vem, kaj hočem. Kaj sedaj?
Bližam se 4. desetletju svojega življanja in končno sem si priznala, da MORAM končno napisati knjigo. Celo svoje življenje vem, da jo bom napisala, vendar dalj od zapiskov nisem prišla. Okolica, v kateri živim, se sicer strinja, da dobro pišem, vendar – da bi bila pisateljica se zdi vsem povrsti zguba energije, časa… Kdo pa živi od pisanja???!!!
In tako sem pristala v birokraciji in se tolažila s honorarnim novinarskim delom – daleč od tega, kar je v meni.
Ko sem brala knjigo Za ovinkom zakona od Azre Širovnik, se mi je zdelo, da berem avtobiografijo v delih o potrebi po pisanju.
sedaj pa: KAKO? KAKO NAJ ZAČNEM? NAJ NAPIŠEM IN POTEM IŠČEM ZALOŽNIKA? Naj se predstavim založnikom s tem, kar imam in povem, kaj bi rada?
Na pomoč!
hvala
pisateljica
Preden se predstaviš založniku, moraš imeti napisanih vsaj par deset strani pravega, izdelanega teksta – ne le sinopsis ali kakšno okvirno skico zgodbe. Fabula sama zase še ni nič, tisti, ki o tem odločajo, morajo videti tudi, kakšen stil imaš. Upoštevaj, da dobivajo na tone rokopisov, zato se jim s ‘polizdelki’ ne ljubi ukvarjati.
Če imaš kakšno kratko zgodbo ali kolikor toliko samostojen odlomek, ga pošlji kaki literarni reviji (Literatura, Apokalipsa, Nova revija, Dialogi…) ali na natečaj. Če ti tekst objavijo, se že lahko na kaj sklicuješ oz. si zvišaš samozavest. Kritike jemlji konstruktivno, to se dogaja vsakomur. Ko že omenjaš Azro Širovnik – ta misli, da kritiki nimajo pojma, kar njenim knjigam gotovo bolj škoduje kot koristi.
Aja, seveda – čimveč beri! Bodi na tekočem z dogajanjem v slovenski književnosti. Moj fant, ki dela v založništvu, pravi, da ne more verjeti, kako prežvečene in povsem neizvirne reči jim kaki ljudje pošiljajo – kot da v življenju še ne bi ničesar prebrali.
Morda bo težko, vendar velja vztrajati. Za pisanje ni prav nikoli prepozno!
Veliko ti je napisala že ojaoja. Knjigo moraš najprej napisati. Če ne veš, kako se tega dela lotiti, si kupi priročnik, v Konzorciju jih imajo kar nekaj (resda v tujih jezikih). Knjiga lahko nastaja kaotično, vendar je za začetnika bolje, da si naredi načrt.
Če ti je motivacija zaslužek, na knjigo raje pozabi in še naprej vztrajaj z novinarstvom. Od celotne prodaje vsakega izvoda boš kot avtorica načeloma dobila 11 odstotkov (brez kakšnega honorarja vnaprej). Če knjiga stane 5000 sit, si izračunaj, koliko jih moraš prodati, da dobiš toliko in toliko sit. Za novinarski članek dobiš honorar kmalu, časa porabiš manj itd.
Za začetek poskusi s kratkimi zgodbami in objavami v literarnih revijah. Delo lahko preizkusiš tudi tukaj:
Eden od načinov pa je tudi, da izdaš v samozaložbi. Če nočeš financirati sama, si poišči pokrovitelje. Z malo spretnosti si boš lahko pokrila vse stroške, seveda pa je bolje, če najdeš pokrovitelje. Mislim pa, da samozaložniške knjige ne dosegajo takšne pozornosti, kar pa je nemalokdaj tudi boljše.
Irena je priporočila priročnike. Poznam dva “priročnika”, ki sta lahko koristna. Sta v slovenskem jeziku.
Milan Kundera – Umetnost romana (Slovenska matica: Partizanska knjiga, 1988)
Roman Ingarden- Literarna umetnina (ŠKUC, Filozofska fakulteta, 1990)
Ojaoja, a je tvoj fant morda pri Beletrini:-)
Obstaja tudi knjiga Šola kreativnega pisanja, ki v zadnji izdaji (so namreč tri) precej pove o tem, kako rokopise pošiljati na založbe (in na katere). Nisem prepričana, če je še naprodaj, v knjižnicah pa jo zagotovo imajo.
Jan, stavka “samozaložniške knjige ne dosegajo takšne pozornosti, kar pa je nemalokdaj tudi boljše” nisem čisto razumela…
“samozaložniške knjige ne dosegajo takšne pozornosti, kar pa je nemalokdaj tudi boljše”
To pomeni po moje – takšne knjige seveda nimajo epp kampanje za seboj kot knjige, izdane pri velikih založbah, kar pa je nemalokdaj tudi boljše, saj pri nas (in drugod po svetu) marsikdo izda knjigo na ta način, pa bi bilo bolje, da je ne bi, ker ob prebiranju ugotovimo, da se je znova po nepotrebnem za papir uničeval gozd. Odprla sem ničkoliko samozaložniških knjig, pa je iz njih večinoma zavel duh po postanih romantično gospodinjskih dušah, katere pisma samim sebi bi avtorji morali pustiti v predalu… a saj se skoraj nimam pravice zmrdovati, ko pa sem nekaj podobnega zagrešila tudi sama (vendar pa objave ne obžalujem, ker so mi nekateri bralci vneto zagotavljali, da jim je branje prineslo nekaj užitka).
Jaz bom samo malo pokomentirala stavek :
Nisi pa že “pisateljica”, če napišeš eno knjigo…
Tega Vesni Milek (pisateljici) in Mobitelu (reklama) očitno ni nihče povedal. Knjiga je, mimogrede, zeeeeeeh. Nekateri bi morali ostati pri kolumnah (ki so itak tipa copy paste).
Draga bodoča pisateljica, morda bi lahko začela s preprostim stavkom, ponadavi se vse velike zadeve začnejo z dobrim prvim stavkom… poglej Toni Morrison, zame kraljico prvih stavkov…
Moj bi denimo bil:
…Tisti dan se nisem mogla spomniti, kje je njegova hiša….
A se tako moje delo tudi konča, v moji glavi pa se je skristaliziralo dejstvo, da sem ga prebolela…
Srečna Tičica
Hej pisateljica!
Tudi jaz se bližam 40. letu, tudi jaz imam podobne ideje. Bolj kot o knjigi sem razmišljala o kratkih zgodbah. No ne vem, bomo videli.
Imam prošnjo – če si seveda za to. Ko boš začela (če boš..), prosim, sporoči mi, kako ti gre! Kaj si ugotovila po prvih straneh? Kako si naredila načrt? Mogoče bom potem tudi sama zbrala pogum…
Moj e-mail je zgoraj.
Lep pozdrav,
Maja
d e f i n i c i j a
Po SSKJ npr:
pisatelj -a m (a) kdor piše romane, povesti,
novele: pisatelj piše nov roman; brati črtice,
povesti znanega pisatelja; pesniki, pisatelji in
kritiki / mladinski pisatelj / Društvo slovenskih
pisateljev / nabožni pisatelj pisec
…jest vidim tu množino, kar pomeni vsaj 3 ;-((((((((
tolažilna misel je morda v drugi vrstici: “pisatelj piše nov roman” kar lahko pomeni šele drug…
Torej kdor uspe s “trojno knigo”: prvo-zadnjo-in_edino, še ni pisatlej v pravem pomenu besede, kar pa ne zmanjšuje veličine njegovega mojstrstva.
pisatelj – a m (a) kdor piše romane, POVESTI, NOVELE…
POVEST
Pripovedna knjiž. vrsta brez jasnega profila; po SP slovenska oznaka za “novelo”, torej srednje dolgo pripoved. Tudi pomenski izvir besede je podoben (povest = novica, ki se ponovi, pove.)
Daleč najbolj priljubljena literatura je že dolgo pripovedna proza, predvsem dolga, tista, ki jo ponavadi kar počez imenujemo ROMAN. Če se nam zdi malce preprostejša, ji rečemo POVEST, če je krajša, potem nam je NOVELA, in če je zelo kratka, ČRTICA.
Matjaž Kmecl, Mala literarna teorija 🙂