Ja no, recimo, meni so prišli na poroko pet prijatelji iz pevskega zbora, s katerimi smo prepeli skupaj najmanj 10, z nekaterimi pa 16 let. V teh letih jeb ilo tudi kar nekaj porok, na kateri smo šli po zaprosilu pet, na ohceti pa smo bili samo 1x. Vendar je bil vedno za vse tiste, ki niso bili vabljeni na samo ohcet, nek prigrizek, ena malenkost hrane in pijače, ženin in nevesta pa sta se vedno prišla zahvalit. NA opisani poroki ne ženina in ne neveste nismo niti od blizu videli, nista se ne zahvalila, ker je folk prišel – nič, kot bi se en kup tujcev pritepel slučajno v cerkev in tam iz užitka visel tri ure in pol. Sicer nisem pristaš miljonskih ohceti s tromestnimi številkami povabljenih, ampak ljudi brez zdravice in brez enega sendviča poslat domov, če si jih tja vabil, se mi zdi – kaj pa vem – opokano.

Na najini poroki je bilo 37 ljudi, od tega 5 otrok. Zbor, ki je pel, je imel pogostitev v župnijski dvorani – zakusko, sendviči, prigrizki, pijača. V zboru je bilo 25 ljudi, ne finančno in ne časovno nama ni zneslo gostit preko 60 ljudi. Tudi sicer sva sosede, sodelavce in znance, ki so iz kakršnegakoli že razloga prišli mimo, pozdravila, imela sva 2 človeka, ki sta delila pijačo in prigrizke, čeprav nisva nikogar (razen tistih 37) izrecno vabila, naj pride mimo. Od njih tudi nisva pričakovala prav nobenega darila.

Meni osebno je mimo nekoga vabit, naj pride in ga potem odslovit. Vabil v tem stilu smo dobili še nekaj – smo se zahvalili in poslali čestitko z najboljšimi željami. Pri nas nismo ljubitelji gužve, ceremonij in t.i. “event”ov, da bi se na neko poroko hodila prestavljat sem in tja, mi razen za ljudi, ki so mi res blizu, na kraj pameti ne pade. Sicer pa pravijo “100 ljudi, 100 čudi”….

Nisi stara in konzervativna, kaj takšnega si tudi jaz ne morem niti predstavljati, pa se drugo leto poročim. Poroko bom organizirala ustrezno svojim finančnim zmožnostim, za vse povabljence enako.

Jaz isto kot ti, ne bi nesla niti darila, niti se ne bi udeležila
poročnega obreda.

lp,

N.

Bila sem že na nekaj tako organiziranih porokah (tudi na svoji). Izgledalo je pa tako, da so bili vsi povabljeni po poroki na prostor pri cerkvi ali v atrij, če ga cerkev ima; bilo nas je vedno blizu 200, kjer je bilo pripravljeno veliko sendvičev, slaščic, sadja in raznovrstne pijače. Zadržali smo se kar okoli 3 ure s cerkvenim obredom vred. Po pogostitvi so družinski člani in sorodstvo odšli še na večerjo, ostali pa domov. Bilo je zelo lepo doživetje. Darila niso nič velikega, tako smo zmenjeni. So se pa poročali naši res dobri prijatelji iz študentske skupine, v kateri smo se družili ves čas študija, hodili skupaj na tabore in se tudi kot družine dobivamo.
Jaz bi vsekakor šla, zdi se mi lepo, da prideš znanca, bivšega sošolca, ipd.,če te je povabil, pospremit v zakonski stan. Človek ne sme biti tako malenkosten, da bi samo na to gledal kaj bo jedel in pil. Darilo naj bo pa kakšna primerna knjiga ali šopek. Dostikrat je dovolj tudi le topel stisk roke in čestitka iz srca.

Men je pa sila čudno razmišljanje, da ste nekatere do domnevnih prijateljev, oz. sorodnikov, ki vas pač povabijo le na cerkven / civilen obred, ne pa tudi na žurko, tako negativno nastrojene. OK, priznam, sama na ta način nisva vabila, so bili na ohcet pač povabljeni vsi tisti, ki so bili tudi na uradnem delu. Pa vseeno, če bi jaz dobila takšno povabilo, bi se odzvala brez nepotrebne galame in ja, tudi darilce bi nesla. Vrednost pa odvisno od para, ki se poroča. A ste nekatere od sebe res pripravljene dati le v primeru, ko dobite kaj v zameno?!

LP

Žogica, ne gre se za to,da bi morala biti na žurki če jim hočem dati darilo. Ampak, če mladoporočenca ne moreta zame dati 15,20 evrov in me nočejo na ohceti- zakaj bi jaz karkoli kupovala in šla tja stati na 30 stopinj? zato,da vidim kako se bo nekdo poročil? ma dol mi visi,raje grem s psom v gozd.

JAz sem zamerila eni sodelavki in ji to tudi povedala. Že 15 let jemo skupaj,čakamo ena drugo, posojam ji denar,šivam ji itd itd.
Naredi poroko za 70 ljudi,nas 3, ki skupaj malicamo pa ne. Ej, pa jaz to sploh ne razumem. Naslednjič, ko bo kaj rabila naj ji posoja tista teta 90 let stara,ki jo je imela na poroki- konec. Pa tudi,ko bo rabila kos obleke, naj nese k šivilji in plača. Jebem ti, koliko sem ji zašila ZASTOJN v vseh teh letih bi mogla na poroki sedeti zraven nje.

Žogica Nogica, ne gre za to, da boš nesel darilo, če boš dobil kaj v zameno. Če se mladoporočenca odločita, da žurke sploh ne bo in bo samo obred, ni problema, bi se tudi jaz udeležila, če bi mi ti ljudje seveda kaj pomenili. In bi tudi darilo prinesla. Gre za odnos, ki je (vsaj zame) zelo žaljiv do tistih, ki so tako očitno neenakovredno obravnavani. Gre za to, da NEKATERE povabiš na ohcet, druge odpošlješ domov. In to mi ne gre v račun. Če ti ljudje toliko pomenijo, da jih povabiš na svojo poroko, naj bi ti tudi toliko pomenili, da so vredni tega, da s teboj (tako kot ostali) posedijo in se poveselijo. Zato jaz na svojo poroko na tak način nikoli ne bi mogla vabiti. Pa tudi po postih se vidi, da bi bila večina ljudi užaljenih, če se jih tako tretira. Kar je popolnoma človeško.

jaz pa razumem, kaj je ŽN hotela povedati in tudi sama razmišljam podobno. Bila sem na ta način povabljena na kar nekaj porok – sem se udeležila, nesla skromno darilo in po obredu pač odšla domov. pa naj poudarim – po obredu je bil za vse prigrizek, sendvički, piškoti, pecivo, šampanjec, sok…skratka nihče nas ni na nobenem od takih tipov porok kar odslovil. in meni se ni zdelo nič tragičnega. je pa res, da so bili vsi obredi, na katere sem bila povabljena na ta način, taki, da so šli potem na večerjo samo starši in priče od para, torej ni bilo ohceti v pravem pomenu besede.

ampak meni ne bi bilo nič tragičnega tudi, če bi ohcet bila in jaz nanjo ne bi bila povabljena, ampak samo na obred. pa kaj? meni ni do požrtije, ampak, da na tisti dan pač zaželim srečo paru in sem prisotna na njuni poroki. kaj ima navsezadnje ohcet s samim obredom? meni je strašno tuje, če nekdo pogojuje udeležbo na ohceti z udeležbo na poročnem obredu samem…

– jaz darilo kupim ne glede na to, ali me ima kdo potem namen povabiti na gostijo ali ne. ne pričakujem ničesar v zameno – res pa da so darila skromna. saj se navsezadnje naj ne bi poročalo zaradi bogatih daril, ali kako.

Prav ne razumem, kako ste nekatere lahko tako užaljene…

Pri nas je to ‘ustaljena’ navada – tudi vabila se tiska različna, spovabilom na obred/a im ohcet ali brez ohceti. In še vedno, kadar sem bila povabljena samo na obred, sem šla. Zakaj pa ne? Jaz razumem, da mladoporočenca težko plačata ohcet tudi za vse znance, ki se jih tekom let nabere kar veliko… Pri nas tako vabimo sošolke iz gimnazije in prijatelje iz veroučne skupine. Meni veliko pomeni, da sem vabljena na obred, pri katerem se mladoporočenca zaobljubita drug drugemu.
Je pa res, da se potem vedno naredi manjša pogostitev za vse prisotne in da vsi, ki so vabljeni samo na obred, to že vnaprej vedo in jih nikomur ni treba pošiljati domov.

Ne vem, mogoče sem jaz čudna (glede na vaše komentarje tule), ampak meni veliko pomeni, da me sošolka z iskrenimi besedami povabi (ker bo ochet v manjšem številu, te vabim na cerkveno poroko, bi mi veliko pomenilo, če bi prišla), pa četudi ne na požrtijo. Itak mi gredo na živce vsi komentarji, ki jih dobiš na vprašanje, kakšna je bila poroka – pa se govori samo o hrani. Jaz grem na poroko namreč izključno zaradi ljudi, ki se poročijo.

V tvojem primeru bi naredila takole.
1. Ne bi šla na poroko, ker pač če z nekom nisem v stikih, nekako ne hodim na poroke.
2. Če bi imela čas bi šla na poroko. Darilo se mi v tem primeru sploh ne zdi obvezno. Konec koncev je zoprno tam pred cerkvijo nevesti nekaj tlačiti v roke. Bi jo šla obiskat čez kakšen mesec in bi ji nesla darilo, vendar neko malenkost (rečmo kakšen okvir za slike ali kaj podobnega).

Sem že bila povabljena na dve taki poroki. Pač le obred. Prvič sem bila na potovanju in sem po poroki šla na obisk in nesla darilo. Drugič sva s fantom šla, ker sva bila ravno v bližini (poroka v Piranu). Bilo je pa smešno, da je tudi na ohcet povabil polno prjatlov in je potem poslušal ja zakaj pa njiju nisi povabil.

Bila sem pa tudi na obredu ne da bi bila povabljena. Šlo je za sina družinskih prijateljev. Skupaj smo gor rastli, na ohcet je povabil le mojo mamo jaz sem šla z njo na obred. Pa je bil ful vesel, da me vidi in tako je prišlo brez vabila nekaj ljudi. Je pa bila pogostitev po obredu, potem pa so šli naprej še na cerkveno poroko in v gostilno.

Jaz vem, da če bi se že poročila ne bi vabila na ohcet rečmo sodelavcem, bi jim pa povedala kdaj in kje se poročim in jim rekla, da lahko pridejo pogledat, pogostitev bi pa pripravila v službi. Pa tudi kakšne kolegice bi povabila na isti način. Naj pridejo pogledat, povabila bi jih na pijačo, drugega ne. Pa ja daril sploh ne bi pričakovala.

No, meni je vabljenje samo na obred, če so ostali vabljeni tudi na samo ohcet, zelo mimo in se mi zdi za malo hodit na tako poroko. Če nisem dovolj dobra, da ostanem do konca, potem hvala lepa tudi za gledanje obreda.

Sploh mi ne gre za požrtijo, kot tukaj nekatere natolcujete, nikakor. Ampak tale delitev na tiste, ki si zaslužijo biti z mladoporočencema do konca in na tiste, ki si tega ne zaslužijo, je za nekatere ponižujoča. In zame tudi. Lepo za vas, če vam je vseeno in če pač greste tudi samo na obred, meni ni vseeno. Tako je naredila tudi moja najboljša prijateljica. Jaz sem si kupila novo obleko za kar nekaj cvenka, kupila sem njej darilo, da sem si mogla dobesedno trgati iz ust, vzela sem si čas zanjo, potem pa ŠELE na poroki zvem, da na ohcet nisem vabljena (na vabilu je bilo napisano – vabilo na poroko). Pa mi ne gre za darilo, ki sem ga kupila, bi ji ga itak, ker je (vsaj mislila sem tako) moja najboljša prijateljica. Povabila pa je na ohcet kakšnih 100 ljudi. Zame očitno ni bilo prostora. To me boli in če ljudi takole deliš na tiste, ki si zaslužijo iti tudi na ohcet in tiste, ki si ne zaslužijo lahko narediš veliko krivico marsikomu. Ker je bila taka gneča na poroki, prijateljice niti videla nisem od blizu in niti stika nisva imeli, samo toliko, da je vzela darilo in rekla, da se bova videli čez par tednov in da gredo samo člani ožje družine na ohcet. Ožje družine!!! 100 ljudi! No in potem so se po obredu ljudje spraševali, ali oni gredo ali ne in kdo gre. Pa je povedala ena gospa, da so tisti, ki so vabljeni tudi na ohcet imeli to izrecno napisano na vabilu, tisti, ki nismo bili pa ne. Njena teta me je celo vprašala, kako to da tudi jaz nisem vabljena na ohcet, saj me pozna že celo večnost in ali nisem njena najboljša prijateljica. Kaj naj bi na to odgovorila? Nič, tiho sem bila.

In ja, bila sem užaljena v dno duše.

Tudi jaz nisem bila vabljena na poroko najboljše prijateljice. Ampak mi je že prej razložila, da jo bo imela samo za sorodnike in jo je imela res. Itak mi ni bilo za iti. Še sama je bila na koncu z živci.
Prijatelje sta povabila na fantovščino in dekliščino in se mi zdi čisto dovolj.

MA ne gre za tist šnicl ali sendvič, gre za sam odnos. Mogoče sem res čudna, ampak zakaj za vraga hočeš imet 150 kom ljudi na kupu, če pa ne veš, kaj bi z njimi počel?! Če se potem, po vsej večurni ceremoniji niti zahvališ ne vsem, ki so prišli, ampak se po francosko pobereš s svojimi najbližjimi nekam žurat? Tega res ne razumem, pa naj sem čudna ali ne. Jaz čisto razumem, da ne želiš, ne zmoreš futrat n+1 ljudi, samo zakaj jih potem vabiš?! Ne vem, jaz pač razmišljam tako: če mi nekdo toliko pomeni, da ga želim na poroki, potem bom zanj našla tudi kozarec vina, predvsem pa 30 sek časa, da mu rečem “živjo, hvala, ker si prišel/prišla” ne pa, da se obnašam kot neki sklizonja, ki se otepa zosa, v katerega je po naključju, nič kriv, padel. To mi je mimo!

bbc- mislim, kaj je pa ta tvoja bedna ej, tega pa še nisem slišala. Tudi jaz mislim isto kot ti,da sploh ni stvar v hrani in požrtiji, kot pravijo ,ampak v tej delitvi ljudi. Če bo moj sin želel poroko brez ohceti,samo priče,starši- me ne bo motilo. Če pa bo poroka z “nekaterimi” gosti mi naj kdo razloži, kako naj NE povabim naše prijatelje, ki že 20 let hodijo v našo hišo? žensko,ki je vedno uskočila kadar ni bilo varstva(za sina) in za to nikoli ni hotela plačila? ki nikoli ni naredila peciva ali pa dobro juhico,da nebi sinu prinesla? sedela z mano ob njemu,ko je imel vročino??kako naj ne povabim vse njegove prijatelje, ki raste z njimi, se družijo,lepo razumejo??? mislim, brez veze, da sploh še kaj pišem.

Zato bom o najdli primerno gostilno, kjer nam bo lepo – ne rabimo kavijar, le normalno kosilo in okrog sebe ljudi,ki jih imamo radi, jebeš denar. Mož pravi, kakor je prišel naj tudi gre.

Skr bna to pot te pa ne razumem. Ponavadi zelo inteligentno razmišljaš tokrat si pa zablokirala. Preberi si nekatere poste npr. od Debby,mojega, a-ll-y in podobne. Človek ne more biti tako drobnjakarski in malenkosten. Praviš “francosko pobereš” – sama nisem še nikoli doživela, da sta jo nevesta in ženin in “povabljenci” po francosko pobrali”. No, mogoče si pa res prišla med take ljudi in te je to prizadelo. Mene ne bi. Razmišljam, da morebiti niso bili dobro organizirani in so bili malo nerodni pri zahvalah. Od neveste in ženina, ki sta takrat večinoma malo “zmedena” tudi ne moreš pričakovati, da se bosta na licu mesta vsem na široko zahvaljevala.
Ponavadi je taka navada, da novoporočenca vsem povabljenim (na poroko in tudi tistim naprej) potem ko se vrneta s poročnega potovanja ali dopusta, pošljeta kakšno lepo slikico in se še enkrat zahvalita za udeležbo in ev. darilo. Vsaj pri nas je taka navada. Morebiti se bo to udomačilo tudi drugje.

Kar strinjam se z večino od vas. Glede ohceti pa je prijateljica rekla, da bodo samo starši in priče, čeprav je nekaj mesecev nazaj rekla, da samo sorodstvo. Meni tudi ni do požrtije na ohceti, ampak odnos. Pa jaz nebi poslala mejla, ampak bi “reskirala” par centov in poklicala svojo prijateljico. Saj sva se velikokrat slišali. Nevem no. Tako je moje mišljenje. No, danes zjutraj pa sem dobila sms, če se bom kaj oglasila pri njej, da nazdraviva, ker pač ne bo imela dekliščine.
Odločila sem se, da na obred ne bom šla, bi pa po poroki šla enkrat do njiju in jima nesla neko skromno darilo. Kaj menite? Res sem kar malo užaljena, saj je tudi krstna botra mojemu sinu.

Ti kar pojdi, najprej na obisk k prijateljici in potem še na obred. Ne pestuj užaljenosti, škoda časa za take malenkosti. Zagotovo boš imela na dogodek lep spomin in dobro prijateljico še naprej. Lepo se imejta!

Dobrila, jaz pa ne razumem, da ti ne razumeš, da je nekdo lahko užaljen in da se mu zdi nefer odnos, če ni tako kot množica ostalih povabljen tudi on na ohcet. Pa če se tam poje župa in spije kozarec vina, tudi v redu. Samo da človek ne dobi občutka, da je drugorazredni povabljenec, za katerega itak nima nihče časa. Ker po postih sodeč veliko ljudi tako čuti in občutkov se ne da zatajevati in negirati. In če ti ne razumeš, da se lahko ljudje čutijo prizadeti ob tem, je to tvoja stvar in stvar tvoje nesposobnosti vživljanja v občutja drugih.

Jaz namreč čisto razumem take kot si ti, ki brez slabih občutij prihajajo na obrede porok, potem pa odidejo nazaj domov. Tudi jaz bi to lahko naredila brez slabega občutka, če bi šlo za ljudi, ki jih komaj poznam, za občasne znance in take, ki mi ne pomenijo dosti. Po drugi strani pa se mi na poroke le-teh sploh ne ljubi hoditi in ker me pustijo čustveno hladno, se jim lahko komot izognem. Če pa bi šlo za npr. mojo najboljšo prijateljico (kot pri npr. bbc), za nekoga, ki sem mu 20 let delala usluge in ki sva delila dobro in slabo (kot npr. pri Jovanki), za prijatelja (kot npr. pri Skrbni), pa mi ne bi bilo vseeno, če bi me po obredu odpravil, povabil pa bi 100 drugih gostov. Temu jaz ne bi rekla drobnjakarstvo in malenkostnost s stani tistega, ki je užaljen, pač pa ignoranca s strani gostiteljev. In to, da ne upoštevaš ali se ne zanimaš za občutke nekoga, ki naj bi ti bil blizu, je zame navadna ignoranca. Pa če jo še tako okrancljaš v pisan papir. Če pa bi ti komot prenesla tudi to, da te dober prijatelj ali prijteljica povabi samo na obred, na ohcet pa potem vabi “samo 200 sorodnikov in prijateljev”, tebe pa ne, potem ti pač čestitam. Ali si tip človeka, ki ga nič na tem svetu ne more prizadeti in spodnesti, ker si tako neobčutljiva (ali pa jim oprostiš, saj veš da so zmotljivi) ali pa jih dobro razumeš, ker si tudi ti taka. Vendar pa, ljudje so čustvena bitja in se na stvari čustveno odzivajo. In če se počutijo izdani, so čustveno prizadeti. Tako pač je.

Eno je, če si npr. s sodelavci tako zmenjen, da se na porokah pojavljajo samo na ceremoniji, pogostiš pa jih potem posebej v službi. ČIsto nekaj drugega pa je, če to isto narediš z nekom, ki pričakuje, da ga boš obravnaval kot bližnje prijatelje in sorodnike. To pa ja ni tako čudno in nepredstavljivo, da se tako čudiš, da nekdo lahko kaj takega občuti.

Hvala za tvoje sporočilo.
Mogoče imam srečo, da se kretam med ljudmi, za katere sem prepričana, da nič slabega ne naredijo zanalašč ampak da se jim samo kaj nehote zalomi. Res nimam slabih izkušenj z ignoriranjem s strani prijateljev, znancev ali sorodnikov pa če se še tako čudno sliši. Zato me je kar groza ko berem o vseh hitrih in hudih zamerah za vsako malenkost. Ker sama ne mislim slabo mi je prihranjeno ogromno brezpotrebnega tuhtanja, s katerim bi si sicer zagrenila življenje. Saj življenje ni samo prežanje na to, kaj mi bo kdo slabega naredil, kaj je mislil s tem in onim..Enostavno je treba razmišljati pozitivno pa te nobena stvar ne more prehudo prizadeti. Zlasti pa ne neko pozabljeno povabilo na ohcet pa magari niti na prijateljičino ne. Sem prepričana, da je pri vseh primerih, ki jih naštevaš (Skr bna, bbc, Jovanka ipd.) šlo za čisto nerodnost, slabo organizacijo in nihče ni imel namena, da bi jih zaradi golega užitka užalil.
Jaz vedno rečem, da že tako mora biti. In ponavadi se izkaže da res.
Ljudje so preobčutljivi in ponavadi prehitro in prehudo obsojajo.

dobrila- res je kar praviš ampak moja sodelavka se je poročila samo enkrat in napake ne bo mogla popraviti,se ti ne zdi? me bi same zase prispevale za tisto klinčevo kosilo, nebi ji delale stroškov. Od takrat sem si prisegla,da nikoli več ne grem nobenega “gledat” ,če nisem vabljena na ohcet pa če me vabi sam Josip Broz :-))

Saj razumem, da človek gleda pozitivno in ne išče dlake v jajcu. Sama se imam točno za tako. Kot sem že prej povedala, nisem imela nobene podobne izkušnje, ko bi imela občutek, da sem izvisela, in tudi nimam izkušenj z “ignoriranjem prijateljev, znancev ali sorodnikov”. Tudi nimam navade “prežati na to, kdaj mi bo kdo kaj slabega naredil”. Ravno obratno, sem mnenja (tako kot ti), da so ljudje v osnovi v redu in da ne delajo hudobij zato, da bi nekomu zagrenili življenje. Vendar pa za razliko od tebe ne mislim, da je za vse kriva nerodnost in slaba organizacija, pač pa sem mnenja, da ljudje velikokrat ne pomislijo, kako lahko kakšno njihovo dejanje vpliva na drugega človeka, posebej tistega, ki mu je blizu. Veliko stvari naredijo ali rečejo z neko nonšalanco, brez razmisleka in kar na horuk. Ne da bi imeli v mislih čustva teh ljudi. Temu jaz rečem ignoranca. Ne gre za zavestno ignoriranje nekoga z namenom, da da bi se ta počutil slabo. Gre enostavno za to, da se ti ukvarjanje s čustvi nekoga, pa čeprav gre za tvojega najboljšega prijatelja, zdi brez veze. Ne razmišljaš o tem, te ne zanima. Na hitrico sprejmeš odločitve, ki so lahko za nekoga boleče, ampak v to se ne poglabljaš. Saj ne gre samo za vabila na poroko, opažam, da je vedno več področij, na katerih ljudje tako delujejo. Površinsko. Brez globljega razmisleka. Ne oziraje se na druge. To in samo to me moti. Če lahko razumeš, kaj hočem povedati.

Nisem in ne kuham nobene zamere, trapasto pa se mi je zdelo in se mi še vedno. 5 dni po tej “rauvpiti” poroki me je sveže poročeni prijatelj prosil, naj mu organiziram poročno potovanje in sem mu ga. Pač, poznala sva se preko 10 let, veliko smo ga skupaj prežurali, čeprav se mi je poroka zdela ultra čudaška – stvari gredo mimo. Pa s poročnega potovanja niti razglednice ni bilo, niti ni bilo zahvale za udeležbo na poroki, ne konfetov, ne fotke za spomin- nič. Pa da se razumemo, oba, nevesta in ženin, sta iz resnično zelo premožnih družin, daleč od tega, da bi bila 2 reveža, ki sta še poroko komaj skupaj spravila. Počasi je postajalo jasno, kako in kaj, kdo za čem stoji, kdo ima komando in zakaj so stvari take, kot so. Meni ni bilo vseeno, ker se je na eni strani metalo ven s skoraj 4 urnim, malo da ne kravljevsko razkošnim obredom (btw – orgnaizirana s strani profesionalcev!), na katerem so peli 3 priznani zbori, imeli govore škofovi tajniki ipd smetana, hkrati pa ob koncu obreda ne ženin in ne nevesta nista imela 30 sekund časa vsaj za zahvalo vsem, ki so prišli in 3 ure in pol tam sedeli. Pa so prišli prijatelji, recimo, z drugega konca Slovenije, z majhnimi otroki in s težavo prestali vse govorance. Saj res, da so se sami odločili prit, pa vendar! Verjetno so se, kot jaz, za prihod odločili, ker nas je nekaj družilo in povezovalioin smo želeli stisnit roko v osebnem stiku, nazdravit – pa nič od tega ni bilo in smo stali tam in se gledali kot malo tumpasti. Jaz res ne razumem, da si povabiš čez palec 150 ljudi, pa se jih potem niti ogledaš ne. Tega res ne zastopim in nikoli ne bom, ker sem sama drugačen tip, pa prepričana sem bila, da je omenjeni prijatelj tudi (bil?) zelo drugačen človek. Ponavljam: Če mi nekdo toliko pomeni, da ga na svoji poroki želim videt in ga zato nanjo povabim, potem imam zanj stisk roke, “Hvala lepa” in kozarec vina. Če tega ne mislim dat, ljudi ne vabim. p Ato ne pomeni, da bom gojila neke dosmrtne zamere, ne morem pa reči, da mi je bila poroka nek dogodek ali da imam nanjo lepe spomine. Daleč od tega.

Ja, se strinjam. In ja, še zdaj me gloda, da me je takole skenslala. Res je kar pravi xxy, saj ni mislila nič slabega, enostavno ni nič mislila. Ko sem ji po poroki čez nekaj časa povedala, kaj me muči, me je samo čukasto gledala in rekla da ni vedela da sem tako občutljiva pa da je itak bila prevelika gneča na ohceti. Haloo! Itak je bila prevelika gneča. In zato me ni povabila.

Ja, dobrila, jaz pa priznam, da me muči. Ni mi vseeno, ker jaz bi in sem za to prijateljico naredila vse. Posodila sem ji kar veliko vsoto denarja, ko je potrebovala, vedno sem ji bila na voljo, če me je prosila, pa tudi skupaj sva dale kar nekaj skozi. Ampak vedno bolj ugotavljam, da je tip človeka, ki vzame, kar rabi in ko rabi, da pa od sebe bolj malo. Vedno bolj se mi zdi, da zna dobro izkoristiti ljudi. Saj vem, da je to njen problem in ne moj, ampak če imaš človeka rad in če ti zanj ni vseeno, ti niti ni vseeno kako ta človek dela s teboj in kakšen odnos ima do tebe. Vsi smo krvavi pod kožo, mar ne? Verjetno tudi ti.

pozabila sem povedati,da 2 septembra ima poroko od moževe sestrične sin, ki živi 1000 km stran. Ker sva z možem še v žalosti (zaradi tasta) gre naš sin ker ženin brez njega poroke nebi niti naredil. Za nas je to velik strošek, zdaj ,ko svmo se preselili v hišo ampak niti govora,da nebi naš sin zastopal našo hišo. Njim je važno,da bomo tam- v tem je ČAR vsega tega.

Nekajkrat sem šla skozi vaše odgovore xxy, Skr bna, Jovanka, bbc in ugotavljam, da imam veliko, veliko srečo, ker še nisem imela opraviti s takimi netaktnimi ljudmi kot ste imele ve. To je res velika smola in mi je hudo posebno za tebe Skr bna, bbc in Jovanka, ker vidim, da ste bile res prizadete s strani ljudi, ki vam veliko pomenijo, oz. so vam veliko pomenili. Sploh si ne morem predstavljati take ignorance- prav si napisala xxy – to pa je ignoranca in strašna čustvena površnost. Torej ni šlo za organizacijski kiks in šlamparijo ampak skoraj za zavesten prezir. Kar pa je res hudo in nerazumljivo. Saj pravim, imam srečo, da s takimi osebami še nisem imela opravka; upam, da zato ne bom(o) izgubile vere v dobro v ljudeh. Vidim, da vam kot pametnim in zrelim osebam ta dogodek ni nepopravljivo zagrenil življenja in ste iz njega potegnile nekaj pozitivnega: da je vsaka stvar za nekaj dobra – človek postane po taki izkušnji previdnejši pri sklepanju prijateljstev.
Se oproščam, če sem bila krivična v svoji presoji, želim vam vse dobro.

dobrila, tudi tebi cmoka :-))