Se že en cajt nisem oglasil tu kot avtor posta…..pa naj bo to tisti.
Včeraj sem imel “možnost” pobega iz KR(saj vsi veste,da nas je tu peklenšček,ki je imel orgije spodaj pošteno ošlatal s svojo razdiralno močjo).
Trije člani naše crazy family smo šli na morje…v Koper….no,ja morje sem videl nekje na pol kilometra najbližje…če zanemarim tisto mlako ob luki …ob vstopu v mesto.Mah…na pogreb neke ženine žlahtnice smo šli.
In kaj vam bi rad ob tem povedal?Še ob tem žalostnem dogodku smo se tako veselili…in malodane peli po poti…..sam,ker smo šli ven iz te naše zaklete KR….in to je bil edini pogreb(pa čeprav veste,da sem jih v zadnjem letu in pol dal skozi takih,ko ti vzamejo voljo do življenja!)….ko se mi je zdelo,da je pokojnica pravzaprav hotela,da mi…potrešenci,raztrešenci,prfuknjenci…(nadaljujete sami)….spet začutimo,kako zgleda en normalen lajf…brez strahu brez grozečim bobnenjem,hreščanjem ostrešij,pokanjem ometa…itd.Pa čeprav na koprskem pokopališču!
Domov grede smo se ustavli pri Stelčki…..njen krasen mož….in njuno zlato….njun smeško..so nas zabavali res lepo slabo urco.Hvala Stelčkini družini!Iz srca….v imenu žene,svakinje in mene!
In ko se ves poln pozitivnih vtisov vračaš nazaj v KR….prideš do tistih prvih podorov…kamnov na cesti….razpokanih hiš….in te v prsih tako čudno stisne…kot,da bi ti nekdo goltanec z rambovsko šapo stisnil….pol veš,da si doma.
Spet na obratih…srce spet pospeši pumpanje tekočin…..noge spet kar malo mlahave od strahu….še sreča,da je ogromno turistov,ki nam delajo življenje normalno.
In a zdaj razumete,kolko meni pomeni to,da vsaj za dan zbežim ven iz te najlepše doline,se srečam s prijatelji,sproščeno poklepetam,spijem nekaj rdečega,se vrnem v življenje,ki sem ga živel pred tem kurčevim 12.julijem!
a sem vas zamoril?Upam,da ne.
sam hvala lepa Tihi,Stelči,Hely……in vašim družinam,ki ste zbrale “pogum” prit v KR in me celo obiskat!To izredno cenim!!!!!Seveda hvala tudi vsem mojim iz kletke in gmajne,ki ste me klicali in bodrili telefonsko,takrat,ko nam je bilo tu najhuje!
V nesreči res spoznaš prijatelje.
Dost…me že melanholija preveva!

Dragi, Sp,
ne bi bilo res, če bi rekla, da vem kako ti je, ker tega še nisem doživela. Seveda upam, da ga tudi ne bom in prosim boga, da tudi vam ne bi bilo več treba.
Verjamem pa, da je hudo, da ni preproto, ko se strah naseli v nezavedno in ga ne spraviš ven, ko ti kljuje sredi temne noči, pa ne veš, kaj to je, pa ne veš, kako ga odmisliti, zbrisati, pozabiti…
Vem pa, da je tam (vsaj zame) najlepši kraj na svetu, ko se zjutraj vlečejo meglice na vrhove, pa zeleni travniki z ovčkami, pa dišeča meta v dolini L.,…

Hudo je, ker človek potrebuje korenine in brez korenin te lahko življenje odnese!

Včasih premišljujem… in te občudujem, Sp; tvoji dobri volji in optimizmu in temu, da ne obupaš, da ne dovoliš, da bi te vsa strahota čisto spremenila.
Zato vem, da boš (boste) zdržali!
Mislim na tebe!
Dobro jutro, pozdravček!
d

Sp … ne glede na vse, je v človeku ohranjen nagon po preživetju in navezanost na domače ognjišče. Verjamem, da kljub vsem nesrečam, ki so se zgodile vaši dolini in vam, ti in vsi prebivlci doline ne bi bili srečni na nekem drugem mestu naše domovine… Nikoli ne bi bili več doma… In to je tisto, kar vas drži v upanju in obstanku v dolini…

… če bi lako pomagal….

Sp.. en lep zajeban dan!!!!

Ja, če človk ni še nkol doživi
divjanje narave in ko poli prideš
vun in vidiš…………..
verjtn nkol ne morjo ušaltat kako
je človeku pri duši ku je spravljal
nekaj skupi cel lajf, pol pa par minut in……

Potresi, požari in poplave – človek obrača
narava obrne…

Hudo je ja, škrat bi tiste ki so
odgovorni za “obnavo”
dal trestttttttttttttttttttttttttttttt

Presneti butel.ni nej si grejo pogledat Vencone
pa je bilo to mestece porušeno do tal, so
ga obnovli tako kot se šika!!!!!!!!!!!!!
In so ga komplet renoviral, da je takega izgleda
kot pred katastrofalnim potresom-ne hjodjo zastonj
tja gradbeniki s celga sveta gledat ne de..

Ne pa pr nas da posočanom še mastno zacolajo,
ma morš bit gnil do konca, da
ljudi ki so že itak do vratu v dreku,
da jih za prvo pomoč še parkrat vornih potunkaš..

Kaj bi dal, da sem superman in da bi vse razpoke popravil in vsem nove hiše zgradil, pa sem en navaden lolek ki nemočno opazuje silno moč narave.

Veš, ko sem se začel spuščat s kayakom, sem šel na tečaj v Bovec in tam končal kayak kariero.
Ko me je soča obrnila, posesala vase in izpljunila 100 metrov nižje v 2 sekundah, sem se zavedel silne enegije, kateri ne morem bit kos.
In sem spoštljivo nehal.

Pa je navadna reka, kaj šele mora bit ko te ruka ga. Zemlja.

Srečno je vse kar ti lahko priželim, frend.