Pa nikjer nobenga.(((
No sej se navajam..aham:))))

Hudiča večer ? To je bila pa že nočka :)))
Veš je mau zoprno , ko se sam s seboj ne moreš pogovarjat . Al pač lahko kaj pa vem :)))

OO, je pa res , človek se vsega navadi ali pa tudi ne.
Odvisno , kaj želimo ..
tkole :))

jutroooooooo

…… lepo in čudovito jutro, rosno jutro,
vendra jutro, v katerem bomo iskali vsak
svoj dan?

Dobro jutro, gmajna!

Nioooooooooooobbbbbbbbbbaaaaaa,
Muuuuuuuuuuuuucaaaaaaaaaaaaaa,
kateri je danes prvi zadišalo kofeeeeeeeeeee?

Danes tudi moja kavica diši. Sem si naredila tako, da prav zares diši in diši …. tako diši, da je vse duhove prebudila ……

dobrooooo jutro…ja moja že diši..in se pije..aham..zraven pa………psssssttt ne smem povedat!

Jutrooooooo
ku pa jest ne pijem kave ):
če že kdaj tkole zuni , doma nikoli..mi ne paše..

Je pa res eno tako krasno jutro danes. Ne samo danes , zadnje dni so jutra tko lepo umita , res.
Uživam vsako jutro ko grem ven in peljem kužija…tako kristalno je , listje nanaša in zakriva korake pred in za menoj…en tak kristalen zrak je , ma joj lepa je jesen…tale..
pa ne , nič ni da bi bila zaljubljena ali tko…samo lepo je..

ko pa te že imam tukaj Mariči rabim en nasvet. Glej !! Vprašanje je in rabim natančen in popoln odgovor , rabim da vem , rabim da vidim še druga razmišljanja..
tkole je.

Kako lahko nek človek , postane tako zelo otožen , zdaj v tem času , da se enostavno umakne pred prijatelji , da ga enostavno kar več ni. Zaradi svojih težav verjetno in skrbi. Človek , ki sicer je poln vedrine , ne zaradi mladosti , ki je njegov faktor..ali pa ravno zato ( ker naj bi mladi imeli voljo, moč in tolikooooo entuzijazma ) , kako zelo mora ta človek trpeti , da gre takole v osamo. Zakaj se ne odpre prijatelju , prijateljici ??Kako lahko zdrži takole čisto sam ?? Je misliš nekaj hudo narobe , da enostavno mu do ničesar več ni , da se enostavno tkole zapre ? Kaj je vzrok tej osami ? Kako lahko???? se nekako takole muči? Je res popolna osam znak hude krize ?
Viš to me bega…
Ker sva karakterno s tem človekom zelo enaka je najina komunikacija izredno težka v takih trenutkih. Jaz se bojim , da motim njega in se kao neki silim , on enako. Sicer mi je uspelo , da ga nekako zvlečem ven iz tega , ker pač mi je veliko do njegovega prijateljstva ma koliko se tega branim , ker poleg vsega ga imam rada….samo kaj napelje in zakaj človeka takole , da se kar umakne.. Sama vedno postokam , samo da me kdo posluša :)))

Ajde kako je svet hecen. Bolj se nekaj nečemu braniš , bolj ta..to leze vate..mi lahko malo svetuješ??

kwa??? :)))))))

A žiher jest??’

Ja očitno da je človek prišel do točke,ko imaš vsega do roba in se tega zavedaš..ja potem je potrebno malo izpreči,da se misli zbistrijo,da se ve kako naprej…Pa tudi en velik razlog je tisti,ki te pahne v tako stanje ” d”,,preprosto mir…in še enkrat mir……Ja je treba. napor je prevelik…..iz izkušenj govorim…ampak sej se ti bo javil,pusti ga naj odspi malo odklopi….in če je pravi prijatelj se bo javil…in pojasnil…Jaz nebi nič silila vanj….Razumem to in……ja se dogajajo take stvari….aham..)))

Žihr muci :))*
Ja , sej se mi je javil v petek ( eno uro sva imela pogovor ) noro vesela sem ga bila..

Glej, dragi zajček, ne znam ti svetovati,
ne znam ti razloziti, ker clovek mora cloveka
le malo poznati, da zazna in prepozna simpotome
takega ali drugacnega razpolozenja, v katerem se
znajde in da se v teh trenutkih tudi prav odreagira.

Res pa je nekaj: kadar nastopi tako vreme, je treba vedeti, da to le-to ni vskameu pogodu, da ne vpliva na vsakega enako. Nekaterim ljudem enostavno ni povseci mokro in tumorno vreme, nekatere ljudi tako vreme pritisne ob tla, jih dusi in v njih prebudi vse tisto, kar jih tezi, kar jim dela zivljenje tezko, kar jih onesrecuje … takrat dobijo tile ljudje uvid v svoje bivanje, v svoj nacin razmisljanja, vidijo popolnoma jasno sliko necesa, kar drugace skusajo skriti, prikriti, iti mimo tega in ziveti dalje. Zato taki dnevi niso najbolj pogodu vsem in vsakomur.

In potem se zacne klobcic odvijati ze zjutraj, pa se odvija cel dan, pa ostajajo z njim temacne misli, tumorno razpozolozenje, razmisljanja o samem sebi, o nemoci za dosego svojih zelja, morda celo o neuslisanih hrepenenjih, iskanjih, morda si zamisljajo ta hip, kako bi radi delili to samoto, to zalost in tumornost z nekom, ki jim je blizu, pa tega ne morejo. In ta njihova nemoc jih se bolj ubija, jih se bolj sili v popolno osamo, v svoj najbolj skriti koticek, kjer lahko dajo dusi krila, srcu prosto pot, da se sprehodita in tavata v joku in solzah in nosita s seboj bolecino hrepenenja.

Ob vseh takih pocutjih se clovek resnicno rad umakne v osamo, da v temini svojih misli, svojih zelja, svojih hotenj in hrepenenj, v temini neizzivetega izjoce vso nemoc in ves bes nad necim, cesar ne more spremeniti. Da pomiluje svojo bedno usodo in izkrici bol v sebi, da se razbesni vsa nakopicena jeza in da nehajo boleti grlo, zelodec, prsi… mora miniti kak dan ali dva, da se “skulira” in da zivljenje spet zapelje v tiste tirnice, po katerih laho vozi celo slep… hoces noces clovek najbrz rabi to osamo, da tudi malo pomiluje sam sebe, da si da duska v bolecini, ki ga hoce raztrgati.

Ali pa morda, da razmislja o tem, kako bi vse to spremenil, kako bi iz vsega tega nica nekaj naredil, kako bi “gore prevracal”, kako bo “drevesa ruval”, kako bi …. da, kako bi … ce bi le lahko! Morda se osami v delu, ki naj bi ga icrpalo, da samo doli pade in od utrujenosti samo se zaspi!!! Morda skusa v delu in trpincenju svojega telesa potolaziti se svojega duha??? Ne vem in si ne znam razloziti, kako in zakaj do tega pride, ampak, pride zagotovo. Morda pride trenutek, ko je smeh, ki si ga iz dneva v dan skusa priklicati na obraz in v srce le senca tistega, kar si resnicno zeli, ko je dobra volja, s katero spravlja tudi svojo okolico v pozitiviziem, na meji zaloge, ki jo premore…. jo črpa morda že iz zaloge, ki je že na minimumu ??? Ko je veselje in zanos nad slehernim jutrom, ko vtane …. že v kritičnem stanju in le še s težavo dviga svoje telo iz postelje, le še s težavo njegove oči zaznavajo nov dan, le še s težavo njogov duh zaznava življenje okrog in v njem…. takrat mora človek dati sebi čas, da napolni baterije. Napolni jih lahko morda le v osami …. Mora biti kdaj pa kdaj sam, obvezno mora biti! Dan, dva, tri, kaj pa vem. Če vprašaš mene, se meni taki dnevi potegnejo tja do tedna dni, ko si ne želim drugega, kot miru, spokoja, tišine, samo miru in ničesar več… niti glasu narave. Le spokojnosti in miru.

Le to vem, da kdaj pa kdaj enostavno vse v človeku … boli. Razloga bolečine ni moč vedno najti, a ko ga najdemo, ga ni mogoče vedno tudi odpraviti tako, kot bi si želeli…. a boli tako zelo, tako močno, tako topa je ta bolečina, ki se le vleče in vleče …

Nisem ti odgovorila, vem, ne morem, ne znam. Vem le, zakaj kdaj pa kdaj jaz rabim mir in tišino. Le mir in v tem miru iščem tisto, kar bi me spet znalo pognati v življenje …..

Počakaj še malo, zajček, samo počakaj!

Kar lepo si mi razložila , lepa hvala **
Veš je pač tako , da smo si ljudje različni, pa nisem mogla doumet kako lahko je nekdo tako otožen …pa se je še mene prijelo. Znam čutit s človekom to je to , ampak res ni vmes ljubezen , samo neka nora stvar , ki me veže …ko končno nekoga ” poznam ” , da mi paše !Kaj več ne mislim , je pa to tko z njim ne morem brez pa tudi ne . Hec , ko droga je tole..jah navežeš se tp je to…virtualno pač :))

Še enkrat hvala.
Ampak vseeno , taka otožnost. Odprla si mi nove misli . ..verjetno je na momente njemu ko meni ko pomislim…da pač …sej veš ( tista tvoja tema o pravilih tega trapastega življenja ) pa kar nekako se ne postavim v kožo drugega . Zakaj ? Ker ne morem verjeti , da lahko misli enako..tko je to..in končujem to temo. Bomo videli…..anede..

še menda
in limam sem,ker !

cmoke in knedle
za vse !

NE TOŽIM !

Ne tožim vam, cvetice,

Ker mlado mi mori srce;

Saj cvetno vaše lice

Ne ve kaj bol je in gorje.

Ne tožim, zvezde zlate,

Bolesti svoje vam nikdar;

Tam daleč ve migljate,-

Kaj toga moja vam je mar ?

Ne tožim, kot sem tožil,

Brezčutnim, trdim več ljudem;

Kar plečem sem naložil,

To nosil bodem večno nem.

Za srečo nisem rojen,

Osodo svojo vem in znam,

To znam, da sem obsojen

Čutiti bolečine sam !

in Vesna Minatti

Ne morem ti dati

Ne morem ti dati

smeha –

prevec je joka v meni,

ne svetlobe –

v meni crna praznina zija,

ne vere –

ali naj gnezdi ptic na usahlem drevesu?

Ne neugnane rasti –

mrtvo, steptano pogorisce sem,

ne sebe –

prevec sem od trav in spominov.

Nicesar ti ne morem dati.

Samo to tezko, lacno kri,

ki se pohlepna skozme vali ~

jemati

Ahhhhh!

Ahhhh, to pa prav boli! Boli, da je joj!

oh):