Ko je preveč zahtev, se to pozna na obrazu. Izgubi barvo, navdušenje, žar. Se kdo zna ustaviti in iskreno reči: ‘ne morem več, rabim počitek, da si naberem novih moči in potem začnem delati drugače’? Je to v današnji družbi mogoče ali je bolj sprejemljivo do bridke izgorelosti ponavljati: moram, če ne jaz, kdo bo?.

Ja kad nepadaju na sedzdu… i ne abdeste se.

Tama če prekriti njihova lica. Ja.

Jedna če biti blistava. A druga tamna.

Če se imaš rad, je mogoče. Čas za to definitivno je, možnost tudi, le prioritete je treba postaviti na pravo mesto. Načeloma vse deluje čisto normalno, tudi če ni vse popolno in urejeno. Tako da si lahko vsak od nas kdaj reče, da se ustavi, si vzame čas, počiva in nabere nove energije.

Midva po navadi to kompenzirava s hribi in oddihi na morju.

Vse to je lastna izbira in odločitve. Toliko možnosti načinov življenja kot imamo sedaj, tako udobno kot lahko sedaj živimo….še nikoli v življenju. Vse je stvar odločitev. Za osnovno preživetje se ti sploh ni potrebno boriti, tako kot se je večini svetovne populacije. Oni nimajo izbire. Pa marsikateri, na čisti osnovi, za katero gara kot osel cel dan….žari in je vesel/srečen. Več imajo družbe, bolj so nesrečne. Ker nikoli ni dovolj. Sosed ima več. Moram biti kot mojca v šihtu. Otroci morajo biti kot od katje. Ko bom imel to bom srečen in zadovoljen. Pa nikoli ni tako. Ker ne razumejo da stvari ne prinašajo sreče in zadovoljstva na dolgi rok. Ga odnosi, ponos nase, zmožnost videti kaj vse dobrega je v tvojem življenu in takšne stvari. Tega se pa kupit ne da. Nezadovoljstvo je osebni problem. Ki si ga sami ljudje naredijo. Primerjanje z drugimi, foušija, kopičenje, gnati se za nečem kar ti sploh v resnici ne pomeni veliko…..vse to ubija duh ljudi. Igranje žrtev tudi. Če misliš da si žrtev, da ti je nekdo nekaj dolžan, da ti nekaj pripada….si na dobri poti da ne boš nikoli v življenju srečen in zadovoljen. Vedeti kaj si res želiš, imeti plan kako do tistega priti, se truditi….to ne utruja. To te naprej rine. Ker veš kaj hočeš, zakaj to hočeš in kako boš prišel do tega. Veš da je vredno. Brezciljno laufanje za vsem možnim, kar sploh vedel ne bi da obstaja če ne bi nekje videl (tu internet vlogo igra), še manj bi mislil da rabiš….nezmožnost sprejeti odgovornost za svoje odločitve in jih popraviti če vidiš da ti ne koristijo….vse to vodi v nezadovoljstvo.