Meni ni jasno, kako so lahko v tej golobji revščini ljudje tako zavaljeni, ko zaradi davkov menda za hrano nimajo, otroci lačni, ta stari lačni, vsi v lakoti, srednji razred pa izginja …

Tv je imel zelooooo skromen program.

Hahahaha, si mislim, kako je v resnici videti, ko gospodinja za svojega pitanca reče, da je suh. Nekako tako kredibilno, kot ko zase reče, da je po videzu desetka.

Lej, več se je fizično delalo. Hrana je bila manj kalorična in vnos kalorij je bil očitno manjši, kot je bila poraba. Ko se spomnim, kaj smo mi na kmetih takrat jedli. Zelje, krompir, žgance, fižolove župce, meso ob nedeljah. Pa še to tisto iz juhe. kakšno pohanje, pa pečenke. Jajc smo imelo dovolj. Star kruh se je porabil za “pohane šnite” ali kruhove cmoke.

Tudi na deželi je danes čisto drugače. Vse se opravi s stroji. Košnja je trajala včasih ves mesec. Danes zalaufajo velikanske “džonije dire”, pokosijo vse v enem ali dveh dneh. Zbalirajo seno in čao bella. Koliko pa danes porabi takle moderniziran kmet kalorij? Samo toliko, da zleze s tal v traktor in ko konča z delom, iz traktorja.

Hiper produkcija vsega, narekuje tudi hiper porabo. Pa smo vsi po malem “buckasti”.

Dodatki na njivah za hitrejšo rast poljščin, Dodatki za hitrejšo in boljšo rast sadja.

Dodatki v krmilih za hitrejšo rast perutnine in živine.

Vse te dodatke potem dobimo na krožnik ljudje.

Je potem kaj čudnega, če kar kipimo od te hrane?!

Jp, sploh ženske so bile fit, ker v komunizmu je morala ona za vsak obrok najprej v gozd po drva, pa to nasekat za šporhet podkurit, pa potem do potoka po vodo, pa te vrče prinest domov, pa potem na vrt ali trg po sveže sestavine, potem pa skuhat okusen obrok in 10-12 ljudi nafutrat in to 3x dnevno, zraven pa sedem otrok vzgajat pa za ostarele starše skrbet pa še moža pedenat, pa vmes v vrsti za olje čakat, ker olje je bilo v komunizmu zelo iskana dobrina, pa še na njivi delat, zvečer pa klekljat pa štrikat, s tem da so v komunizmu take velike družine bivale po garsonjerah,  za  povrh je imel pa včasih cel štuk en skupni WC, sploh v Rusiji in bratski Albaniji, ker so preračunal, da se v komunizmu več kot tok WCja ne rabi, če folk pohiti, ko gre lulat, ni čudno da so bile vse suhe, komunizem ti je pojedel živce.

Ravno iz skandinavske dežele. Že na letu tja presenetijo debeli mladi.

Hip pekarne, muzeji, restavracije, še nekako gre. Ampak menze za zajtrk, kamping plac, šoping, uhh. Cele družine gromozanske, gore obupne hrane, debeli otroci. vsepovsod. Kar je nekoč bilo malce zalito, je danes “morbidly obese”. Dva dvasetletnika z dojenčkom, ki pred njega zlagata vso mogočo hrano in odnehata po tem, ko se dere in odriva kupe sendvičev že vsaj petnajst minut.

Poceni hrana, nekvalitetna hrana, ogabna ne-kultura hrane. Folk je hrano, ki stoji na policah mesece! Ali bedne pice ali še bednejše hamburgerje in kebabe. O sladkorju in maščobi ne bi, ker me bolj skrbijo ‘gume’, stabilizatorji, emulgatorji. V trgovino se gre po sadje, zelenjavo, žita, mleko in sir – zadeve, ki so v manjšini in ponekod že redkost. Vse ostalo je čisti strup. Ej, police čokolad, čipsa in gumastega sladoleda, ki ga dnevno prelagajo iz skrinje v hladilnico, brez da bi se stopil.

Lej malo si vseeno preteral. Nobena ni pri nas hodila v gozd po drva in jih nasekala, pa podkurila. Svežih drv se ni dalo podkurit, ker niso gorela. Drva so pripravljali možakarji, jih pravi čas (eno leto prej) posekali, da so se posušila, jih zvlekli na ravno, razžagali in mi otroci smo jih zlagali v drvarnico. Pri nas, Bloke, je vsaka hiša imela svojo štirno, kamor se je stekala kapnica. Nekaj let smo res hodili po vodo z lambarji h tej štirni, potem so že leta nazaj kupili hidroforje ali hidropake in napeljali vodo v hiše.

Sem letnik 1951 in v nobeni hiši, daleč naokoli ni bilo več ko trije ali štirje otroci. Dvanajst jih ni bilo niti v hiši moje babice, še manj mojih staršev. Vsi rojeni med 1922 in 1928 in v vsaki hiši so bili po trije.

Se pa strinjam, da so morali vsi po vrsti delati na polju (tudi jaz in moje sorojenke), pomagali grabiti seno, pobirati krompir in ostale pridelke. Pa hrana je bila bistveno manj kalorična, zato smo/so bili vsi po vrsti vitki.

Štrikale in kvačkale so večinoma nogavice iz domače volne, ki so bile zelo dobrodošle v hudih zimah tu pri nas. Veliko bi še lahko napisala o svojih spominih. Ko danes gledam stare slike iz “družinskega arhiva”, ki je bil v stari plehnati škatli, ugotavljam, da so bili kljub vsemu veseljaki. Na veliko fotkah so vsi nasmejani, raztegnjene harmonike so tudi zraven, tako, da ni bilo tako “strašno hudo”, kot je napisano v tistih famoznih “ognjih, ritih in kačah”.

Kako je bilo v krutem komunizmu v blokovskih naseljih, pa žal ne vem.

Ja, naši predniki so bili v glavnem vegetarijanci: jedel se je krompir, fižol, zelje, pesa, kar je pač na njivi zrastlo, kruh se je pekel, meso pa zelo redko. In vseeno so bili vsi krepki, zdravi, lahko delali cele dneve, ne pa tako kot današnji mesožerci, ki imate vsi od stodvajset kil navzgor in ne zmorete sedeti za računalnikom, če se ne nabašete z zrezki.

Hahhha – kakšne pravljice napletaš.

Samopostrežne so prodajale zdravo hrano, v hiši je bilo vse. Od centralne do televizije, hladilnika, štedilnika, tekoče vode. Pri hiši sta bila 2 avtomobila in en motor za hobi.

Ob hiši je stala Adria prikolica za na morje. Dopusti so bili dolgi.

Zato je bila tudi vsa  družina opremljena tudi s smučmi in vsem kar sodi k smučanju.

Debil fuknjen komunajzarski naklada o nekem komunizmu, ki ga nikoli ni videl in nikoli doživel.  Takšni debili fuknjeni danes podpirajo zločin nad človeštvom, ker delujejo iz svojih bolanih blodenj.

Lej, res ne vem, čemu ves ta cinizem in zajedljivost. Prav pogledat sem šla v tisto plehnato škatlo, kjer je spravljen “družinski arhiv”. Naj začnem pri “motorju za hobi” po tvoje. Oče je imel davnega leta 1959 motor Panonia (drugih oznak se ne spomnim), ker sem bila takrat stara samo 8 let. Prvi kmetijski traktor IMT je kupil leta 1976 (imam še originalno prometno dovoljene), ki je po temeljiti obnovi še vedno uporaben. Prvega “fičkota 750” je kupil leta 1962, ko je pred tem leta 1960 opravil vozniški izpit. Tomosovega APN imamo še danes. Lepo smo ga dali obnovit in je pravi lepotec, ki še vedno “dela”.

Mene kar malo pojezi, ko se razne “usijane glave” razpišejo, kako je bilo v “krutem komunizmu” hudo, kako so bili ljudje zatirani, lačni in maltretirani.

Primerjati takratno SZ in Albanijo je, milo rečeno, blesavo.

Včasih je bila bruka, če si bil debeluh.  Danes pa debeluharke na očitke, da imajo ogabne riti, začnejo z napadi, da to vidijo le nedojebani luzerji.

Zdaj se počutijo močne, ker so v večini.

Komunizem so bili težki časi, ljudje so hodili brez večerje spat, ampak to ni bilo samo slabo, ker težki časi rodijo močne ljudi in močni ljudje ustvarijo dobre čase, ampak jebiga, dobri časi rodijo pa mehke ljudi. Tako to gre.

Ja… ni bilo denarja…trgovine so imele ozka vrata….

Še huje, danes tiste ki so overvweight, nas, ki nimamo viška kilogramov in imamo normalno težo, , skoz opozarjajo na našo težo, če bomo kaj jedle, pa da smo suhice. Pa kaj tebe briga, če sem jaz z normalno težo ali po njihovi suhica. Tako kot se jaz ne vpikujem v druge, pričakujem od drugih, da mene pustijo na miru. Če bi jaz le pol toliko pojedla, kot nekateri ljudje pojejo, bi imela po mojem še več kilogramov. Ljudje se dobesedno bašejo s hrano.

Nisi napisal iz katerih let si gledal slike. Zato je malo težko razpredat o tem.

Kakor so meni pripovedovali stari starši, ki so se rodili med prvo in drugo svetovno vojno se je takrat živelo bolj skromno. Jedli so zelenjavo, sadje, ki so ga pridelali doma. Meso so jedli 1 krat tedensko. Kupovali so osnovne sestavine kot so moka  sladkor, olje ,…. in so si iz tega pripravljali jedi. Med kraji so se gibali predvsem s kolesi, vozovi, ob  redkih priložnostih z vlakom.

Generacija ki se je rodila po vojni je bila v otroštvu dostikrat lačna. Predvsem tisti ki niso imeli sorodnikov na kmetih. Hrano je bilo težko dobit. Kasneje se je situacija zboljšala, niso stradali, a hrane se ni kupovalo v presežkih. V tistem času so še vedno večino skuhali doma. Po navadi je bil pri hiši en avto. Večina odraslih je hodila v službo peš ali s kolesom v lastnem kraju.

Mi ki smo se rodili v 70ih smo živeli že bistveno bolje. A v mladosti je bila predelana hrana in sladka pijača luksuz, ki so nam ga prišvercali starši iz Avstrije. V trgovinah je bilo v otroštvu zelo malo izbire. Vsi ti fast foodi so se začeli odpirati v 90ih.  Prej tega ni bilo. Prav tako šoping centri. Z njimi se je povečala ponudba svinjarije, ki ji zdaj večina reče hrana. Na žalost je zdaj v živilskih trgovinah zelo malo zdravega. Sadje in zelenjava prešpricana sto krat, meso nafilano s hormoni in drugo svinjarijo, živilom dodani razni dodatki kot so sladkorji, umetna sledila, ojačevalci okusa in vonja, barve, konzervansi,….

To je en vidik, drugi pa je da živimo v izobilju. Hrana je zlahka dostopna vsem, zato se jo kupuje v ogromnih količinah. Zato se jo poje preveč, na žalost jo zmečemo tudi ogromno stran. Postali smo leni za pripravo hrane doma.

Potem je pa še problem gibanja. Večina se prevaža z avti, tudi če gre samo za 500 metrov. Tudi otroke vozijo v šolo starši z avti. Mladina ima električne skiroje in kasneje avte. Praktično se gibljemo zelo malo.

Ljubica draga, ne bo držalo. Meso so beljakovine. Kruh in krompir pa ogljikovi hidrati. Katero redi? Ja, kruh in krompir, ne pa zrezek. In naši predniki morda niso jedli toliko mesa, so pa popili enormne količine mleka, sir, kdor ga je znal narediti, jedli so jajca, maslo, za zajtrk en prst na debelo svinjska mast na kruhu, otroci pa rezino kruha s smetano z mleka.

Okoli 56 so pri mojem dedku imeli prvi pralni stroj in črnobel TV.

Kopalnica kakršno poznate danes- banja, bide, umivalnik, školjka je bila postavljena “že” leta 68,v takrat novi hiši. Pripeljalo se je pa stvari s Škodo MB1000 iz Italije, že verjetno kako leto prej. In to lepe sinje modre barve školke, bideji in ploščice.

V Kamniku, po vaše selu.

Nas rezim v 80ih in 90ih: zajtrk (kruh in mleko). Potem kosilo. Za vecerjo to, kar je ostalo od kosila (ostalo na toplem v sporgetu). Vedno kuhana hrana. Pri hisi so bila jabolka, hruske, slive, jagode, zelenjava. Meso domace. Mascoba svinjska mast in maslo, redko se je jedlo ocvrto hrano. Poleti smo jedli kislo mleko in oblicnik. Ce je bil v hladilniku sir ali pasteta, je bilo ze kar razkosje. Sladkarij zelo malo. Cips samo za rd. Itd … skratka, nihce lacen, nimam pa v spominu, da bi jedla iz uzitka, jedla sem, ce sem bila lacna. Danes so pa omare, hladilniki polni nekih slastnih zalogajev, ki jih zbases ne glede na to, ali si lacen ali ne. Seveda se pozna na kilah. Aja, pa vecino casa smo itak preziveli zunaj zaradi igre ali pa zaradi dela. Kaj dosti se s hrano nismo obremenjevali, pac jedel si, da nisi bil lacen. Danes se pa basemo.

Različni ljudje. Različna življenja. No mi pa k škorci okol leta 86 z rokami razpacali in pojedli torto za rojstni dan na barki od očetovega prinatelja na Belih skalah…čist drug svet zglefa….

Se mi zdi k včeri…Polly pišeš pa tko k da je blo to 70 let nazaj….

@Neprijavljena

Zelo res je tole kar si napisala. Že v generaciji 60 in 70 je ogromno razlike, moj mož se spomni kart za bencin, pa kuponov za cement. Jaz sem mlajša, se tega več ne spomnim. 80 -eta spet čist druga. Najhuje je bilo med in po vojni, ko dejansko ni bilo hrane. To je bila generacija mojih starsev. Kar so doma od zelenjave pridelali , žival vzgojili in jo zaklali.

In potem si še opereš glavo s šamponom za večji volumen in ti teče po telesu …

Jap, ne more biti drugače 🙂 🙂 🙂

Se sicer strinjam z njenim zapisom, ampak tale je dobra.😄