vem, da bi me vsi obsojali
Njeno čustvovanje bi bilo normalno, če bi minilo leto, ampak po treh letih je njeno čustvovanje in žalovanje za zarodkom pač potrebno zunanje pomoči pri predelovanju te travme, ker s svojim čustvovanjem in žalovanjem škoduje 1. sebi, 2. komaj rojenemu sinu, čustvovanju in odnosu do njega ter 3. vsem svojim bližnjim.
Njeno čustvovanje bi bilo normalno, če bi minilo leto, ampak po treh letih je njeno čustvovanje in žalovanje za zarodkom pač potrebno zunanje pomoči pri predelovanju te travme, ker s svojim čustvovanjem in žalovanjem škoduje 1. sebi, 2. komaj rojenemu sinu, čustvovanju in odnosu do njega ter 3. vsem svojim bližnjim.
[/quote]
Škodovala bi, če svoje žalosti ne bi izrazila, o njej spregovorila. Če bi jo pometla pod preprogo. In zarodek ni kar nekaj, ampak otrok, ki je rasel v njej. In o tem kako čuti ima pravico spregovoriti. In ima pravico čutiti. Žalostno je, da očitno nima pravega sogovornika in je z bolečino ostala bolj ali manj sama. In se je mora sramovati in skrivati.
Avtorica je še vedno v krču poporodne dpresije , ki je bila še toliko hujša, ker se je drugi otrok rodil mrtev. Ker je mrtvorojenega otroka tudi videla.
Pač , nekateri smo to sposobni prestopiti in iti dalje – žiljenje gre naprej. In si nimamo kaj za očitati. Narava je pa že tako poskrbela, da je prav. Z namenom se je to zgodilo.
Avtorica, vprašaj se, kako hudo bi šele bilo, če bi se tvoja punčka rodila s hudimi hibami, da bi jo imela v invalidskem vozičku , da ne bi mogla niti z njo komunicirati, rastlina…. Narava je včasih tudi pravična in poskrbi, da se to ne zgodi. In prav je tako. Glej s tega zornega kota, ne samo kot 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} perfekcijo.
Imej rada svoja otroka, ki sta s teboj tu, v tem trenutku, v tem življenju.