Vedno sem bila “uboga Bosankica”
Pred dnevi sem se udeležila delavnice in predavanja na temo mobinga, ki ga je pri nas več kot bi si kdor koli upal misliti.
V meni so se prebudili stari spomini in travme, zato se čutim dolžno, da povem svojo izkušnjo in morda komu odprem oči.
V mladih letih so me precej zbadali, žalili in poniževali, ker sta bila moja starša iz Bosne in navadna delavca. Nismo imeli veliko denarja, s sestro nikoli nisva hodili v šole v naravi in podobne reči. Na najine rojstne dneve sošolci niso prišli. Zelo, zelo je bilo hudo. Ves čas sva se počutili izločeni, obe sva komaj čakali, da greva v srednjo šolo in ven iz bednega kraja, kjer je bilo pomembno samo koliko denarja imajo tvoji starši. Na dnevni ravni so naju zavrkavali, Bosanka, marš nazaj v Bosno, tukaj niste dobrodošli, zakaj imaš skoz stare ali poceni obleke. Takrat sem si prisegla, da bom uspela ter sebi in njih pokazala, da nimajo prav. 10 dni nazaj smo imeli obletnico valete- jaz sem zdravnica s končano specializacijo, one nič posebnega, naveličane življenje v malem kraju v katerm tičijo celo živjenje, z bednimi službami. Vse sladke so bile do mene ter me spraševale, če me lahko pokličejo, če ali ko bodo potrebovale zdravniške usluge. Sem si mislila; fuck you, bitches!!!
Meni je bil mobing motivacija za študij, da se dvignem nad sošolke, a spomini so ostali, travme na srečo ne več, so bile pa dolgo prisotne. In ta kompleks manvrednosti, ki ga razviješ, ubija.
Prosim, naslednjič, ko si boste želeli koga ponižati samo zato, da boste vi izpadli bolje ali se počutili bolje, premislite! Sanja se vam ne kakšno travmo lahko povzročite, samo zato, da se vi za trenutek počutite bolje.
Tudi pri meni je bilo podobno pa sem čista Slovenka. Sem pa prihajala iz revnih razmer. Nismo imeli WCja, kopalnice in samo predstavljaš si lahko, ko je to en sosed sčvekal v šoli… ja, nobenih izletov, nobenega dopusta, ,nič… posmeh, žaljenja.
Žal pa meni ni uspelo v življenju. Res, da sem diplomirala, ampak nekaj takega, kar ni uporabno tako, da moja služba je žalost. Na valete, obletnice matur pa ne hodim.
Tebi pa bravo, da ti je uspelo.
Vse si povedala – “Meni je bil mobing motivacija za študij, da se dvignem nad sošolke”. Sej si zdravnica. Sigurno so fouš in ti zavidajo. Kaj bi še rada?
Meni pa nihče ni odprl oči, da bi dobila motivacijo, da bi sploh vedela kaj hočem. Kontra. Joda mi je manjkalo, da sem bila životinja namesto človeka in sem še. Živim z golšo, operacija benignega tumorja pri 19 in idioottizem celo življenje. Nerazvit čut za otroke, ljudi, to vidim kot posledico pomanjkanja joda – ne razvijaš se kot bi se moral…
Še vedno igraš žrtev. Eni smo res žrtve tega krutega življenja. Vsak ma svoj križ.
Tudi jaz… Hudo je bilo. Mama umrla pri tridesetih za levkemijo, oče za ženskami skakal, mene so si pa sorodniki podajali. Vedno v premalih cotah, reven izgled. V šoli sem bila vseeno odličnjakinja, med knjigami mi je edino uspelo zaživeti v nekem svetu, kjer sem imela mir. Pri osemnajstih sem začela dobivati pokojnino po mami na svoj račun, prej jo je pobasal vedno oče. Zaživela na svojem, diplomirala, se zaposlila, družina, otroci.
Lani, po Koroni, sem šla prvič v življenju na obletnico valete. Ostala sem dve uri in spokala domov. Ozdravljena… Nič niso naredili iz sebe, sošolci, ki so me kot otroka dajali v nič. Mnogo jih se živi pri atkih in mamicah. Nekje v mansardah.
Življenje je borba. In jaz sem partizanka.
Med sošolci z gimnazije so zelo uspešni nekateri iz revnih družin.
Ljudje z Bosne imajo vrednote boljše kot mi Slovenci, ki smo na tem področju pod vsako kritiko.
Mi je zelo zanimiv slabšalni odnos, ki ga imajo nekateri do tujcev, še posebej tisti, ki so vse, samo ljudje ne.
Nikoli ne bom razumela ljudi, ki iščejo žrtve, se znašajo nad drugimi, samo da so oni ” boljši”. V resnici se sploh ne zavedajo, kako so ubogi.
Je pa res, da je človek človeku rabelj. Zelo malo je ljudi, vse več je nekih “bitij”, ki imajo čustveno inteligenco na nivoju opice, so brez empatije, sočutja, egoisti, v bistvu nižje razvita vrsta.
Popay npr, 29.08.2023 ob 20:29
malo dvomim, da si bi doktorica našla čas za pisat tukaj…, še posebej, da bi živela s to travmo do konca študija., to ne deluje nič doktorsko…
če je pa res, pa ok.., lepo, da jih je sezula in jih poslala na pašnik bose ovce past..
Večina psihiatrov in psihologov je izbralo ta poklic, ker v prvi vrsti zdravijo svoje travme. Ker ”hočejo drugim pomagat” je njihov moto, pa še sebi ne morejo. Samo poglej npr. ravzpitega Jordana Petersona.
Da je bosanki manjkalo družbe ne verjamem, ker se došlovići družijo večino med sabo.
Jaz bi popolnoma isto naredil na tvojem mestu!
Mogoče nebi prišla tako daleč, kot si, če te nebi zafrkavali,.. Meni so negativni komentarji vedno motivacija!
Avtorica, čestitke.
Zdaj pa najdi mir v sebi, bodi boljša od njih in s sočutjem pluj skozi življenje.
Sama spoštujem vse ljudi, ki stremijo k temu, da bi postali boljši in prispevali k družbi po svojih močeh. Vedno se najdejo ljudje, ki te podprejo, če si odprt za to.
Ni pomembna rasa, spol, nacionalnost. Pomembno je, da si srčen, pošten, delaven…
Bravo! Meni je tudi dalo motivacijo to, da so me poniževali. V spojem poklicu sem uspela in sem medijsko prepoznavna. Vse ljudi iz moje daljne preteklosti moti, ker jih enostavno ignoriram. Zdaj nisem več Čefurka ampak vzvišena pič_a, čeravno to nisem. Problem je, ker oni ne dojamejo, da oni niso moj problem, jaz pa očitno njihov sem, sicer se z mano ne bi obremenjevali.
“Uboga Bosankica”, 29.08.2023 ob 19:28
Pred dnevi sem se udeležila delavnice in predavanja na temo mobinga, ki ga je pri nas več kot bi si kdor koli upal misliti.
V meni so se prebudili stari spomini in travme, zato se čutim dolžno, da povem svojo izkušnjo in morda komu odprem oči.
V mladih letih so me precej zbadali, žalili in poniževali, ker sta bila moja starša iz Bosne in navadna delavca. Nismo imeli veliko denarja, s sestro nikoli nisva hodili v šole v naravi in podobne reči. Na najine rojstne dneve sošolci niso prišli. Zelo, zelo je bilo hudo. Ves čas sva se počutili izločeni, obe sva komaj čakali, da greva v srednjo šolo in ven iz bednega kraja, kjer je bilo pomembno samo koliko denarja imajo tvoji starši. Na dnevni ravni so naju zavrkavali, Bosanka, marš nazaj v Bosno, tukaj niste dobrodošli, zakaj imaš skoz stare ali poceni obleke. Takrat sem si prisegla, da bom uspela ter sebi in njih pokazala, da nimajo prav. 10 dni nazaj smo imeli obletnico valete- jaz sem zdravnica s končano specializacijo, one nič posebnega, naveličane življenje v malem kraju v katerm tičijo celo živjenje, z bednimi službami. Vse sladke so bile do mene ter me spraševale, če me lahko pokličejo, če ali ko bodo potrebovale zdravniške usluge. Sem si mislila; fuck you, bitches!!!
Meni je bil mobing motivacija za študij, da se dvignem nad sošolke, a spomini so ostali, travme na srečo ne več, so bile pa dolgo prisotne. In ta kompleks manvrednosti, ki ga razviješ, ubija.
Prosim, naslednjič, ko si boste želeli koga ponižati samo zato, da boste vi izpadli bolje ali se počutili bolje, premislite! Sanja se vam ne kakšno travmo lahko povzročite, samo zato, da se vi za trenutek počutite bolje.
Ojoj. Nepredelane travme so še kako prisotne. Kar opisuješ je šolski primer nadkompenzacije. Vem, da imajo na MF vaje iz psihologije, ravno v tem segmentu – čustvena regulacija v odnosu s pacientom.
In ne pozabi tega pokazati terapevtu: “Sem si mislila; fuck you, bitches!!!” Koliko si stara tu? Na prvo žogo bi rekel tam v predpubertetnem obdobhmju. Med 8 in 12.
Poskrbi zase. Vse dobro ti želim.
grenivka neprijavljena, 30.08.2023 ob 16:32
Avtorica, glede na to da si “bosankica”, ti gre dvojina odlično! Še meni dela probleme.
Vse za klike.
Napiše se: nama:-D
jur velkom.
Za avtorco, hvala. Nikoli se nisem menil za tuja mnenja, zdaj vsaj vem zakaj ni bilo nikoli nič iz mene.
Anonimno 6185, 29.08.2023 ob 20:03
Tudi jaz… Hudo je bilo. Mama umrla pri tridesetih za levkemijo, oče za ženskami skakal, mene so si pa sorodniki podajali. Vedno v premalih cotah, reven izgled. V šoli sem bila vseeno odličnjakinja, med knjigami mi je edino uspelo zaživeti v nekem svetu, kjer sem imela mir. Pri osemnajstih sem začela dobivati pokojnino po mami na svoj račun, prej jo je pobasal vedno oče. Zaživela na svojem, diplomirala, se zaposlila, družina, otroci.
Lani, po Koroni, sem šla prvič v življenju na obletnico valete. Ostala sem dve uri in spokala domov. Ozdravljena… Nič niso naredili iz sebe, sošolci, ki so me kot otroka dajali v nič. Mnogo jih se živi pri atkih in mamicah. Nekje v mansardah.
Življenje je borba. In jaz sem partizanka.
z veseljem sem 2x prebral tvoj post. Bravissima! le naprej tako pokoncno!
lp
Anonimno 10899, 30.08.2023 ob 16:39
Hah jaz tudi mislim, da se doktorica nikakor ne bi srecala s tem forumom😂 meni se vedno zvenis zatravmirana. Ce prebolis tega ne rabis pisat na javni forum
narcisisticni nakladac si! kaj si dovolis ..po tvojem je tale forum smetisce, kjer lahko pisejo tebi podbni,,No temu ni tako..
Rene807, 29.08.2023 ob 20:10
Še vedno si navadna čefurka. Slovenka ne moreš postati . Razlikujemo se že iz aviona .
Nacista si ..navadna cloveska smet! tako ubogi ,reven v dusi.. bos zaloval do smrti.. ma ,morebiti ti bo kaksna “bosanka” RESILA zivljenje, ko bos najmanj pricakoval! Jaz ti ne bi roke dal, prisezem spazzatura!