veliko je egoističnih otrok
Sočustvujem s tvojo hčerko. Če bi jaz imela takšno mamo, bi raje kar pozabila, da jo imam.
Tukaj ne gre za kupovanje ljubezni, ampak za pomoč, če imaš sredstva, da lahko pomagaš. Od tebe nihče ne pričakuje, da boš vzdrževala hči in njeno družino, še manj tvoj novi partner.
Da pa se tvoja hči z družino stiska v podnajemniškem stanovanju, ti pa svoje lastniško prodaš in kupiš hišo ter nov avto višjega cenovnega razreda, se mi zdi pa zelo žalostno.
Glede na to, da ti vnukici pomenita vse, naj ti povem še to. Otroci znajo biti izredno kruti in revni otroci hitro postanejo tarča posmeha. Vendar me za tvoji vnukici sploh ne skrbi. Glavno, da bo njuna babica živela v razkošni hiši in se prevažala v najnovejšem modelu nekega dragega avtomobila.
Samo upaj, da si ta tvoj zelo dobro situirani mož ne bo kmalu našel kakšne mlajše in boš ti tista, ki bo potrebovala hčerino pomoč, ker mi lahko verjameš, da je ne boš dočakala!
Otroci ste pijavke! Žene, matere doma imate moža in njega preganjajte, če vam ne nosi dovolj denarja. Pa tusi sebe. Mama je naredila svojo poslanstvo. Zdaj ste ve na vrsti za svojo družino.
Odnosi mama, hči, oče, sin so vedno lahko lepi, najlepši, če vsi vedo kaj jim je mesto. In ena piše mama mi je najboljša prijateljica. Lepo. To je lahko tudi, če ti ne nosi vsak dan denarja, merka tvoje otroke in itd……….saj ni nujno, da ti mora mama dajati dajati, da ti je najboljša mama.
Vidim, da večina razume napisano in moj namen ni iskati pri vas potrditev, ampak sem hotela napisat samo še eno zgodbo, ki jo piše življenje. Jaz sem prepričana, da sem ravnala in ravnam prav, nikomur nisem naredila nikakršne škode.
Morda še tole, ko sprašujete kakšen odnos ima moj partner s hčero. Rečem lahko da zelo korekten in vem, da če bi res potrebovali pomoč, bi je ne odrekel. Ampak, kot sem zapisala sva oba prepričana, da se ljudje morajo naučiti živet s tistim, kar imajo in se zanašat nase, ne na druge.
Robi, nevem od kod ti to, da je mož materialist? Ker je visoko izobražen in celo življenje delal na pomembnih in zahtevnih položajih, tudi v tujini in je imel posledično tudi visoke dohodke, je pa zate materialist. In zakaj sem jaz materialist? Ker sem se srečala s tem človekom in je postal moj mož. In veš kaj, on mene ne preživlja, ker jaz za preživetje imam, si pa lahko več privoščima skupaj in si ne gledama na žlico, kdo da več v usta.
Še to, tudi on ima hčerko od prej, ima družino, prihaja na obisk in imamo lep odnos. Tudi njo ne podpira, saj je veliko vložil v njeno izobraževanje in ima zdaj temu primerno službo in dohodke.
Hvala še enkrat za ” prijetno kramljanje” in lahko noč.
Zdaj se pa odloči – si žena/partnerka ali si priležnica? Ker v prvem primeru je možev denar tudi tvoj in ga lahko daš, komur hočeš. V drugem je pa jasno, da si vzdrževano bitje in potem sicer lahko šopiriš kot pav in imaš nos do neba, ampak če se te mož naveliča, boš še na slabšem kot tvoja hčerka. V bistvu si revež, odvisen od dobre volje tvojega jebača.
Po eni strani praviš, da nočeš kupovati ljubezni, ampak jaz te berem, kot da pričakuješ, da bodo za denar klečelazili pred tabo.
Dve minimalni plači, najem, otroci – saj nimaš pojma, o čem govoriš, ko omenjaš, da ne znajo z denarjem. V svoji oholosti se ne zavedaš stiske lastnega otroka. In kako boš materi, ki ne zazna tvoje stiske, sploh še pogledal v oči?
Avtorica ima še kako prav, ko trdi, da se mora človek naučiti živeti s tistim kar ima in se ne zanašati na druge. Kaj pa misliš, da bi bilo, če bi otroku vse v rit porinila? Z denarjem sploh ne bi znal ravnati, zapravljal na veliko, saj, če bo zmanjkalo, bo pa že mama dala…. in ta mama bo nekoč umrla in kaj bo potem s tem otrokom, ki ne zna živeti brez njenega denarja? Klošar bo! Imam tak primer v družini in sama nikoli ne bi naredila takšne napake s svojim otrokom. Ne rečem, da mu pomagaš, če je res v stiski, da bi mu pa vse na pladnju prinesel, kot zdaj pričakujete vi, bi mu pa naredil vse prej kot uslugo.
Pa še nekaj. Kako si to zamišljaš, če je partner mož, je njegov denar tudi njen in ga lahko da komur hoče?? Ejejej, to je tatvina. Če delaš ti tako, se ne čudi, če boš kmalu jamral-a zaradi ločitve.
Pa sploh ni res, da je denar tudi njen. Njena plača njen denar, njegova plača njegov denar. Krasno si to ženske zamišljate, da bi možu vse pobrale. Potem se pa čudite, da gredo raje z ljubicami, ve pa ostanete same. Kdo je zdaj tu največji materialist???
Blagor tistim, ki mislite, da 4-članska družina z dvema minimalnima plačama in v podnajemu ni v resni stiski. Očitno stiske še nikoli niste doživeli, zato ne morete vedeti, kaj to je.
Obstajajo pa še hujši primerki, kot je tale zgodba tukaj. Poznam primer, ko sta se starša ločila, odrasel sin je ostal z očetom v hiši, mama pa je odšla in se bogato poročila. Pri delitvi premoženja sta se bivša zakonca dogovorila, da mož izplača ženi polovico hiše po obrokih, ker drugače ni mogel. Vendar pa je oče kmalu, še preden je mami (svoji bivši ženi) izplačal polovico hiše, umrl. V hiši je ostal njun sin, ki je moral nato sam izplačati svoji mami obroke za polovico hiše (skoraj vse, kar ji je dolgoval oče po ločitvi in pred smrtjo), čeprav ni bil ravno pri denarju (nizki dohodki, 2 otroka…), mama pa dobro situirana. Nekatere mame so res … (?) pohlepne, brezsrčne, krute… Ko vidijo denar, jim odpove vsaka razsodnost celo do lastnih otrok.
Me je kar zmrazilo tole. Se nisi nič zamislila ob tem, kar si napisala? Tvoj novi partner je očitno dober oče, saj je vlagal v hčerko in ji omogočil dostojno življenje.
Kaj si pa ti naredila za tvojo hčerko? Če živi v podnajemu na minimalcu, očitno kaj prida v njeno izobraževanje nisi vlagala. Torej je tvoj egoizem in materialistični odnos že dolgo na pohodu, verjetno si že v njeni zgodnji mladosti raje razmišljala o lastnih materialnih dobrinah, za hčerko je bila pa osnovna izobrazba dovolj. Zdaj pa pričakuješ in zahtevaš njeno ljubezen? Zakaj neki, saj tudi ti nje nimaš rada, rada imaš samo sebe….
Draga avtorica, slaba mati si. Res boljše, da te je hčerka oddaljila iz svojega življenja.
Ja pa jade! On prej vrsto let z odlično plačo in določenim premoženjem, ona povprčeno preskrbljena. Recimo, da sta se spoznala pri 45 in se pri 50 poročila, teoretično. Skupaj sta – ne vem – nekaj let in kar je on prej v 20, 25 letih ustvaril, je kar njuno al kaj?! Fajn si to predstavljate, ni kaj.
Naj vas razsvetlim: tisto, kar partner prinese s sabo v zakon in je samo njegovo pred poroko, ostane samo nejgovo tudi po poroki in ob morebitni razvezi! Na pol gre samo tisto, kar ustvarita v času trajanja zakonske (ali izvenzakonske!!) zveze – VSE DRUGO IZPRED SKUPNIH ČASOV NI SKUPNO! Tudi ni predmet delitve, če gresta narazen. Če ima on od prej ne vem – jahto, vikend, gotovino, zlatnino, delnice – je to njegovo, razen če da izrecno prepisat na sedanjo ženo! Dediči so samo in izkčjuno njegovi otroci! Skupno hišo pa, v katero sta vložilia vsak svoje premoženje, si delita pol-pol in tako bodo tudi otroci dedovali: njeno polovico hči, njegovo pa njegovi otroci, kolikor jih je -a delili si bod samo njegovo polovico in nič več!
Tako žena nima nobene pravice do premoženja, ki ga je on ustvaril preden sta se spoznala in poročila – prav nobene! Še najmanj ima pravico do skrivnega jemanja, torej kraje možu zato, da servisira svojo hčer. Dve plači, dva otrok in najem ni sanjsko stanje, ampak če ne živiš razmeram primerno, nikoli ne splezaš iz njega. Ne vem, od kod vam ideje, da so starši DOLŽNI zapuščat oz. kupovat ali kar prepuščat nepremičnine otrokom?!?
Me je kar zmrazilo tole. Se nisi nič zamislila ob tem, kar si napisala? Tvoj novi partner je očitno dober oče, saj je vlagal v hčerko in ji omogočil dostojno življenje.
Kaj si pa ti naredila za tvojo hčerko? Če živi v podnajemu na minimalcu, očitno kaj prida v njeno izobraževanje nisi vlagala. Torej je tvoj egoizem in materialistični odnos že dolgo na pohodu, verjetno si že v njeni zgodnji mladosti raje razmišljala o lastnih materialnih dobrinah, za hčerko je bila pa osnovna izobrazba dovolj. Zdaj pa pričakuješ in zahtevaš njeno ljubezen? Zakaj neki, saj tudi ti nje nimaš rada, rada imaš samo sebe….
Draga avtorica, slaba mati si. Res boljše, da te je hčerka oddaljila iz svojega življenja.[/quote]
Se popolnoma strinjam z zadnjim mnenjem.
Največji problem je pa v tem, da si , avtorica, 100 procentno prepričana, kako PRAVILNO razmišljaš in ravnaš.
Še več.
Vse pove že naslov, ki si ga dala svoji zgodbi: veliko je egoističnih otrok.
Kdo je v vaši življenjski zgodbi v resnici egoističen – to je izpraševanje vesti za vas. Nekoč bo prišel račun-življenjski , ki ga bo potrebno poravnati. Upam, da ne boste v tistem trenutku sami in osamljeni. Čeprav glede na vaše ravnanje, je to najbolj verjetna situacija.
Me je kar zmrazilo tole. Se nisi nič zamislila ob tem, kar si napisala? Tvoj novi partner je očitno dober oče, saj je vlagal v hčerko in ji omogočil dostojno življenje.
Kaj si pa ti naredila za tvojo hčerko? Če živi v podnajemu na minimalcu, očitno kaj prida v njeno izobraževanje nisi vlagala. Torej je tvoj egoizem in materialistični odnos že dolgo na pohodu, verjetno si že v njeni zgodnji mladosti raje razmišljala o lastnih materialnih dobrinah, za hčerko je bila pa osnovna izobrazba dovolj. Zdaj pa pričakuješ in zahtevaš njeno ljubezen? Zakaj neki, saj tudi ti nje nimaš rada, rada imaš samo sebe….
Draga avtorica, slaba mati si. Res boljše, da te je hčerka oddaljila iz svojega življenja.[/quote]
Se popolnoma strinjam z zadnjim mnenjem.
Največji problem je pa v tem, da si , avtorica, 100 procentno prepričana, kako PRAVILNO razmišljaš in ravnaš.
Še več.
Vse pove že naslov, ki si ga dala svoji zgodbi: veliko je egoističnih otrok.
Kdo je v vaši življenjski zgodbi v resnici egoističen – to je izpraševanje vesti za vas. Nekoč bo prišel račun-življenjski , ki ga bo potrebno poravnati. Upam, da ne boste v tistem trenutku sami in osamljeni. Čeprav glede na vaše ravnanje, je to najbolj verjetna situacija.[/quote]
Račun je že prišel, samo njegove teže se še ne zaveda. Saj piše, da je žalostna, prizadeta… in ne vem še kaj. Hudo bo, ko se bo še zavedla, da si je sama tako postlala. Dokler človek obsoja druge za svoje težave, je to samo potuha lastni nečmrnosti.
Zanimivo pa mi je, kako ljudje različno razmišljamo, in vsi smo prepričani, da imamo edini prav. Nekdo na primer je sposoben razumeti samo besede “dolžen”, “obvezen”, “mora”, “ne sme”…, drugi vidi samo zakonodajo, kaj komu pripada po dednem pravu ali zakonu o družinskih razmerjih…, tretji pa gledamo na življenje bolj ležerno in s sočutjem, empatijo, moralo…
No mi smo pa 3 clanska družina v najemu, pa imajo njegovi hiso in stanovanje moji pa hišo in obojni solidne dohodke. Pa sma dobila od njih en pralni stroj za 200€ in star sesalec, ker so kupili drugega. To je vse! Pa zacuda ne pricakujem da me bodo prezivljali ceprav smo tebeutno trije na eni povprecni slovenski placi! Tudi ce bi mi devali 20€ bi jih zavrnila ker tako slabo mi pa ne gre, da imam svoje otroke pa bom denar jemala od starsev kot kaksna najstnica!! Bi si IZPOSODILA V SKRAJNEM primeru ce ne bi imela kaj dati za jest otroku. Da bi pa pricakovala da me zivijo? Ni cudno da je toliko zblojenega folka po tej drzavi no!!! Aja pa zacuda imamo redne stike veckrat na teden z obojnimi, kako cudno kajne, ceprav mi mama ne da 5€ vsakic ko blagovolim pripeljati otroka k njej na obisk. Za nekatere ocitno zelo cudno. Zato pa ne znate cenit popolnoma NIC ker vse dobite zaparkirano in zatlaceno v rit!!!
Ja pa jade! On prej vrsto let z odlično plačo in določenim premoženjem, ona povprčeno preskrbljena. Recimo, da sta se spoznala pri 45 in se pri 50 poročila, teoretično. Skupaj sta – ne vem – nekaj let in kar je on prej v 20, 25 letih ustvaril, je kar njuno al kaj?! Fajn si to predstavljate, ni kaj.
Naj vas razsvetlim: tisto, kar partner prinese s sabo v zakon in je samo njegovo pred poroko, ostane samo nejgovo tudi po poroki in ob morebitni razvezi! Na pol gre samo tisto, kar ustvarita v času trajanja zakonske (ali izvenzakonske!!) zveze – VSE DRUGO IZPRED SKUPNIH ČASOV NI SKUPNO! Tudi ni predmet delitve, če gresta narazen. Če ima on od prej ne vem – jahto, vikend, gotovino, zlatnino, delnice – je to njegovo, razen če da izrecno prepisat na sedanjo ženo! Dediči so samo in izkčjuno njegovi otroci! Skupno hišo pa, v katero sta vložilia vsak svoje premoženje, si delita pol-pol in tako bodo tudi otroci dedovali: njeno polovico hči, njegovo pa njegovi otroci, kolikor jih je -a delili si bod samo njegovo polovico in nič več!
Tako žena nima nobene pravice do premoženja, ki ga je on ustvaril preden sta se spoznala in poročila – prav nobene! Še najmanj ima pravico do skrivnega jemanja, torej kraje možu zato, da servisira svojo hčer. Dve plači, dva otrok in najem ni sanjsko stanje, ampak če ne živiš razmeram primerno, nikoli ne splezaš iz njega. Ne vem, od kod vam ideje, da so starši DOLŽNI zapuščat oz. kupovat ali kar prepuščat nepremičnine otrokom?!?[/quote]
Tole kar je poboldano seveda ni res. Je treba ločit med ločitvijo, ko se deli premoženje. In takrat se res pogleda, kaj je kdo prinesel v zakon, se izloči kakšno morebitno dediščino, se deli premoženje v skladu z dohodki …
Ko pa gre za dedovanje pa se deduje VSE zapustnikovo premoženje in se to razdeli med zakonca in otroke, ne glede na njegov izvor. Žena dobi avtomatsko polovico, ostalo se razdeli med otroke. Tako je po zakonu. Lahko se seveda zmeni tudi drugače, če se vsi strinjajo.
Zato se pa v takih primerih naredi čimprej oporoko. Pa še v tem primeru lahko ali žena ali otrok (odvisno kateri dobi premalo) zahteva nujni delež, če je delež napisan nanj z oporoko manjši od nujnega.
Res je čuden folk. Odrasle ženske s svojo družino pričakujejo, da jih mama in seveda oče še naprej preživljajo.
Ve si ne znate, ne zmorete ustvariti življenja kot ga same želite. Če hočete lepo hišo. Morate pač delati. Ni nujno, da tu v Sloveniji. Lahko v tujini. Ne znate jezika. Internet je zlata vreden tukaj. Res odrasli ljudje tako ste leni dobesedno leni, da pri 30,40 letih zahtevate od svojih staršev, da vas preživljajo. Začuda vas tega ni sram. Sram vas je in egoistično vam je, da vam starši ne pomagajo pri uresničitvi vaših sanj. In koliko grdih besed je tukaj čez stašrev. Moja mama je zlobna, tvoja mama je zlobna, ker ti ne da denarja za vašega otroka in seveda vnuka. Ve morate preživljati svoje otroke. Ne pa vaša mama. Vaša mama je lahko v pomoč in ne taka pomoč, ko vam vsak mesec zmanjka denarja zdaj pa hitro do mamice, da vam v roko da keš zaradi vaše lenobe in nesposobnosti.
Naj še jaz razsvetlim tebe.
Eno je vprašanje pridobivanja skupnega premoženja, ki bi se delilo v primeru razpada partnerske skupnosti (ločitve). To je samo premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zveze. Kar je človek imel prej, kar v času trajanja zveze podeduje, zadane na loteriji ali dobi kot darilo, je njegovo posebno premoženje.
Ob zapuščinski razpravi lahko preživeli zakonec uveljavlja izločitveni zahtevek in iz zapuščine izloči polovico premoženja, ki ga je zapustnik pridobil v času trajanja zveze in je to njegovo. Preostanek – torej celotno posebno premoženje in polovica skupnega – se deli med vse dediče, tudi partnerja. Nikakor ne drži, da bodo tisto, kar je imel človek pred poroko, dedovali samo njegovi otroci. Zakonec/zunajzakonski partner in potomci so izenačeni v prvem dednem redu in dedujejo enako.
Največji štos pa je, da potem vi staršem očitate kako so egoistični. Pa kaj, če ima mama bogatega moškega sedaj. A zdaj ste pa vi zaradi tega upravičeni, kar lepo do denarja. Kakšni kakšni materialisti. In še enkrat zaradi vaše nesposobnosti zahtevate zdaj od staršev denar. Pa kaj če je ta oče dajal svoji hčerki denar. Ta mama ni imela nikoli denarja samo zdaj ima boljši življenski standard, ker ima malo bolj premožnega moškega pa še to nima ona denar ampak on….in seveda on bo vam dejal denar, ker ste vi tako brez denarja…..????? kaj če bi bili vi na hčerkinem mestu od tega očeta…..mislim, da bi očeta kar ubile……… Pa vi niste pri pravi. Ženske res res ste tako zlobne, da vas človek včasih najraje postavil na otok in bi tam čisto same preživele vsaj nekaj let. In ta mama je hčerko spravila do kruha, če je pa zdaj sama tako nesposobna, da krivine hvata pa ni več krivda matere ampak nje same. Je odrasla ženska. In če vidi, da imajo problem s kešom naj najde način, da ga bo imela več. Pa ne tako, da mamico pa “očima” fektari. To je samo v Sloveniji možno.
Ja pa jade! On prej vrsto let z odlično plačo in določenim premoženjem, ona povprčeno preskrbljena. Recimo, da sta se spoznala pri 45 in se pri 50 poročila, teoretično. Skupaj sta – ne vem – nekaj let in kar je on prej v 20, 25 letih ustvaril, je kar njuno al kaj?! Fajn si to predstavljate, ni kaj.
Naj vas razsvetlim: tisto, kar partner prinese s sabo v zakon in je samo njegovo pred poroko, ostane samo nejgovo tudi po poroki in ob morebitni razvezi! Na pol gre samo tisto, kar ustvarita v času trajanja zakonske (ali izvenzakonske!!) zveze – VSE DRUGO IZPRED SKUPNIH ČASOV NI SKUPNO! Tudi ni predmet delitve, če gresta narazen. Če ima on od prej ne vem – jahto, vikend, gotovino, zlatnino, delnice – je to njegovo, razen če da izrecno prepisat na sedanjo ženo! Dediči so samo in izkčjuno njegovi otroci! Skupno hišo pa, v katero sta vložilia vsak svoje premoženje, si delita pol-pol in tako bodo tudi otroci dedovali: njeno polovico hči, njegovo pa njegovi otroci, kolikor jih je -a delili si bod samo njegovo polovico in nič več!
Tako žena nima nobene pravice do premoženja, ki ga je on ustvaril preden sta se spoznala in poročila – prav nobene! Še najmanj ima pravico do skrivnega jemanja, torej kraje možu zato, da servisira svojo hčer. Dve plači, dva otrok in najem ni sanjsko stanje, ampak če ne živiš razmeram primerno, nikoli ne splezaš iz njega. Ne vem, od kod vam ideje, da so starši DOLŽNI zapuščat oz. kupovat ali kar prepuščat nepremičnine otrokom?!?[/quote]
Ne govorim o tem, kar sta ustvarila, govorim o tekočih dohodkih. Se pravi, tvoj mož ima plače 5000 evrov, ti 800. In on živi s svojo plačo, ti s svojo? Tako si predstavljate partnerstvo? Kar je moje je od moža in kar je od moža, je moje. Tako to funkcionira v pravem partnerstvu. Vi pa pač po svoje kalkulirajte.
In avtorica piše o egoizmu. Iz pozicije reveža egoizem ne obstaja. Da si lahko egoističen, moraš nekaj imeti. Egoistična je torej tukaj samo mama, ki se pusti razvajat in nosit po rokah, za otroke in vnuke ji pa ni mar. Pa ne govorim o tem, da jih mora preživljat, ampak da niti položnice ne more plačat… Bruh od mame. Vsi vemo, da smo v krizi, da je revščine čedalje več, da se še s povprečno plačo komaj preživi, pa ne z minimalno. Če bi bili časi normalni, bi se strinjala, da mora vsak preživeti sam. Pa niso. In če se na lastno mamo, ki ima polno rit vsega, ne moreš obrniti, na koga se boš potem?
Človeka spoznaš po njegovih dejanjih in po tem, kaj mu je pomembno.
Ti verjamem, da te muči vest in nekje globoko v tebi slab občutek, da te je preveč prevzela vsa ta “situiranost” in materialne dobrine. Zaradi tega tudi toliko opravičevanja in trditev, da si ti ravnala prav. Za vsem tem pa se skriva namen, kako krivdo za nesoglasja s hčero, prevaliti na njo.
Saj je ona sebična, ti pa ne….Ti imaš prav, ona nima prav…..
To pa pove, kaj je tebi pomembno. In ti vso to opravičevanje, ne bo izboljšalo tvojih odnosov.
A daj Robi tu si ga pa kiksnil na polno. Njegova dejanja od tega moškega so čisto skulirana. Ima denar, imel dobre službe, pomagal svoji družini. Nekaj si je ustvaril tekom svojega življenja.
Pa kakšno vest, da žensko muči. Ne vem kako moraš biti tak zahrbtnež, da ženski očitaš nekaj kar je zraslo samo na tvojem zelniku, ki pa je očitno samo teorija in prebrane knjige. Realno življenje pa ne. In očitaš, da jo je prevzela lepa hiša, boljši življenski standart in ti temu praviš materializem. Jaz temu pravim navdušenje nad novimi lepšimi stvarmi nad boljšimi in človek ima pravico uživati v teh stvareh. Hčerka je takšna kot je. Ne poznaš njihove zgodovine, da bi tudi hčerki očital sebičnost prav tako materi. In še toliko si korajžen, da ženski očitaš namen. Kaki folk je tu gor na monu.
Nisem brala vsega, bom samo izrazila mnenje.
Otroka si vzgojila in je šel po svoje. Tipično je, pa ne vem, če ravno slovensko, da tolče foušija, ker imaš ti sedaj več. Meni recimo moji starši vzbujajo slabo vest, ker sva si z možem nekaj ustvarila in imava več od njih, mama pa bedno penzijo, oče pa nič, ker se je prostovoljno odločil, da ne bo več hodil v službo. In pričakovati, da jih bom jaz finančno podpirala, ker sem se v življenju bolje znašla in delala za to, oni pa že celo življenje samo jamrajo, je enostavno perverzno in do konca nespoštljivo. Tako ali tako bosta naše breme, ko bosta obnemogla.
Žalostno je to kako se življenje obrača. Pa da ne bo kdo mislil, jaz svojim pomagam, vse plačam kar mi dajo, ampak financirala jih pa ne bom.
Avtorica, otroci so samo popotniki v našem življenju. Pridejo in potem grejo. Uživaj svoje življenje, daj ji jasno vedeti, da si ob njej, če te rabi, ampak da pa ne more pričakovati, da jo boš financirala. Kupi kaj za vnukinji, po svojih močeh…
Strinjam se, da novi partner ni dolžan preživljati tujih ljudi. Vendar imaš najbrž tudi ti nekaj svojih prihodkov s katerimi prosto razpolagaš. Če bi od tega kdaj kupila kakšno čokolado ali pa pomagala v primeru resne stiske, te najbrž ne bi bilo konec. Razen, če so tvoji prihodki tako minimalni, da se ob partnerjevih skrijejo. Potem razumem, da si srečna, ker si končno našla sponzorja. Saj veš, jabolko ne pade daleč od drevesa.
Sicer pa v tej zgodbi ni kakšnih pravih problemov. Avtorica ima urejeno življenje in je z njim v celoti zadovoljna. Ima hčero, katere družina sicer več ali manj životari, kar pa avtorice ne moti, moti jo le, da se hčera z družino drži malo zase. Mogoče res zgolj zaradi tega, ker živita z materjo na dveh precej oddaljenih bregovih, kar se materialnih dobrin tiče. Ker pa to ni avtoričin problem, smatra, da je hčera do nje krivična, ker daje materi premalo možnosti za druženje s svojimi vnuki.
Ne vidim problema niti v tem. Avtorica bo tudi to lepo prebolela, si bo pač privoščila kakšen teden toplic pa druženje z vnuki po partnerjevi strani pa se na ta način potolažila in bo zadovoljila še to plat svojega življenja. Navsezadnje bi se rada hčerini družini samo malo pokazala in se poigrala z vnuki, nič drugega, ker s hčerinimi finančnimi težavami se itak ne namerava ukvarjati, s tem je že zdavnaj razčistila. :((((((