Vas ima kdaj, da bi prebutali svoje otroke? Mislim, ker tisto prijateljsko, tihi glas, mirmi glas, ne pomaga. Potem prošnje, prošnje, mirno, umirjeno, ne pomaga. Na koncu samo pustiš, da se vsakič zdere nate.

Ma kaj je z vami folk?

Zadnjič sem videla eno mamo, ki je sinu rekla, da ga bo udarila tu pred vsemi, pa se še ni obnašal najhujše.

To, kar pa poslušam vsak dan, pa ta otrok je nemogoč. Skos se zdira, nič ne uboga. Permisivna vzgoja pa za en drek.

Se ne derem. Moji 3je vedo, da je vrag vzel salo, ko znizam in upocasnim glas jih pogledam strmo v oci in skozi zobe zasikam “zaj pa dovolj!” Tu se vse pregovarjanje konca. Imam 3, najstarejsi je 16.5, najmlajsi 11. 3. Sredinska pa je punca.

Imava 5-letnico, ki je sicer živahna, ampak do sedaj se še ni zgodilo, da bi jo kateri od naju najraje kar pretepel, kot praviš. Že čisto od malega imamo nek red, ne vem, že ko je bila dojenčica je morala kdaj tudi počakat kakšno minutko, nisem mogla vedno isto sekundo priletet k njej, ker sem pač kaj počela. Vedno je bila v istem prostoru, da me je videla in slišala, pogovarjala sem se z njo, vedela je, da ni sama, nisem je pa za vsak glasek vedno isto sekundo dvignila. Na tem sva z možem nekako gradila in postavila določena pravila, ki se jih vsi držimo. Seveda je pa treba bit zelo dosleden, ne samo pri otroku, tudi pri sebi, ker zgled je vreden več, kot vse meje in pravila in ukrepi… Ko vidi, da midva tudi tako delava, kot zahtevava od nje, ni nekih hudih težav in uporništva. Za določene stvari pa ji poveva razlog – na primer, zakaj mora ona spat, nama pa ni treba – ker otroci ponoči rastejo, se še razvijajo in rabi telo več spanja, kot pri odraslih, ki ne rastemo več in se več ne razvijamo. Ko bo velika, tudi njej ne bo treba tako zgodaj v posteljo, ko sva bila midva majhna pa sva tudi morala. In nekako gre, ker ima smisel. Tudi v javnosti je vedno ok, z njo greva lahko kamorkoli brez skrbi. Imava pa vedno kakšno igračko, pobarvanko, pač nekaj za zamotit in poskrbiva, da se ima možnost tudi zunaj znoret, tekat, bit glasna, se preluftat (ali preden nekam gremo, ali po tistem). Tudi destinacije in dogodke izbirava, da so primerni, ne vlačiva je po nekih zanjo dolgočasnih razstavah recimo, ampak gremo raje v dino park ali na lutkovno predstavo in v restavracijo z igrali, ne nekam ala gala.

Stvari rešujemo mirno, ampak so meje kristalno jasne. Pri določenih stvareh je nekaj tolerance, pri določenih pač ne in ona točno ve, kako in kaj je na stvari. Če gre predaleč, je najbolj učinkovito, ko počepnem, da sem na njeni višini, jo pogledam v oči, znižam ton in med zobmi zasikam, da je dovolj. Potem ve, da je vrag vzel šalo in se umiri. Do neke mere pa ji tudi pustim, da se upira, dokler je spoštljiva in ima neke argumente (če je izvedljivo in ima ok argument, tudi upoštevam), ker hočem, da zna uveljavit svoje, kadar ve, da ima prav in ima tehtne razloge. Konec koncev ima tudi ona svoj prav in nikjer ne piše, da imam jaz vedno prav, samo zato, ker sem odrasla ona pa je otrok.

Razumem, ampak če se ti otrok konstantno dere nate, vsako jutro zjutraj, potem mora biti  nekaj narobe. S staršem in otrokom.

Itak da te prime kdaj, da bi ga zgrabil in prebutal. Takrat pač zadihaš, se opomniš, da si tukaj ti odrasel in tisti, ki mora pametno ravnati, ker otrok še ne zna in rešiš drugače. Ni se treba ravno dreti, je pa treba kdaj odločno malo zarenčati.

Počaka, da bo dete staro 12 let, potem se pa oglasi.

ČE je otrok tak, da se skoz dere, ne uboga, naredi vedno vse kontra kot je normalno, je s tem otrokom nekaj narobe, ima vedenjsko čustvene težave in ostale pridružene motnje. Tak otrok ti lahko uniči lajf s svojim obnašanjem, tako da  z njim ne moreš nikamor na obiske, se družit z normalnimi ljudmi, ker ima skoz neke izbruhe, neprimerno govorjenje.

Starši rabimo zgraditi avtoriteto ki temelji na kompetencah. Fizično kaznovanje je skrajnji ukrep, sprejemljiv zgolj v skrajnji sili – npr. tro zagrabiti otroka, če ta želi steči na vozišče, ali kaj podobnega.

Če otrok ni ravno resno moten v duševnem razvoju, bo iskal v staršu varnost in oporo in bo sledil navodilom starša, saj se bo tako počutil bolj varno. Naloga starša pa je, da zna jasno – brez razlaganja in pojasnjevanja – zagovarjati “zato, ker je tako prav”.

Obe skrajnosti –  popolna permisiva in vzgajanje z udarci  – sta samo čista lenoba, nič drugega.

Ne da se ti ukvarjati z otrokom, pa

a) mu pustiš da dela kar hoče

b) ga treščiš in je stvar opravljena.

nobena od teh nima nobene povezave s pravo vzgojo. In da odgovorim na vprašanje: ne, nikoli nimam želje koga udariti, še najmanj pa šibkejšega od mene.

Vsak dan se nam nabere več ali manj frustracij. In potem prideš domov nasikan in streseš vse na prvega, kateri te spravi čez rob.

Treba se je umirit oz drugače zventilirat frustracijo. Ker smo mi odrasli in moramo pokazat otroku kako se rešuje take situacije. Če izgubimo nadzor nad sabo, je to že “zmaga” za otroka saj je dobil pozornost za svoje slabo obnašanje. In slab zgled za reševanje problemov. Veliko bollj učinkovita je doslednost pri kaznovanju. Brez drame, brez kričanja, samo kazen, posledica – lahko je to timeout, al pa brez telefona x ur, itd. Eni takoj dojamejo, drugi pozneje, samo držat se je treba tistega, kar otroku zagrozimo (ampak primerna kazen, ne emocionalni izbruh in tiranija). Ignore jih boli najbolj.

K sreči jaz nisem imel večjih problemov, otrok zdaj dojame že samo ko spremenim ton glasu v bolj resnega. Parkrat je bilo treba poslati v sobo, naj se zmula in pokliče ko premisli kako naprej. Prvič je bilo 45min izpada, drugič 15, zdaj pa se zgodi mogoče 1x na mesec po 5min.

Vedno pa sem seveda dal jasno vedeti, da kaznujem obnašanje, ne pomeni pa to da otroka ne bi maral. Pa tudi vedno sva predelala potem, zakaj sem se razjezil in kako bo naprej, da ne bi več bilo izpada.

Z doslednim kaznovanjem mislim na recimo, da otrok ima izpad sredi trgovine. Poznamo otroke in vemo kaj pričakovati, zato greš z njim v trgovino s planom, da ob izpadu samo popokaš otroka v avto in pelješ domov. Brez kakšnih dram, groženj v trgovini, nič, samo pograbiš pa gremo. Če čakaš in prosiš (ali pa se dereš pa groziš) otroka, da se pomiri, potem pomeni da si prepustil nadzor nad situacijo njemu. In potem se navadi s svojimi izpadi dobiti pozornost in kontrolirat tebe.

Ampak ja, najprej moraš narediti red v svoji glavi.

Imava dva otroka, sedaj oba najstnika. Oba sva vzgajala enako. En je vedno vse ubogal in bil priden, no še zdaj je. Ta drugi, pa ni zaleglo ne na lep način, ne ko smo se drli…. Vedno je naredil vse kontra, kot bi moral. Se pravi, če smo nekaj strogo prepovedovali, je storil točno to! Nobena kazen ni zalegla. Pri 7 letih smo začeli hoditi k psihologu, dobil diagnozo ADHD. Danes pri 11 letih z drugačnimi prijemi doma in v šoli, se je stanje izboljšalo za 90%. So še kdaj težave, tako kot so itak z vsakim otrokom, ni popolnega otroka, kot tudi ljudi ne. Ampak to kar smo mi doživljali od vrta od 3. leta do 9. leta je bilo grozno, res grozno, ko nihče otroku ni prišel do dna ne doma, ne v šoli. On se je odločil po svoje in pika. Bilo je trmarjenje, metanje ob tla, butanje z glavo ob steno, uničevanje stvari, zbijanje z vrati (smo mu jih kar dol sneli potem), agresivno in histerično dretje…. Noro. Če ne doživiš, ne moreš verjeti. Ampak hvalabogu sedaj on že bolj kontrolira svoja čustva in dejanja, tako da gre na bolje.

Vsak otrok je drugačen in pri nekaterih ne gre. Če bi midva najinega otroka nabutala, bi bilo še slabše, ker bi mu s tem pokazala, da se lahko vrši nasilje in tako bi on vršil nasilje v šoli nad ostalimi…. Na začetku ga tudi je, samo potem je pri 9ih letih nehal s tem početjem. Samo vsak mesece smo hodili k psihologinji in na delavnice itd….. V takšno vzgojo je potrebno vložiti ogromno truda in potrpljenja.

Me je kdaj zasrbela roka in sem se morala krepko premagovati, ko že deseti odločen NE ni pomagal. Nekajkrat, morda 2 ali 3 krat je priletela tudi klofuta, za katero mi je bilo kasneje žal, sem se tudi opravičila in pojasnila. Je pa umirilo situacijo.

Bravo za zapis “fotr1”. Bolj se ne bo mogla strinjati. Midva z možem sva bila oba tako vzgojena in tudi sama zdaj tako vzgajava. Vedno poveva, da naj sama izbere (recimo “ali boš pospravila in se boš lahko jutri igrala naprej, ali pustila razmetano in bo šlo za dva dni v škatlo in se s tem ne boš igrala” “ali se boš hitro uredila in ti preberem pravljico, ali boš zavlačevala in greš spat brez pravljice” “ali boš v trgovini pomagala dajat stvari v voziček in se primerno obnašala, ali pustimo vse tam in gremo domov”). Zelo dosledno tudi vedno ponovimo pravila, kaj se smatra pod “lepo obnašanje” in seveda tudi dosledno izpolniva, kar je bilo rečeno. Se je kar hitro naučila razlikovati med dobrimi in slabimi odločitvami. Seveda jo kdaj še premami, da naredi vse kontra, ampak potem že sama pove, da se je danes pa malo narobe odločila in bo jutri bolj pametna. In potrpi posledico brez nekih izpadov.

Za tisto, ki mi piše, nak se oglasim, ko bo stara 12… izjave te sorte poslušam že odkar se je rodila – počakaj, da se začne plazit, potem boš videla; počakaj, da začne govorit; počakaj, da začne hodit; počakaj, da bo 3, ko se začnejo izpadi trme in se potem oglasi; počakaj, da bo to in ono… marsikaj od tega sem že dočakala, ampak je bilo z vsako prelomnico lažje, ne težje. Zdaj je aktualno “počakaj drugo leto, ko bo šola…”. To “strašenje” nima nobenega smisla. Pač, ko bo 12, bo pač 12 in se bomo sproti spopadali z vzgojo, ki je primerna za toliko stare, isto kot se zdaj. Ne pričakujem pa od svojega otroka, da bo brez napak, vedno vse tip top, vedno popolno obnašanje… dela neumnosti zdaj in gotovo jih bo tudi takrat, ampak tudi posledice za svoja dejanja mora sprejet in jih bo treba tudi, ko bo stara 12, 15, 17 in srčno upam, da jih bo znala tudi ko bo enkrat odrasla. Ker to je cilj, ane? Da so enkrat sposobni samostojno zaživet.

Nikoli me ni prijelo, res ne. Sem ga enkrat mal močneje zgrabila, ker sva bila na pločniku in je bilo nevarno. Drugače pa kaj vem, nam je uspelo brez batin in nesmiselnih groženj.

Evo, takole. Nikoli (nikoli!) me ni imelo, da bi otroka prebutala. Ali udarila … kaj s tem sporočate, dejte malo premisliti.

Imam 4 otroke. Prvi dve sta punci, sedaj stari 16 in 14. Zlate. Brez nekih večjih izpadov, z njima je užitek it kamorkoli tudi v odraslo družbo.

Polna sama sebe, kako dobra starša sva,  da sva vzgojila tako super otroke in bla bla bla greva in naročiva še tretjega. Dobiva dva. Fanta. Bog pomagaj. Koliko zarečenega kruha sem pojedla zraven njiju…

😀 Saj vem da ni smešno, ampak si me nasmejala s tem zadnjim stavkom 🙂

👍

—

Doslednost ves čas. Prilagajanje naših planov vzorcem otroka, spremljanje odzivov. Enotnega priročnika za starše po moje ni. Tudi otroci imajo nek svoj “karakter”. In še zdaleč ni vse predvidljivo in z rožicami postlano. Je pa treba ohranjati zavest, da smo mi starši tisti, ki je (naj bi bil) situaciji kos in je naša naloga vzgajati (socializirati) otroka. Otrokom nimo “besties”, temveč avtoriteta in opora, kakor tudi zgled. Naš vpliv ni vsemogočen, del je v genih, mnogo je v socialnem okolju (soseka, naselje,… družba), a ponavljam: mi smo tisti, ki je (naj bi bil) situacoji kos. Na otroka vsaj do pozne adolescence ne moremo računati, da ne bo podlegel trenutnemu impulzu (čustvenemu stanju).

Mene tudi. Res, veliko je odvisno od karakterja otroka. Sestrična ima fantka, ma mu ne prideš do živega, on je tak flegmatik, tudi, če mu vse pobere, se bo pa s prsti igral… Saj ga striktno disciplinira in nima z njim nekih težav, ampak njega vsa ta disciplina bolj malo gane in je naslednjič spet ista pesem, nič ga ne izuči. Hkrati pa je tako prisrčen, da se niti jezit ne moreš kaj pretirano nanj. Verjetno bo eden tistih, ki tudi v šoli lahko delajo neumnosti in jim je kar nekako odpuščeno in tudi kasneje v življenju. Saj vsi poznamo kakšnega takšnega…

Otrok vedno poizkuša, do kod lahko gre. Če nima meje, jo išče in pričakuje, da bo enkrat le moral naleteli nanjo.  Zato je ena vzgojna čez rit popolnoma primerna za postavljanje meje. Pika.

Moji so že odrasli, pa mi nikoli ni prišlo kaj podobnega na misel. Prebutati? To je resen tepež, to ni ena čez rit. Kakšnbe imate eni.

Samo šibki starši izvajajo nasilje nad otokom. Močnim, odgovorim in čustveno zrelim to ni potrebno, niti se tega nikoli ne poslužijo.

Zakaj?

To mora ugotoviti vsak starš sam.

Trtamrta tudi jaz sem podobno ravnala, če slučajno kdaj le ni pomagalo pa je sledila kazen, prepoved izhoda v družbo za kak teden. Se pravi samo v šolo in domov. To pa je vedno za nekaj časa zaleglo. Samo 1x, ko je pa zares zelo nesramno, že kar  agresivno jezikal pa je dobil zaušnico. Ga je takoj umirilo in nekaj časa sploh ni dojel. Takrat je bil star 13.let. Mi je bilo žal za zaušnico a res nisem imela druge izbire.

Pri nekaterih otrocih žal ne pomaga lep in prijazen način, kakšna po riti pa jim tudi ne škodi, če ne gre drugače.

Svojih slabih izkušenj jim ne bi vsiljeval.