Charles Baudelaire: VAMPIRKINE METAMORFOZE

Medtem pa se ustnic škrlatnih dekle
kot kača je zvila, ki ogenj jo žge,
oprsja ujetega v steznik stisljiv,
iz nje plaz besed se je zlil zapeljiv:
»Navlažene ustnice imam in te znam
s seboj potegniti pod plašče omam.
S kraljevskim oprsjem ti solze sušim
in starce z nasmehom otroškim vedrim.
Kdor nago me vidi, razglajeno vso,
zanj luna sem, sonce in zvezdno nebo!
Moj ljubi vseved, jaz sem brezno naslad,
tu moški utone v objemu brez nad,
mu dojke ponudim, naj grize, seslja,
vsa plašna sem, krhka, a močna za dva,
na žimnici, ki od slasti jemlje dah,
še angel preklet bi razpadel v prah!«
Ko mozeg izsesala mi je iz kosti
in koprneče pogledal sem k nji,
da bi poljubil jo, moje oči
videle gnoj so, glej, iz bokov mezí!
Zaprl sem oči, v hladni grozi drhté,
in ko pogledal sem spet, v soju dné,
ni poleg mene ležalo dekle,
ki srčne krvi se nasitilo je,
temveč razpadel, trohneč okostnjak,
kričeč kot petelin na strehi v zrak,
prapor, na drogu železnem viseč,
ki veter ga maje v zimskih nočeh.

te mejče?

hmmmm……….lubica………..a se ti sesa…ups….