Verbalno nasilje v šoli
Prosim,če mi svetujete,ker sama več ne vidim rešitve,razen odhod k ravnatelju.
Sin(8let) ima že več kot mesec dni težave s šolocem,ki ga zmerja z debilom,mu grozi,da ga bo na poti iz šole napadla “banda” otrok-o tem,da je otrok začel odklanjat,da bi šel v šolo sem že pisala na tem forumu.
Sina sem ves čas mirila,da ni žalil nazaj…o težavi sem obvestila njegovo razredničarko,ki je opravila razgovor z obema fantoma.Takrat je ta sošolec obljubil,da ga ne bo več žalil,a je ta obljuba držala en dan in takrat je sinu prekipelo in je sošolca udaril(po moževem nasvetu)
Oba sta dobila domov pisna opomina,da v šoli ne verbalno ne psihično vedenje ni dopustno.
S težavo so seznanjeni tudi starši fanta,katerim se je zdelo,da delam iz muhe slona.
In sedaj danes spet.Sin je pripovedoval zgodbo pri pouku,nakar je ta sošolec imel izpad in ga je žalil z besedami:”ta butl,kako ga sovražim..”
Učiteljica pa nič!!!Niti besede.
Dovolj imam tega,da mora moj otrok trpeti verbalno nasilje,naredi se pa nič.
Ali naj grem jutri v šolo se pogovorit z učiteljico ali naj grem do ravnateljice?
Stanje je res nevzdržno.
Hvala vsem!
Moje izkusnje:
Sem prijela mulca za vrat in mu napela par krepkih kozjih molitvic. Sem mu rekla, da mojega otroka ne bo nihce zalil in pretepal in mu grozil, ker jaz tega ne pustim in da bom vsakemu, ki mu bo skrivil las na glavi, zavila vrat. Pa se je nehalo :)))
Moj nasvet:
Pojdi direktno k ravnateljici, tkrat uciteljico izpusti. Ce tudi ravnateljica ne bo reagirala oz popravila situacijo, primi za vrat malega terorista.
P.S.
Moj sin je bil se cel dan prestrasen, ko me je videl, kako sem mulca nadrla. Je rekel, da sem se spremenila v zmaja in da sem bruhala ogenj in da me sploh ni prepoznal. Sem se dejansko tudi pocutila kot zmaj, ceprav sem drugace pacifist, nenasilna, miroljubna, se ne kregam…
ojla!
Tudi pri nas se to dogaja,sem bila v šoli danes pri razredničarki( ne vem kolkokrat letos že?).Mojega sina – 9.let starega se “privoščijo ” trije,ker je bolj čustven,mil,ne zna se branit.Razredničarki pa je vse to smešno.Še sina
poimenuje da je debil,da ni iz njega nič in da v šoli med odmor ne sedi na svojem mestu.
danes mi je spet “film počil”,ker se je zopet smejala,da delamo iz muhe slona.Za pop*****.res !!!
Pol sem omenila,da bom šla k ravnateljici,je vzkipela da to je njena naloga,da porihta učence in da naj se ne umešavam,haloooo!!!
Čist mimo,res.Sem ji omenila tudi to,da ga razred kot celota ni sprejel že od prvega dne v prvem razredu in da razmišljamo o menjavi šole.Vsak v razredu skrbi za svojo rit,tega ne vidiš vsak dan !!!!
Je bila zopet zgrožena,češ da ni problem v šoli kot ustanovi,ampak v mojem sinu!!!
lp,mamiMaja
Ojej, draga mamiMaja,niste v nič kaj zavidljivi situaciji,res.
Jaz tudi mislim,da je čas,da grem do ravnateljice,ker to že presega vse meje.
Sin je vedno rad hodil v šolo,je uspešen,drugače pa bolj miren,sicer družaben,vendar umirjen,obsedan z nogometom…
Opažam,da postaja vedno manj samozavesten,sploh na sprehodih,ga vse moti,če ga kdo gleda,prestraši se za vsako malenkost-npr.včeraj smo bili na sprehodu in je nek fant skočil izza grmovja in je kar otrpnil,čeprav sem bila zraven.
Imate prav,ja k ravnateljici bo treba,ker drugače ne bo bolje.
Jaz ti bom povedala samo izkušnjo moje prijateljice (že pred leti). Njenega sina so v šoli zmerjali (debelko), mu grozili, mogoče tudi kdaj fizično obračunali, a tega ni upal povedati. Ko je nikjer niso jemali resno (bog ne daj, da gre za isto šolo), je prijela vajeti v svoje roke, sina še tisti dan izpisala iz šole, ga vpisala v drugo šolo. Otrok je tam zaživel, bil vesel, nikoli sicer učno zelo uspešen, a še zmeraj dober…predvsem pa je ostal otrok otrok. Še danes reče, da je bila to najboljša rešitev v njenem življenu.
Če bi se razredničarka drznila do mene tako obnašati bi šla najprej do ravnateljice in zahtevala, da se ob prisotnosti razredničarke opravi razgovor, in da se o vsebini razgovora napravi zapisnik na licu mesta s podpisom vseh treh in žigom šole. Izvod zapisnika z original zapisi in štemplom bi zahtevala na licu mesta in bi ga odnesla domov, da se šola slučajno ne bi kasneje ven vlekla, da česa niso vedeli.
Če še to ne bi pomagalo bi se osebno lotila malega terorista in bi mu napela nekaj krepkih, gospe razredničarki pa bi osebno in na 4 oči pripeljala nekaj krepkih zaušnic. Potem pa naj dokaže, če lahko kaj dokaže … namočila bi jo v kožo žrtve, ki si ne more pomagat …
Jah no, z nasiljem bi odgovorila z nasiljem in potem bi tvoj otrok fasal še večje nasilje.
To zame ni rešitev.
Zaskrbljena, napako je naredil tvoj sin, da ga je takrat mahnil. Sedaj se on in njegovi starši lahko vlečejo ven s tem, da je itak tvoj sin njihovega obdelal, njihov pa nikoli ne tepe, pač nazaj odgovori z žaljivkami in da se je samo branil. Med poukom učiteljica ne bi smela dovoliti žaljivk, zato kar pot pod noge k ravnateljici in zahtevaj pogovor tudi s temi starši.
Resnično mi hodijo najhujše stvari po glavi,predvsem nasilne,vendar se ne bi rada spuščala na tak nivo.Z možem sva se skregala,ker pravi,da je moja krivda,da je prišlo tako daleč,da bi moral sin tistega sošolca enostavno dobro namlatit,ampak jaz se nisem strinjala s takim pristopom in sem sinu ves čas govorila,naj fanta ignorira,da se bo naveličal.
Sam sebe krivimda sem sploh dopustila takšno situacijo.Mož gre jutri v šolo(grem z njim),saj se bojim njegove reakcije(je kar nagle jeze).
Potem pa je že boljša varianta izpisati otroka iz te šole kot fizično reševati spore. Če se mož spozabi v šoli in naredi kakšno sceno ter bog ne daj res še fizično obračuna z mulcem – pred vsemi pričami, bo kriza za vas. Umirjeno se pogovori z možem preden gre “v napad”. Naj bo sicer odločen, vendar še vedno kulturen.
Nisem brala vseh odgovorov, ti pa svetujem, da čimprej stopiš do ravnateljice in zahtevaš sestanek skupaj s starši tistega, ki nad njim izvaja verbalno nasilje. Seveda pa naj bodo na sestanku prisotni tako razredničarka, kot ravnateljica sama. Po mojih izkušnjah to edino zaleže in se mi zdi, da je to nujni prvi korak pri reševanju takih in podobnih problemov.
Seveda,če tak sestanek ne obrodi sadov, potem bo pač potrebno izbrati tudi druge inštrumente in drugače ukrepati.
Postavi se predvsem za otroka in pa zase, ne pusti, da te besedne igre razredničarke,staršev… zmedejo.
Pogumno in veliko sreče!
Lp Maja