valentinovo
Praznike doživljamo na različne načine. Valentinovo je prav poseben praznik. To ni samo dan zaljubljencev kakor radi rečemo, to je dan vseh, ki imajo nekoga radi in vseh tistih, ki se imajo radi, vseh tistih, ki so ljubljeni in tistih, ki si želijo biti ljubljeni.
Ob tem prazniku si ljudje podarjamo cvetje, poklanjamo darila. Med prijatelji velja tudi iskrena beseda in stisk rok.
Seveda Valentina poznamo tudi pri nas že zelo dolgo, pa ne v povezavi z dnevom zaljubljencev, temveč po starem kmečkem koledarju, po kateremu je Valentin prinesel ključe od korenin, zato so mu tudi pravili prvi spomladin. V nekaterih krajih se v tem letnem času prične tudi delo na vrtovih …, v vinogradih pa Valentin ureže tudi prvo trto, kar naj bi pomenilo, da bo letina dobra. Pri nas v Beli krajini so stari ljudje govorili, da je ta dan prvi dan spomladi. Na ta dan se tudi ptički ženijo in če prisluhnete, boste slišali njihovo veselo žvrgolenje in igrivo prhutanje krilc.
Tudi po svetu je Valentinovo razširjeno, predvsem v ZDA, vendar je že močno pomešano in iznakaženo s sindromom potrošniške družbe, kar v veliki meri izničuje pomen tega in tudi drugih praznikov (dan neodvisnosti, božič, …).
Značilno za takšen praznik je, da smo do tistih, ki jih imamo radi, pozorni, oziroma pozornejši, kakor preostale dni. Takšni prazniki že sodijo v tradicijo ali med običaje, zato se ob takšnih priložnostih odločimo svoje bližnje tudi obdariti. Nekateri z dragocenimi darili, spet drugi nekoliko skromneje. Verjetno se bo marsidko strinjal s tem, če rečemo, da vrednost darila ni merilo ljubezni, temveč je vrednost in merilo naše ljubezni, naša iskrenost, pozornost, predanost in vdanost do osebe, do katere gojimo posebna čustva, katero ljubimo. Samo pomislimo kako globoko se nam vreže v srce in kako močno se razveselimo, ko v očeh našega partnerja zagledamo plamtečo iskrico in ob temu spoznamo globino svoje ljubezni in partnerjeve srčnosti, vdanosti in pripadnosti, skratka zavemo se obojestrane enkratne, nenadomestljive, edine in večne ljubezni, kateri v celemu vesolju ni primere.
Čeprav je bilo o ljubezni že marsikaj napisanega, jo vsak doživlja, sprejema, dojema in o njej razmišlja po svoje. Prav zaradi tega smo si ljudje različni, zaradi tega se razhajamo, zbližujemo, spoprijateljujemo. Zaradi tega trpimo, smo razočarani, nesrečni, obupani, veseli, radostni. Pa vendar in vseeno ostajamo večni iskalci te svoje ljubezni.
Ljubezen ne smemo povezovati z materializacijo, saj izničuje njen pomen. Ljubezen moramo vzdrževati, jo stalno negovati. Moramo najti smisel in globino te svoje ljubezni. Zaradi računic, plehkosti in plitkosti je marsikatera ljubezen ispuhtela še preden se je rodila. Ljudje smo pač takšni, da nemalokrat radi lažemo, se poveličujemo, skratka največkrat se radi drugim prikazujemo takšni kakor želimo biti, kot takšni kakor smo v resnici. Povedano drugače – radi si nadenemo masko, se skrijemo v oklep.
Vendar je brezpogojna ljubezen odvisna od globjih čustev in drugih višjih vrednot, katere so v nas samih. Prav zaradi tega marsikdo pogreša in vse življenje išče svojo večno pogrešano ljubezen. Če si ljubezni želimo, jo moramo najprej prepoznati in najti v samemu sebi, šele takrat jo bomo bili zmožni dati tudi drugemu.
Z darilom ne samo obdarujemo, ampak z darilom izražamo tudi del sebe, del svojih čustev in hotenj. V darilih pa tudi ni vse. Svoja čustva lahko izrazimo tudi s šopkom rož. Kraljice valentinovega so nedvomno vrtnice. Čeprav rože povezujemo z ljubeznijo in romantiko, je njihov pomen mnogo večji. Barva vrtnice ima več pomenov, saj se v barvi skrivajo sporočila, ki pomenijo prijateljstvo, ljubezen itd. Tako rdeča vrtnica pomeni strast in ljubezen, bela vrtnica pomeni pravo ljubezen, rumena vrtnica pomeni prijateljstvo, oranžna vrtnica pomeni poželenje, roza vrtnica pomeni plemenitost in ljubkost, črna vrtnica pa slovo.
Ljubezeni je več vrst z več obrazi, vsaka pa nam daje smisel življenja. Je kakor sapica življenja, ki nas vodi in hrani.
Včasih se nas komaj opazno dotakne, včasih gre mimo nas, ne da bi jo sploh opazili, spet drugič nas ljubezen zadane globoko v srce in tam ostane za večne čase.
Zato jo je vredno ohranjati in negovati.
( tole je zajček skopiral iz neta nekje 🙂
WAUUUUUUUUU madona……
Mam doma tak šopek….v katerem so same moje rožice…Sami veste dobila sem ga za okroglo letnico…Podaril mi ga je moj…….no naj bo skrivnost kdo….No Moje vrtnice so definitivno rdeče!!
In tudi v tem šopku so bile rdeče vrtnice-temno rdeče..in zraven rumene….No zdej vem kaj to pomeni po barvi namreč….
Jep vrtnica je moja rožica….
Hvala zajček za tako podrobno razlago Valentinčka tinčka!
Kolk je men tole všeč kar berem pa berem….
Ljubezeni je več vrst z več obrazi, vsaka pa nam daje smisel življenja. Je
kakor sapica življenja, ki nas vodi in hrani.
Včasih se nas komaj opazno dotakne, včasih gre mimo nas, ne da bi jo sploh opazili, spet drugič nas ljubezen zadane globoko v srce in tam ostane za večne čase
Zajčeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeek HVALAAAAAAAAAAAaaa:))))
ufff škrat razmišlja kera rožca bi bila njegova pa
se ne more odločit ku so vse rožce lepe – vsaka po svoje….
mrbit bi včasih bil najrajši bodeča neža ki bi koga zbodla tja nekam ku se hrbet konča ne de:))))))))))))))) Za en majcen majcen pospešek al pa obrat na drugo stran ne de;-)
konec koncev pa sploh ni važno za katero rožco gre, glavno da znamo in zmoremo ljubiti, ker brez tega si pa res ne predstavljam življenja, pa čeprav ljubimo tako kot pravi I.Minatti (travo, drevo ali kamen)
*gledati je treba s srcem*
zajček, hvala za tvoj trud… Sem včeraj slučajno slišal komentar Damjana Ovseca (poznaš?), ki je rekel, da je to resnično edini praznik, uvožen z zahoda, za katerega želi, da bi se prijel tudi pri nas, ker je to praznik ljubezni, prisrčnosti, pozornosti ipd, kar pa za nas Slovence ni značilno, smo preveč zaprti ipd…
Mu dam čisto prav. Zajčku velicga cmoka, ker je tole gor nalimal, ostalim punca pa malo manjšega cmoka… fantom pa.. ma ja, ker je valentinovo (bilo) tud cmoka :)))))