Vabilo k branju – Polka
Strokovnjak za književnost v obliki kritika sploh ne obstaja. Gre v štartu za protislovno pojmovanje. Kritika je mnenje na podlagi okusa. Okus je družbeno determiniran pojav, ki samega sebe ne zmore konceptualno reflektirati. Če se je nekoč v preteklosti zgodil poskus formalizacije tega mnenja v neko vedo, to ne pove še nič. Literarna kritika ne pozna konceptov, niti jih ni zmožna izdelovati. Tako kot ne večina literarne vede (imamo izjeme kot je Moretti, kot je Macherey). Načeloma ni sposobna niti oblikovanja lastnega objekta.
Kritika torej obnavlja določen okus, ne da bi poznala vzroke tega okusa. Če bi poznala vzroke svojega okusa, ne bi obnavljala okusa. Tu je torej protislovje.
Lahko pa vzamemo kritiko kot neke vrste literarni žanr. Ta najbolje uspe, kadar se ne predstavlja kot strokovno mnenje. Morda ravno v primeru, kadar “kritizira” knjigo prijatelja. Kadar direktno kritizira knjigo sovražnika, kadar je pri tem odkrita. Slovenska literarna kritika tega večinoma ne počne. Tega ne počne niti Bratoževa kritika.
Bratož je neposredno, preko sorodstvenih in zaposlitvenih razmerij ujet v hierarhije moči na slovenskem litearnem prostoru, zato njegove kritike v nobenem oziru niso relevantne. Izdelani so bili tudi grafi teh hierarhij, skupaj z mrežami, ki jih je Bratož v svojem nerazumevanju konceptualnosti označil kot “hobotnice”. Polemiko se lahko najde na spletu, s hitrim iskanjem v googlu. Pri tem Bratožu podpis nič ne pomaga, ker na literarnem polju vlada popolna poenotenost klientelističnih interesov.
Verjamem, da tudi Anji Radaljac ni tuja kritika na podlagi sovraštva, ki pretendira po nemogoči strokovnosti.
Lp
“Sama vem, da se da moj roman brati tudi na ta način, kot ste ga brali vi, če v njem ne prepoznate postopkov, ki jih v kritiki omenja Bratož (tudi če vam kritika ni všeč, je nekatere stvari zelo dobro izpostavil). In to, da je potrebno v romanu prepoznavat neke postopke in navezave, da roman pridobi ”širši smisel”, pomeni preprosto to, da je poučenemu bralcu bolj odprt, da pa je hkrati v neki meri tudi hermetičen. Že samo ta ”hermetičnost” je lahko na nek način ”slabost”, ker sama na sebi izključuje široko bralsko publiko, tega se zavedam, ampak je bila odločitev za tovrstno besedilo kljub temu namerna.” Anja Radaljac
Pardon my French, ampak kolikor mi spomin deluje, me argument “ni ti všeč, ker pač ne razumeš” še nikoli ni prepričal, če se je nanašal na inteligentnega, intelektualno in bralno razgledanega bralca. Medtem ko avtor zgornjih dveh prispevkov (“Hja, tako pač je”) v bistvu opozarja na (oz. potrjuje) pregovor, da se o okusih ne razpravlja, s čimer se strinjam, pa se mi zdi, da gre pri citiranem zadeva korak dlje (in morda predaleč). S tem se avtorica (pa čeprav morda nehote) postavlja na vzvišen položaj do bralca, čigar mentalnega oz. “bralnega” dometa ne pozna. In potem je tu še (ne ravno majhna) možnost, da nekaj razumeš, pa ti vseeno ni všeč oz. te ne prepriča. Se pravi: gre za okus, in tudi sama sem prepričana, da je vsaka kritika neizogibno vsaj malo podvržena kritikovi subjektivni presoji, temu, kako mu je besedilo “zabrenkalo na ganglije”.
Način, kako je bo bo kritiko podal, kaže, da ni pljuval tja v tri dni. In če je nekaj prepoznal ali pa ne, to vsekakor ni odvisno samo od bralca, temveč tudi od načina, kako je kaj podano. Vse skupaj ne bi bilo prav nič sporno, če se knjiga ne bi definirala kot roman. Prav zaradi tega – in to je zdaj le moje osebno mnenje – me v tem kontekstu motijo izrazi, kot so “poučeni” bralec, “hermetičnost”, “treba v romanu prepoznavati neke postopke in navezave” ipd. Roman – in vsako umetniško delo – naj bi imel več plasti. Vrhnja je lahko taka, da je jasna bodisi širšemu občinstvu ali pa zahtevnejšim bralcem; pod njo so potem še drugi (so)pomeni, kontekstualnost, prepoznavanje “postopkov in navezav” ter drugih “orodij” pisanja itd. Če vrhnje plasti ni, to zame ni več umetnostno, ampak strokovno/znanstveno (…) besedilo, npr. esej.
In prav to me tako moti: to, da kritiki, če želijo, vidijo ne vem koliko plasti (ki jih morda ni oz. ne spadajo – spet: po mojem mnenju – v umetnostno besedilo, vsaj ne tako, da so same sebi namen oz. pogojujejo razumevanje), na kar pogosto vpliva nepoučenim popolnoma neznano ozadje; po drugi strani pa v delih, ki te plasti premorejo in na povrhnji zadovoljijo srednje zahtevnega do zahtevnega bralca, zahtevne in poučene itd. bralce pa navdušujejo z ostalim, kar leži pod povrhnjico, kritiki marsikdaj vidijo zgolj površino, nato pa zrešetajo delo, tako da je mnogim jasno, da so ga prebrali na počez in z enim očesom. Je že moral biti kak vzrok za to. Ja, zveni, kot da govorim o “zarotah” itd., pa naj, če hočete tako razumeti. Pišem pač v skladu s svojimi izkušnjami.
Obstajamo ljudje, ki nas ni mogoče uvrstiti k tistim, ki mislijo, da je 50 odtenkov sive ali Psi vrhunec literature, obenem pa naš bralni (in morda tudi avtorski) “okus” oz. slog ni “hermetičen” in utemeljen na literarni teoriji, in hkrati nismo nikogaršnji “sozarotniki”. 🙂 Tako smo pač – na obrobju, kje pa drugje, kajne, bo bo? 🙂 Ampak tudi na obrobje včasih posije kakšen sončni žarek, pa še zelo čist!
Anja, tudi sama sem avtorica in lahko povem: iz “slabe” kritike (s tem mislim kritiko, ki argumentirano izpostavlja pomanjkljivosti) se naučimo dosti več kot iz “dobre”. Brez slabih kritik bi stagnirali in nato nazadovali. Zato sama – čeprav sem, jasno, vesela vsake dobre, pozitivne kritike – zelo cenim tudi negativno (konstruktivno) kritiko in ji svoja dela pogosto podvržem, še preden izidejo. “Moji kritiki” pa so tisti, na katere kot na bralce tudi ciljam: širše bralstvo in hkrati tudi zahtevnejši bralci. V tem pač sama – in to je spet moje mnenje – vidim smisel literature: dostopnost in zadovoljitev več kot ene (ozke ali široke) skupine ljudi.
Samo en podatek, ki manjka v sliki še podam, namenjen je predvsem zadnjemu odstavku, ki ga je zapisala Kerstin, ostalega ne želim komentirat: Moj roman je sproti, med nastajanjem brala oseba, ki ima standarde kvalitete postavljene izjemno visoko. Vsaka stran v romanu je prejela po več deset komentarjev, pogovorov o tem tekstu je bilo nešteto, bilo so dolgotrajni in poglobljeni, delo pa zelo počasno in zelo natančno. Potem sta bila tu še urednik in neuradni so-urednik romana, ki sta podala številne kritične opazke, prebrala celoten roman večkrat in se o njem z menoj še dodatno pogovarjala. Premislila in tudi upoštevala sem vsakršen komentar, pa čeprav je to v resnici pomenilo ogromno črtanja, popravljanja, premišljanja, preoblikovanja … skozi proces dela se je izkristaliziralo, da bo roman očitno nekoliko bolj hermetičen in to smo vsi vključeni v proces nastajanja teksta sprejeli in razumeli. Ob vsaki prejeti kritiki romana sem natančno premislila vse, kar je bilo izpostavljeno kot negativno in imam o delu zelo zelo jasno sliko. In se strinjam z gumpcem (za katerega nikakor ne vem, kdo sploh je, da ne bo kake pomote), da je roman natančno napisan in da potrebuje natančno branje in zbranega bralca. Ne, ni univerzalen in za vse okuse in ja, to je lahko tudi pomanjkljivost, je pa v ta roman šlo ogromno dela več ljudi in če nekdo reče, da niti sama ne vem, zakaj sem ga napisala imam vso pravico na svetu, da se mi to ne zdi relevantno.
Jah, česar ne zmoremo komentirati, ker nečesa ne poznamo, tega “ne želimo” komentirati. Naj samo povem, da je tu podan nekakšen pogled na strokovnost krajno shematičen in s tem tudi omejen. Klasični način ustvarjanja tabujev. Takšna je pač skrajna intelektualna zatohlost naših “razsvetljenih” izobražencev na področju literature, ki ji je vzrok tudi ekonomika in simbolna reprodukcija delovanja literarnega polja.
Prosim, ko literarni kritiki govorite o hermetičnosti, da najprej pogledate neko zgodovino tega pojma. Kakor je opaziti, se ponavadi uporablja kot ekvivalent “težke berljivosti”. Ampak ni vse težko berljivo težko berljivo na isti način, nima iste funkcije, niti ni takšno iz vzrokov drugih tipov. Poglejte si delo Hermesa Trismegistusa, in kako se pojem od njega naprej razvija. Ali je Vallejo na enak način “hermetičen” kot Joyce ali Ecco? Zagotovo ne.
Spoštovana (ne gre za cinizem) Radaljac, mogoče boste kdaj prebrali Toni so vzvišene besede zelo cenjenega dirigenta Nikolausa Harnoncourta. Gospod je doživel veliko osebnih smrti in evolucij, znebil se je večine iluzij in pasti ega, ostala mu je le čista ljubezen do umetnosti, zato je njegovo razmišljanje o umetnosti, predvsem glasbi, in o inštitucionalizirani kritiki sveže in dobrodošlo.
Razumem, da na moje nestrokovno mnenje gledate zviška. Jaz se vedno ravnam po tem, koliko esenca duha mi da posamezna knjiga, koliko me vznemiri in odškrne novih prostorov v meni. Naj se opravičulem in se imam za neumnega, če mi tega vaša knjiga ni dala in če me razmišljanja fiktivne pisateljice o resnici in leterarno–teoretskih vprašanjih puščajo žejnega? Ljudje smo različni. Ni potrebe za vzvišenost in prepričevanje. Pojdimo naprej.