeka, ki 3x tedensko špot malo bolj resno vzame, nobeden problem za nekoga, ki vztraja. SV ni to, kar vidiš v filmih ali pri ameriški vojski. Bivši je bil 3x na misiji in se tam vozičkal okoli in jedel čvepačiče, pa je bil tam, ko je Kosovo razglasilo neodvisnost. Nevarno jr za tistih nekaj %, ki gredo v specialne enote in npr. v Afganistan, ampak to je povsem druga liga vojakov, kot glavnina v SV.
Praviš, da ni dober v športu? Ja, fizični test bo opravil z malo več treninga, v specialne enotr ne bo prišel, tako, da si lahko oddahneš. Praviš, da ima že diplomo? Potem lahko hitro napreduje v vojski na višje položaje. Ni vsa vojska pehota ali v prvi bojni črti. Lahko napreduje tudi v logistiki ali administraciji!
Če se mu pa ne bo dopadlo ali mi ne bo uspelo, pa ima še zmeraj rezervo – svojo izobrazbo. In po smeri sodeč, službe ne bo težko najti. Imel bo pa eno izkušnjo več! Ne vzami mu tega, sam se za sebe naj odloči, tudi če sr tebi zdi odločitev napačna. Če ga prepričaš v nasprotno, ti verjetno nikoli ne bo odpustil. Zaupaj, da si ga vzgojila prav, pa pusti odrasli osebi, da se sama odloči kaj bo s svojim življenjem.
V slovenski vojski je najbolj nevarno……da se spotakneš in padeš…..taprvo bo imel osnovno usposabljanje…..pa če mu že takrat ne bo jasno ..da je večina njegovih soborcev……..pod nekim intelektualnim povprečjem……. In da tam kaj pametnega nimaš počet……..bo pa pri prvi plači spoznal…… Da za toliko truda in prelitega znoja…..pa pritiska…..lahko tudi kje drugje dela.je pa vseeno ena lepa izkušnja ……če ne ostaneš predolgo. …
JožiK., 10.09.2021 ob 01:03
Če bi bil moj otrok bi se mi zmešalo. Saj ne rečem, da bi se vtaknila v njegovo odločitev, a vseeno bi se mi zmešalo. Toliko truda in toliko let študija, da bo sedaj primitivizem z puško v roki špilal. Kupo mi neko zadevo za igranje igric in naj se gre heroja, orožje pa naj pusti fantom z malo možganov.
Ta mi je všeč. Kupi mu PS ali XBOX, da ne bo “primtivizem” zganjal v naravi, ampak bo primitivcek lepo doma pred TVjem. Doktor biomedicine na joško priklopljen, ob igranju Call of duty.
Eni, pa imate ideje. Sicer pa tko kot vsak šiht. Imaš pridne in sposobne in lene ter nesposobne. Ni SV nobena izjema.
Ljubi bog, 09.09.2021 ob 23:53
Sine, najbolj priden otrok in kasneje najstnik, danes mlad intelektualec, namesto da se vpiše na doktorski študij, se odloči za urjenje v slovenski vojski. Pustil me je odprtih ust. Pravi, da se ne vidi več v svoji stroki, biomedicina, da je bilo dovolj študiranja. Ne vem kdo mu je spral možgane, a zadnje leto je obiskoval fitnes in se šel preživetje v naravi.
Sine je celo življenje bolj študiozne narave, nikoli ni imel veliko prijateljev, šport mu je bil španska vas, saj je bolj pri ta nerodnih. Sedaj pa to! Ne vem, če se zaveda kakšne psiho fizične priprave imajo vojaki, on samo zatrjuje, da bo vsemu kos. Skrbi me zanj, saj ni navajen na razočaranja, ker mu je vedno v življenju šlo vse, česar se je lotil, kot namazano, no razen šport.
Še bolj kot to, da ne bo šel delati doktorata in to da bi rad bil vojak, me moti in skrbi, če bi mu slučajno uspelo, ker zagrizen pa je, da bo v teh groznih časih odšel kam na nevarna, vojna področja v tujino.
Kaj naj naredim, da ga spametujem, da v svoji profesiji da lahko toliko več kot v vojski? Kaj naj naredim, da bo sprevidel v kakšno nevarnost se lahko spravi?
v šolo hodimo zato da se zaposlimo. Če se je odločil za vojsko se pač je. Doktorat lahko še vedno naredi kdaj kasneje, če mu bo volja, vendar meni se zdi bolj važno, da se človek kmalu zaposli, kot da celo življenje študira in je za knjigami.
Očitno mu je bilo knjig dovolj in išče spremembo v življenju.
Tudi sama sem mama vojaka,po srednji šoli je hotel na študij,ker so spremenili pogoje bi moral naredit maturitetni tečaj za faks,njemu pa to ni ležalo,odločil se je prostovoljno za v vojsko 3 mesca,poškodoval si je nogo ,vrnil se je v fabriko na trak,delal eno leto,ni se videl v zaprtem prostoru,mikala ga je vojska in spet vrnitev nazaj, mi seveda to nismo odobravali, ampak,če je on tam srečen naj bo,meni ne bo očital,da ga nisem pustila kar si je želel,bil je tudi že večkrat na misiji ,ne pošiljajo jih v najbolj ogrožen del ,
sprijaznit se boš morala,nam je bilo težko,ker sva ostala sama zraven otrok,tako so šli vsak po svoje,če je on srečen boš tudi ti,s tako izobrazbo lahko v vojski lepo nareduje in pride visoko,samo mora it od začetka
jaz mu želim vso srečo,ko pa vidim kje kakega vojaka pa sem vesela,ker vem,da je tudi moj med njimi
Ah daj no komplicirat. Jaz imam dva sinova oba dva v vojski. Sicer res športnika in nogometaša po duši, oba dva magistrirala. Vedno sem jima pustila razmišljat in se ukvarjat s stvarmi,ki so ju zanimale. Življenje je šlo svojo pot in danes delata, kar ju zanima. Če je človek izobražen ni navaden vojak. Pusti ga živet.
Strumni vojaški korak, 07.11.2024 ob 22:31
9.9.2021 se je začel ta post.
Kje je zdaj vaš mlad intelektualec ??
Če je bil takrat star cca. 24- 25 let (pri 19.letih konec srednje šole ali gimnazije, 3 leta faksa, 1 leto absolvent, 2 leti magisterija), je torej zdaj že okrog 28 ali 29??
Je še v vojski ??
Če bi bila tema resnična bi bil zdaj že kak major ali podpolkovnik.