Sama sem postala babica v zgodnjih 2000 letih. Z možem sva bila relativno mlada, jaz malo manj kot 50, on kakšno leto več. Rodila se je vnukinja, s katero sem vedno in še danes neizmerno uživam. Ko sem jo dobila v varstvo, to ni bilo težavno, je pa res, da nisva komplicirala. Če sem šla v trgovino, je šla z mano, če sem šla k frizerju, je šla tudi ona. Če sva se z možem dogovorila, da greva jutri nekam, potem pa je sin pripeljal vnukinjo, sva šla ravno tako in punčko vzela s sabo. Če sem popoldne gledala nek film, se mi je vnukinja pridružila. Ker sama hodim vsako jutro na daljši sprehod, je vedno šla z mano, ko je bila pri nama. Tudi s prijateljicami na kavo sem jo peljala. Mož je arhitekt, pogosto jo je peljal s sabo v biro, kjer je sedla poleg njega in risala. Na srečo imava dva para prijateljev, ki so imeli hkrati vnuke. En par ima vnukinjo 2 leti starejšo od naše in vnuka 3 leta mlajšega od naše. Drugi par pa je imel vnukinjo 4 leta mlajšo od naše. Pogosto smo se obiskovali, šli na kosila ali pa skupaj kam na vikend. Dedki in babice ter vnučki. Kako smo se zabavali. Otroci so se skupaj igrali, pa nobenega pritoževanja, da so drugačnih starosti ali podobno. No so pa tudi z nami veliko časa preživeli in se odraslo pogovarjali kot prijatelji.

Ko pa poslušam prijateljice, ki so pred kratkim postale babice, tj. veliko pozneje, je pa zdaj vse drugače. Pazit mulce je postal cel projekt. Dejansko morajo otroke non stop animirati, v trgovine, bare, frizerje itd. jih ne vozijo, ker niso disciplinirani. Prijateljica še kosila ne skuha, ko ima vnuka v varstvu, ker tamali rabi non stop pozornost. Pa ko jih poslušam je to zanje tako utrudljivo… No meni je bilo z mojo vnukinjo vedno čudovito in še danes nama je skupaj tako lepo, čeprav je že skoraj 25 let stara.

Draga babi, nismo vsi arhitekti, odvetniki in gospe dame doma. En človek v resni službi, kot je tovarna ali trgovina, pač otroka s sabo prpelat ne more. Ti živiš v neki idili, kjer hodiš k frizerju pa na dopust. Sam to ni realn lajf, vsaj dandanes ne, pa za večino.

Današnje babice gredo v upokojitev po 60.letu, najpogosteje po 65.letu. Pri teh letih je človek veliko bolj zgaran in brez energije kot pri 50.letih, se vam ne zdi? Vsled tega tudi veliko težje zmorejo varstvo vnukov, poleg tega pa so današnji vnuki po krivdi nepravilne vzgoje njihovih staršev sila naporni.

zgodbica je tako dobra, da smo ostali vsi brez komentarja

V teh četrt stoletja so se časi močno spremenili. Ne le, da gremo v penzijo vsaj 10 ali več let kasneje, tudi neprimerno bolj izžeti smo. Večina služb je neprimerno bolj zahtevnih. Pred penzijo nas tudi prav nič ne šparajo, kot je bilo to nekoč. Veljajo isti plani, cilji, obveznosti za 25- ali 65-letnike. Posledično je med babicami in dedki tudi več bolezni in se vnukom ne morejo toliko posvečati. Velika večina jih vnuke dočaka tudi precej kasneje.

Ni finta v drugih časih – pač pa v “modernih” ljudeh ki mislijo kaj vse morajo – in ob tem hudo pretiravajo; nič ni treba kar naprej otrok animirati – tako ustvariš le ljudi s pomanjkanjem pozornosti in brez lastne motivacije. Seveda otroci niso disciplinirani – če jih nihče ni naučil discipline, niti nimajo zgleda v disciplini…

Nimam še vnukov – a ko bodo/če bodo – bom ravnal enako kot ti opisuješ avtorica; z mano oz z nama bodo povsod, lepo se bomo imeli – in nobenih animacij ne bo. Nočem iz morebitnih vnukov ustvariti razvajenih idiotov z motnjami pozornosti.

Okoli leta 2000 je bila za ženske starost 58 let za upokojitev. Poleg tega so sec upoštevali otroci in še kaj. Tirej so se upokojevale precej mlajše, kot danes.

Je razlika, če se upokojiš pri 64ih ali pri 56ih.

Lepše ne bi mogel napisati. Podpis.

Vsak normalno inteligenten ve, da je razlika če dobiš vnuka pri petdesetih letih ali pa pri šestdesetih ali celo pri sedemdesetih. Eni so študirali tako starši kot otroci in pač dobili vnuke malo kasneje.

Praviš, da si relativno mlada postala babica, kar gre nekako skupaj s tem, da je tudi tvoj sin relativno mlad postal oče in bere se, kot da je otroka vama prepustil. Zakaj bi ga sicer ti vozila s seboj k frizerju, mož pa v službo, namreč ni jasno. To, kar ti opisuješ, je starševstvo, še danes, nič se ni spremenilo. Imaš otroke in greš pac z otroki na izlet, sprehod, v trgovino, na dopust.

Stari starši pa načeloma niso odgovorni za majhne otroke in jim jih ni treba vzet s seboj k frizerju ali v službo vozit.

Na kraj pameti mi ne pade mami ali tašči obesit, naj vnuke s seboj k frizerju vzame. Naj gre, uživa, z vnuki je pa lahko, ko pride nazaj.

Kar berem pri tebi je, da je sin vse vama prepustil in sta vidva potem bila odgovorna za usklajevanje obveznosti s skrbjo za otroka. V bistvu sta vidva starševsko funkcijo opravljala. Kje so bili pa dejanski starši vmes? V miru pri frizerju?

V tistih letih sem sama imela majhne otroke. Starša sta bila še v službi, mama je imela še popoldansko obrt in sta samo včasih koga od otrok lahko peljala kam na kakšno kmetijo ali sprehod za uro ali dve.
Bodi hvaležna, da si imela toliko časa in takšno službo ali nič službe, da si lahko preživela čas z vnukinjo.

[qujmote id=”25616064″][/quotl

Uvodni post ratumwm tako, da so pač mladi starši potrebovali varstvo. Predvsem zaradi službe, kamor večina ataršev otrok ne more odpeljati.

Če pa bi varovali vnukinjo 2krat na mesec uro sli 2, bi se tisti čas res lahko posvetili samo vnukinji.

Ker pa je bilo tega več, niso ustavili svojega življenja.

Med prebiranjem Anininmo rszumem, da bi se moral stri starš med obiskom vnuka, ukvarjati izključno z njim. Torej, če bi se babica in dedek ravni tisti dan odpravljala na izlet, bi morala ali odpovedati izet ali odkloniti vnuka.

Ali če bi ravno nsmeravala po nakupih, tega naj ne bi storila.

Razumem, če je ta obisk 1krat mesečno. Ampak zakaj lahko starsi otroka enostavno sprejmejo v svoje življenje, stari starši pa morajo biti izključno animatorji? Saj ne bi vnuka vzela v gozd, ko bi šli podirat drevesa, dmpak samo, ko gremo po gobe ali smrekove vršičke.

In če greva z možem ravno po nove stole, zakaj ne bi šel vnuček z nama?

Če sem bila dogovorjena za kaco s kolegico, kar ne traja 1h, zaksj ne bi šel vnuček z mano?

Če pozorno prebereš prvi post, avtorica piše o stvareh, ki so se dogajale pogosto. Pogosto je moz vzel otroka v sluzbo, pogosto so šli na kosilo ali dopust z njunimi prijatelji.

Sestavi to skupaj z informacijo, da avtorica ni bila stara niti 50 let, ko je postala babica, pa ti bo vse jasno.

Mladi starši morajo graditi kariero, če želijo boljše prihoke. Morda celo študij ob delu.

Motda gradnja hiše. Morda vse našteto in še kaj.

Okoli leta 2000 so si zaposleni stari okoli 50 let, lahko privoščili malo več svobode.

Če nakazuješ na to, da smo pri nas vsi z OŠ, se motiš. Sina sva imela z možem precej zgodaj. Jaz 19, mož 25. Oba sva doštudirala. Vnukinja se je rodila, ko sem bila stara 49/50. Vsak, ki pozna osnove matematike na hitro zračuna, da je bil sin star že 30 let. Daleč od neke rane mladosti in z magisterijem v žepu.

Ne to ni starševstvo. To je tako, če je vnuk nate navezan. Vnukinja je vedno želela z nama na dopust. Drugače pa je bila veliko z nama, nista je pa nama prepustila in odšla po svoje. Primer s frizerjem. Ko je bila med poletjem pri naju v varstvu (saj med poletjem ni šole, kam ste pa vi dali 6 letnika?), sem jo pač peljala s seboj k frizerju, kozmetičarki in podobno.

kaj točno ti je jasno?

Stari starsi pridejo v trgovino z oblacili in obutvijo brez vnukov, ker beri se ne obnasajo in ne ubogajo. Kupujejo pa tisto kar jim narocijo, povejo pa sami, da drugace ne gre.

A zato mora tvoj vnuk imeti posebno pozornost? Še enkrat preberi, kar je avtorica napisala, brez da takoj udari na plano tvoj kompleks super pomembnosti, ker nisi dama ali arhitekt.

No, ti si bila malo čez 50, ko si očitno šla v penzijo in pazila vnukinjo. Ali pa nisi bila nikoli zaposlena. Zdaj pa primerjaj to z eno 65- letno žensko, ki gre danes v pokoj. Je razlika 15 let med vama dvema, a veš.

Mene in brata je cuvala babica – imam danes preko 40 let, babica me je cuvala, ko je imela preko 60. Delala na kmetiji kot konj celo zivljenje, v gozdu, seno, ogromno zivine, zgarana, ampak zilava do amena. Cuvala mene, brata in se dva bratranca. Do 5 razreda OS.

Danes – imamo eno babico, ki je penzijo prisluzila kot trgovka v merkatorju v LJ – ni problema, je ziva in pri moceh. Je zgarana, ampak brca dalje. Se potrudi, da prezivi nekaj casa z vnuki.

Druga babica je 40 let grela stol v pisarni. Komaj poskrbi zase in za svoje cucke, kaj sele kaj drugega.  Pa ni nic bolna, le lena ko fuks. Pusi cike, pili in lakira nohte, pije kofe in isce koga, s katerim bi cvekala in opravljala. Nikoli kuhala doma, nikoli pospravljala.  Jamranja toliko, da jo noben ne poslusa vec. Vsak mesec nova neozdravljiva kronicna diagnoza.

Kaj hocem povedat: kilavemu kurcu i dlaka smijeta.

Ne vem, se boš morala odlocit, o čem sploh govoriš. O varstvu malih otrok, ali o šolarjih, ki jih seveda ni več treba nonstop pazit. O rednem vsakodnevnem preživljanju časa z otroki ali o počitniškem varstvu. A pac o tem, da si ti boljša od frendic, tvoj sin boljši od drugih starsev, vnukinja pa sploh superiorna v vseh pogledih.

Res je, pa tako priden otrok je bila ta punčka, da njeni starši niso hoteli več otrok, samo enega, ker je tako priden.

Otrok se z motnjo pozornosti in drugimi motnjami že rodi, vzgoja tega ne spremeni.

Ena izmed mojih vnukinj je stara štiri leta.Enkrat mesečno prespi pri naju.Zjutraj grem k frizerki in jo vzamem s seboj.Povem pravila obnašanja v lokalu: da pozdraviva, ko prideva tja, da me mirno počaka na sedežu in to je to.Nobenega letanja po lokalu ne dovolim! In glasnosti tudi ne.Ko greva, se obe posloviva. Pa še to: kaj mame dovolijo, ne vem.Pri meni bo red. In otrok to ve.