Pozdravljeni!

Aprila sem pri LUD Literatura izdala roman POLKA S PEŠČENIH BANKIN in bi vas rada povabila k branju romana, k izposojam v knjižnicah ter morda celo k nakupu … hkrati pa tudi k všečkanju in ogledu spletnega profila na facebooku (https://www.facebook.com/pages/Polka-s-pe%C5%A1%C4%8Denih-bankin-roman/1492353681013880), branju kritik (Delo, Dnevnik, Radio Študent, LUD Literatura, Bukla … ), bi pa opozorila, da je ob romanu potekal tudi sociološko-glasbeno-gledališko-literarni projekt REKVIEM V F-MOLU v okviru katerega je izšla tudi pesniška zbirka z naslovom Rekviem v F-molu ter istoimenski glasbeni album! Zbirka je že dostopna v knjižnicah in izbranih knjigarnah, roman pa v vseh (večjih) knjižnicah, v knjigarnah, na spletu …

Zahvaljujem se tudi za vse morebitne pripombe. : )

Prijazno vas pozdravljam,
Anja

Bi se dalo zvedeti, katere tri knjige z letošnjega seznama za kresnika bere glavna junakinja?
Me res zanima.

Ne bere s seznama za letos. 😉 To bi bilo kar težko, glede na to, da je roman nastajal dve leti in pol, skorajda tri, izšel pa v začetku tega leta. 🙂

Bere naslednje romane: Drago Jančar: To noč sem jo videl, Andrej Skubic: Koliko si moja, Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela. Roman se osredotoča predvsem na to, da tako ali drugače trije romani, ki so prejeli Kresnika v zadnjih treh letih (pri tem letošnji ne pride v poštev), tematizirajo 2. svetovno vojno.

Ja, res bi bilo težko, se strinjam;) Moja napaka.

Zanimiv izbor romanov. Fajn.

Nadvse pomenljivo se mi je zdelo, da so tri leta Kresnika prejeli romani s tematiko 2. svetovne vojene … Še bolj zanimivo je, da je letos spet precej romanov z isto temo, med drugim tudi Jančarjev.

Mogoče neumno vprašanje, ampak kako Jugoslavija tematizira 2. sv. vojno? Jaz bi rekla, da tematizira kvečjemu zadnjo balkansko …

Ne sploh ni neumno vprašanje. 🙂 To se mi je zdelo celo najbolj fascinantno pravzaprav … samo To noč sem jo videl ima drugo svetovno vojno v prvem planu, tudi Koliko si moja postavlja v osrčje druga vprašanja, ki so – glede na to, da Polka s peščenih bankin poskuša spregovorit tudi o psihopatologiji slovenske družbe širše, ne le v navezavi na drugo svetovno vojno -. podobno pomebna in imajo tudi mesto v mojem romanu. Kar zadeva drugo svetovno vojno je v romanu Jugoslavija konkretno zapisano, da je balkanska vojna le nadaljevanje druge svetovne vojne, v romanu Koliko si moja pa se pojavi skozi neko pisemsko korespondenco. Zanimiv se mi je zdel prav ta moment, da se druga svetovna vojna v romanu pojavi, čeprav to ne bi bilo nujno … vedno je nekako na ozadju, vedno je vzeta v nek obzir … in to se mi je zdelo zelo pomenljivo.

Hvala za namig. Z veseljem bom prebral Polko s peščenih bankin, tudi zato, da vidim, kako se loti pisanja kritičarka. Je to mogoče breme? Zanimivo, da v roman vpletaš prav kresnikove nagrajence. Katere tri romane pa bi od letošnje bere vključila v svojo študijo?

Morda je ta roman res pravšnji za tovrstno ”preverjanje”, bo bo. 🙂

Če je breme to, da sem kritičarka? Direktno to da sem kritičarka sicer ne, bi pa rekla, da je breme splošno poznavanje trenutne leposlovne produkcije v Sloveniji in najbrž tudi poznavanje teh kulturnih družbenih krogov … morda je ravno zato roman toliko ostrejša kritika nekih vzorcev, ki se pojavljajo na tej sceni; ker jo solidno poznam iz prve roke. Morda je to breme … ampak na koncu koncev je roman med drugim tudi ”obračun” s tovrstnimi bremeni, tudi z bremenom določenih vzorcev v slovenski družbi, ki se mi zdijo posebej nezdravi … v tej točki je najbrž nekaj avtobiografskega; zgodba je sicer – kakor lahko preberete tudi tule (super analiza): http://radiostudent.si/kultura/kosilo-nekega-molja/resni%C4%8Dnosti-emme-bovary-in-celostna-umetnina-feliks – nekakšna predelava Emme Bovary s pridihom slovenske groteske v drugi liniji.

Morda težje berem kritike svojega romana, ker sem tudi sama kritičarka, ker vidim skozi tekst, na kakšen način se je kritik lotil dela … to je moteče. 😉 In hkrati tudi zelo prijetno, kadar vidiš, da je kdo delal spoštljivo in z uvidom. 🙂

Od letošnje bere? Hja, če bi hotela spisat roman v podobni maniri kot sem ga (se pravi z obravnavo podobnih tematik), potem gotovo Jančarjev in Kraljev roman, nekako nenavadna izbira za tretjega bi bil pa najbrž še Štefanec … ampak če bi vključila romane iz iste sezone, bi se izgubil pomen tradicije podeljevanja Kresnika določenemu tipu romanov … pa še vmes je Kresnika dobil Lenko, kar pa izpade iz te paradigme. Ne bi šlo. Povsem drugo vprašanje je seveda, če je meni osebno kakšen roman od letošnje bere všeč – to bi bil čisto drug kriterij. 🙂

Pa je knjiga na mizi. Malo sem pogledal knjižnični odkup. Letos so knjižnice zelo skope. Nisem za uravnilovko, vseeno pa menim, da med knjigami ni tolikšne razlike v kvaliteti, da so nekateri naslovi v posamezni knjižnici deležni odkupa desetih izvodov, drugi pa enega, mogoče dveh. Ker sem že pri “kvaliteti”, bi me vseeno zanimalo, katere tri romane bi vtkali v zgodbo, če bi za kriterij izbrali osebno nagovorjenost.

Nisem vedel, da je Jančarjev roman že izšel. Se vam zdi presežek?

Odkup je načeloma precej odvisen od založbe, ne od naslova. Majhne založbe imajo manj odkupa, prav tako nekomercialne založbe. LUD Literatura je oboje. Enako slab je tudi odkup zbirk Uroša Zupana in Katje Perat …

Kar zadeva nagovorjenost, o kateri pišete: roman bi bil v tem primeru povsem drugo delo, tako da o tem težko sodim. Če vas zanima, kateri romani so mi bili všeč v zadnjih letih in se omejim na tri (prikladno, ker je toliko teh, ki sem jih uporabila v romanu), bi najbrž izpostavila V četrtek ob šestih, Na/pol in Odpusti. (Skušala sem navest tiste, ki so mi najprej prišli na misel, torej so morali res pustit nek vtis.)

Jančarjev roman (maj, november) je že izšel, prebrala ga pa še nisem. Prej sem ga omenila zato, ker sem izbirala romane, ki se tudi tako ali drugače ukvarjajo s temo vojne oz. s kakšno ”slovensko” temo. Tudi Jančarjev novi roman se namreč spet dogaja med drugo svetovno vojno.

Prebral. Ne vem, kaj naj rečem. Konfuzno in shizoidno. Od začetka do konca. Ne vem, zakaj se pisateljsko ambiciozni študentje primerjalne književnosti v svojih proznih prvencih tako radi presprašujejo o literarni teoriji, ko pa to povprečne bralce ne zanima in je za to primernejši esej. Glavna junakinja Sofija je pisateljica, no, to je njena želja, saj zaradi patološke osebnostne struktoriranosti tega ni sposobna. Lik deluje zelo papirnato, nezanimivo, neresnično. Obsedena je s čistočo in to čistočo vnaša tudi v svoje pisateljsko besedišče, ki bi ga rada očistila ljudskosti in živosti. Njej je celo češplja (sliva) nespodobna beseda. Na dolgo se sprašuje o pomenu literature, vsi odgovori so klišejski, reciklirani, že slišani, seveda si najpomembnejše vprašanje, zakaj je njena ustvarjalnost blokirana, postavi le bežno, strahoma, ob tem pa vse bolj drsi v blodnjavost. Vzporedno poteka zgodba, vezana na junake iz treh s kresnikom nagrajenih romanov. Ta zgodba je zelo bizarna, po moje nepotrebna, saj se že sama Sofija zmrduje nad slovensko literarno sceno. Pravzaprav se vsevedni pripovedovalec posmehuje iz vsega, iz kresnikovih junakov, iz Sofije in celo iz bralca. Tako je ta roman kar protireklama za literaturo. Zdi se mi, da je avtorica sama sebi večkrat postavila nogo. V recenziji romana Odpusti je zapisala, da mogoče roman izgubi nekaj dimenzij, če bralci ne poznajo ozadja zgodbe. Tudi tukaj bralec težko pozna vsa ozadja in to, da njeno zoprno nadrobno opisovanje predmetov (kako so veliki, kakšne barve, iz kakšnega materiala) oponaša stil v romanu Gospa Bovary. Ampak tudi če ve, si ne zna odgovoriti, vsaj jaz ne, zakaj je sploh napisala ta roman.

bo bo, zahvaljujem se vam za vaše mnenje. Ker se mi zdi nekako neustrezno, kadar se avtorji vmešajo v kritične odzive bralcev ali o njih presojajo, vam v neke vrste odgovor raje ponujam kritiko Igorja Bratoža, ki jo najdete tule: http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/recenzija-knjige-vcasih-se-zdi-da-je-cas-za-posmeh.html

Bratoževo kritiko prilagam, ker se mi zdi njegovo mnenje relevantno, hkrati pa je bralec, ki je roman razumel tako, kakor sem si želela, da bi ga razumelo čim več ljudi. Seveda ob zavedanju, da je roman spisan za ožji krog bralcev; to je bilo vzeto v zakup pred objavo.

P.S.: Mislim, da bi lahko že naslov kritike v grobem, zelo poenostavljeno, odgovoril na vprašanje, ki ste si ga zastavili v zadnji povedi.

Prebral priloženo kritiko, ki jo avtorica imenuje kot relevantno. Upam, da se avtorica zaveda, da je relevantna tudi tista kritika, ki je v nasprotju z njenim (našim) dojemanjem in vrednotenjem. Tudi omenjenemu kritiku se je med prvim branjem marsikaj izmuznilo, kot je priznal. Romanov ne berem dvakrat, razen tiste, ki me že prvič zagrabijo. Ni vse za vse, in to je dobro. Različni smo. Pred dnevi je v službi v skupnem prostoru nekdo izobesil sliko. Meni je bila všeč, nekaterim pa sploh ne. Kar nekaj ostrih besed se je izmenjalo, čeprav imamo podobno izobrazbo, podoben staž, le naši značaji in izkušnje so različni. Katero mnenje je bilo relevantno?

Dragi bo bo, za začetek se mi zdi mnenje podpisanih strokovnjakov bolj relevantno od mnenj anonimnih komentatorjev, kar pa zadeva vaše namigovanje, da ocenjujem kritiko kot relevantno zato, ker je pozitivna, sem v zadregi. Številni strokovni bralci so namreč brali tekst in žal (ali pa k sreči) nihče ne deli vašega mnenja, tako da drugačne (kot (vsaj relativno) pozitivne) izkušnje pravzaprav nimam – se pravi izkušnje tovrstne kritike, ki ste mi jo namenili vi. So pa nekateri strokovni bralci podali nekaj dobronamernih pripomb, s katerimi se strinjam ter prepoznavam nekatera mesta v romanu, ki bi lahko bila boljša.

Vsekakor vam dopuščam vaše mnenje o romanu in povsem sprejemam, da se vam roman zdi slab (ali da celo ne veste, čemu je bil sploh napisan in izdan), vi pa mi prosim pustite pravico, da se mi vaše mnenje ne zdi relevantno in ne špekulirajte, tam, kjer to nikakor ni potrebno.

Z lepimi pozdravi!

Menim, da ni pametno podcenjevati “običajnih” (in “nestrokovnih”) bralcev, češ knjiga ni napisana za vas in jim narekovati, kako naj razumejo roman.
Konec koncev smo vendarle mi tisti, ki knjige prej ali slej postavimo na mesto, ki jim v resnici gre.

Hermiona, s tem bi se pa težko strinjala. Nekatere knjige preprosto niso pisane za širok krog bralcev in mnoga literarna dela so se obdržala v kanonu, čeprav nikoli niso bila množično brana. (Ali pa celo prav zato.) Poleg tega se dandanes pozna vpliv širše pismenosti; več ljudi bere, ampak ne bi pa rekla, da veliko več ljudi bere zahtevno literaturo – kaj šele hermetično in definitivno ni splošen bralski odziv osrednje merilo kvalitete nekega dela.

V kolikor je zavestna odločitev avtorja, da bo delo spisano nekoliko bolj hermetično, jo je treba spoštovat, enako kot mojo pravico, da sama presodim, kaj se mi zdi relevantno mnenje in kaj ne. Nikomur nisem narekovala, kako naj bere roman, tako da take pripombe po mojem niso primerne, se je pa po vtisih na tem forumu, združenih z odzivi strokovnih (in drugih humanistično izobraženih) bralcev pač pokazalo tisto, ker sem pričakovala in menila tudi sama ob izdaji; da je roman spisan za ožji krog ljudi in da je glede na to izšel v pravi zbirki in pri pravi založbi. Nikoli si nisem predstavljala, da bi šlo za roman, ki bi se bral množično.

Seveda se strinjam, da množičen odziv pri branju neke knjige ne pomeni tudi njene visoke kakovosti. A velja tudi obratno. Knjiga pisana za ozek krog bralcev še ni sama po sebi kakovostna.
Vse velike knjige – knjige, ki so se obdržale v kanonu – so vedno brali tudi “običajni” bralci in ne samo humanistično izobraženi.

V kolikor bi to držalo, Hermiona, Slovenci zagotovo ne bi imeli Prešerna, Cankarja in Kosovela. Ne da bi želela kakorkoli vleči vzporednice med njimi in svojim tekstom, pravim le, da vaše mnenje ne drži in da, ker se zavedam, da je moj tekst namenjen ožjemu krogu bralcev, tovrstnih splošnih mnenj kakršno je podal bo bo, ne jemljem za relevantna. Hkrati pa tudi nisem rekla, da so vsa hermetična dela kvalitetna, rekla sem samo, da je moj tekst nekoliko bolj zaprt ter da je v stroki brez izjemne prejel pozitivne ali vsaj relativno naklonjene kritike.

Anja, zadrži se, prosim. S tem pisanjem bolj škodiš sebi, kot pa si pomagaš. Če ponudiš tekst v branje širši množici, ne moreš vsakemu posebej popravljat mnenja. Bo bo je imel prav – vase zagledana karieristična komparativistka. Komaj čakam, da postaneš ministrica za kulturo in uničiš še tega malo smiselne literarne kulture, kar je premoremo. LP13

Zaradi žaljivih komentarjev se umikam iz debate. Tekst sem ponudila v branje v upanju, da se na forumu najde tudi kdo, ki mu bo roman všeč, nakar sem se na skrajno žaljivo komentiranje poskusila odzvat s ponujenim drugim strokovnim mnenjem; zgolj v premislek. Kar je sledilo, je bilo še več žalitev in žal mi je, da sem poskušala prikazat drugo perspektivo. Zdaj je, kar je, vse dobro vam želim.

Definitivno moram to knjigo prebrati, da vidim na lastne oči kaj je na stvari.
Potem bom podal (zame) relevantno mnenje.
Anja prosim ne se umikat iz debate sedaj ko je postalo najbolj napeto. Tema je prava poživitev za forum.

G.

Nisem hotel zasejati te debate. Niti nisem rekel, da je roman slab. Ne ustreza mi. In kakor vsakdo, imam pravico do svojega okusa. In ne bi se strinjal, da sem bil skrajno žaljiv. Tukaj vsakdo poda svoje mnenje, in iz tega se ne dela scene. Če že najdete nesramnosti v komentarjih, bi jih lahko tudi v svojih prispevkih, s pripenjanjem relevantno in podobnega. Če prevedem vaše komentiranje, ste rekli nekako v tem smislu: le čevlje sodi naj kopitar. Slovenci pa imamo tudi drugačne pregovore, z druge perspektive, kot ste rekli, ampak ne bi o tem, ker bi spet izpadlo žaljivo. Prav je, da ste ponosni na svoj roman, ni pa slabo, da slišite tudi tisto, kar vam ni všeč. Ko so začeli ustvarjati francoski impresionisti, jih je stroka raztrgala in popljuvala. Tudi relevantna stroka ima svoje slepe pege in treba je dopuščati pogled od zunaj.

bo bo, vam bom odgovorila, ker se mi zdi, da je šla debata precej daleč in ker jo je v resnici sprožilo samo vaše mnenje, tako da se mi zdi, da moram to nekako zaključiti, ”žaljivost” se je nanašala predvsem na 13 in nekatera namigovanja.

Seveda imate pravico do svojega mnenja, se povsem strinjam. Jaz pa imam pravico, da se mi mnenje ne zdi relevantno in bom zdaj tudi povedala zakaj: zdi se mi takšno, ker romana preprosto niste razumeli. In seveda je tudi to vaša pravica in nekako tudi moja krivda, če hočete. Sama vem, da se da moj roman brati tudi na ta način, kot ste ga brali vi, če v njem ne prepoznate postopkov, ki jih v kritiki omenja Bratož (tudi če vam kritika ni všeč, je nekatere stvari zelo dobro izpostavil). In to, da je potrebno v romanu prepoznavat neke postopke in navezave, da roman pridobi ”širši smisel”, pomeni preprosto to, da je poučenemu bralcu bolj odprt, da pa je hkrati v neki meri tudi hermetičen. Že samo ta ”hermetičnost” je lahko na nek način ”slabost”, ker sama na sebi izključuje široko bralsko publiko, tega se zavedam, ampak je bila odločitev za tovrstno besedilo kljub temu namerna. (Nimam pa tega namena za vse tekste, ki bi jih morebiti še napisala.) Zavedam se torej, da je roman mogoče brati, kakor ste ga brali, ampak vem tudi, kako je katera od stvari, ki ste jih omenili zastavljena, zakaj je tako zastavljena in česa vi niste opazili. In kot pravim; roman je takšen, kakršen je namenoma in mi je jasno, da se bo mnogim zdel ”brez smisla”, zato vaša kritika zgolj potrjuje že pričakovano, se mi pa vseeno ne zdi nekaj, kar bi morala premislit, ker je to že bilo premišljeno. Hermetičnost ni nekaj, kar se zgodi ”po nesreči” in ne pomeni samo na sebi vrednostne oznake – tudi Kosovelovi Konsi se zdijo marsikomu povsem nesmiselni … komu drugemu pa je nesmiseln Tolstoj … tako pač to je.

In ne, ne mislim, da splošna bralska publika nima relevantnih mnenj in da ne more nestrokoven bralec podat relevantne kritike (nekaj takih sem tudi že prejela), ampak vaše ne vidim kot take in niti nisem merila na kako drugo mnenje, kakor direktno na vaše.

Prebral in meni se roman sloh ne zdi slab. Napisan je lepo, dovršeno, celo izredno natančno. Vsak, ki je kdaj sam skušal napisati kakšen stavek, še lažje razume glavno junakinjo.
Vzporedna zgodba, ali je potrebna ali ne, je precej stvar osebnih preferenc.
Zagotovo pa to ni knjiga, ki bi jo noslil na plažo, ker zahteva precej potrpežljovosti in natačno branje.

G.