ves dan se noče obleči
… star je malo manj kot 3 leta in se cel dan noče obleči. Ko ga previjam, se upira in hoče nazaj populano plenico( na WC ali v kahlico je hodil pred pol leta dva dni, sedaj pa niti slišati noče zanju). Prerastli smo stare obleke, kupili smo nove, a sedaj ne mara niti sliišati, da bi oblekel karkoli novega. Niti bodija, kaj šele nov pulover ali bognedaj: hlače!Edina nova stvar, ki jo brez ugovora, so novi čeveljčki.
Uporabila sem že vso prepričevalno tehniko, pa tudi odločnost sem že uporabila in ga oblekla na silo, a ko sem se oddaljila, se je brž spet popolnoma slekel. Počasi me grabi obup, ker greva zadnje dni ven šele ob 4h popoldan kajti prej se pač noče obleči… V vrtcu mesta nismo dobili, tams e baje hiterej naavdijo načistost in so manj muhasti.
Če veš, da je prav da mu pustiš da tako dela, počni to naprej. Če pa vendarle misliš, da bi bilo treba nekaj spremenit, pa ukreni vendar nekaj. Če ne gre zlepo, gre zgrdo in mene še ne triletni mulc res ne bo scat vozil, če se zelo grdo izrazim. Povem 3x, potem je sankcija – ni risanke, ni čokolade, ni…. Do zdaj (5 let) se še ni zgodilo, da bi samo zato, ker se potem zjoka, njegova obveljala. Če bi se meni slekel, bi si to presneto zapomnil.
Oblačila si najbrž kupila sama, čevlje pa sta šla kupit skupaj? Predvidevam. Sem mislila, da je moj sin problematičen kar se tiče novih stvari, pa vidim, da je tvoj veliko večji problem.
Sina (3,5 let) velikokrat s sabo vzamem in mu pokažem na katerih obešalnikih si lahko izbere kaj mu je všeč. Potem doma nimamo problemov.
Škoda, ker se nisi malo prej javila, ko je bilo zunaj bolj toplo, ker bi ti dala tudi nasvet, da če se noč obleči, vidva pa hočeta ven, da ga pelješ na balkon (ali ven, če ste v hiši), da bi sam občutil mraz. Potem sigurno ne bi bilo problema se oblečt.
Kako pa je takrat, ko je partner doma? Se njemu pusti oblečt?
Ali si nove obleke oprala, preden mu jih oblačiš? Moj sin je bil kot otrok izjemno občutljiv na vonj novih stvari, saj se mi je nekoč zdelo, da žametnih hlač ali bunde pač ni potrebno oprati, preden jih prvič oblečeš. Ko sem ugotovila, od kod odpor proti novemu in stvari najprej oprala, je bilo v redu.
Seveda pa moram poudariti, da je oblekel pač nekaj starejšega in da na noben način ne bi prenašala takšne trme, da bi hodil okrog nagec. Če ne bi pomagalo ne zlepa, ne malo manj zlepa, bi poiskala strokovno pomoč. Morda je problem dovolj velik za psihologa.
Joj mame!!! Včasih se mi zdi, da vzgajate vojake, ne pa otroke. Pa kar h psihologu bi ga vodile, če se noče oblečt. Dajte no, niste mičkeno preveč zategnjene?
Jaz mislim, da so takšnele prigode (ki so mimogrede zame prav simpatične) del odraščanja, spoznavanje samega sebe in drugih.
Tudi pri nas imamo postavljene meje in smo dokaj dosledni pri vzgoji, ampak vse ima svoje meje. Problem je, ker ene enostavno ne dojamete otroške razigranosti in uveljavljanje jaza. Ko imamo pri nas podobne scene, se na koncu vsi pošteno nasmejemo, pa nas otroci zato čisto nič manj ne ubogajo. Midva dopuščava, da včasih malo “zbezljajo” in ko jih razigranost mine se še bolje razumemo.
Nagčeva mamica,
pusti malega nageca, naj malo ponori po stanovanju, še prehitro ga bo minilo. Priporočam tudi kakšno knjigico na temo zime, mraza in toplih oblačil.
Tudi jaz mislim da je to samo spoznavanje samega sebe-predvsem njegove spolnosti,fantki se pri teh letih zelo radi igrajo s svojim pimpekom in ga gledajo in občudujejo,pač mora dat to fazo mimo-pusti ga naj se nekaj časa sprehaja nag naokrog potem pa ga obleci.Poskušaj ga spraviti s kako igrico,naj se sam obleče kar koli hoče,naj bo gusar,policist-mu bo bolj zanimivo se oblačit-probaj.Najdita kompromis.
Otrok ne smeš NIČ silit!
Ja no, pol pa stoj in glej in čakaj. Ne učit:
– umivat
– jest
– pit
– lulat/kakat hodit
– čevljev obuvat
– ne silit pripenjat v avtu
– ne silit v šolo, če noče itd itd itd
…skratka naj bo otrok raje v nevarnosti in neuk- samo da ga k čemu ne silimo. Naravnost bolno, še bolj bolno pa je, da nekateri to dejansko počnejo. Otroku so za predpražnik, pa še vedno nič ne silijo.
Sredi zime se bo mulc obleku in oblečen ostal. Pika!
Velikokrat se ob takih postih vprašam, kdo je pravzaprav glava družine. Ali v službo ne hodiš in si lahko privoščiš, da ti otrok dirigira, kaj, kdaj in kako boste stvari zastavili pri vas doma? In če njemu ni do oblačenja, boste pač lačni in brez kosila, ker v trgovino ne morete, saj se gospodič noče obleči?! Jaz bi ga definitivno pustila samega vsaj pol ure in šla (seveda bi prisluškovala pri vratih in prej uredila tako, da ne bi bilo nevarnosti, da bi si kaj naredil). Potem bi ga pustila, naj tuli nekaj časa, dokler ne bi bil že čisto preč. Prej bi si neopazno vzela nekaj s seboj in se naredila, kot da sem bila v trgovini in sem se že vrnila nazaj. Prišla bi čisto mirna in sploh ne bi obračala pozornosti nanj, delala bi se veselo in zadovoljno. Potem bi vprašala, kaj je medem časom počel on, glede na to, da ni hotel z mano. Ali se je lepo imel? “A, jokal si? Ja, zakaj pa? …. A hotel si z menoj? Ampak zakaj pa nisi šel?… No, saj je vseeno, boš pa drugič šel z menoj. Če seveda ne boš imel kaj boljšega za početi.”
Dam roko v ogenj, da bo naslednjič oblečen pred tabo.
Sori, ampak svet ni le bel in črn in otroci so si hudo različni med sabo. Ne moreš metat vse v isti koš. To, da se vi smejete “prigodkam” očitno ne velja in ne bo veljalo za “nagčevo mamo”, saj mali zganja že mesece, se tukaj nimaš čemu smejat. Kolikor je meni znano (in moja dva sta tudi taka), da če jih pustiš malo zbezljat, se moraš potem pošteno potrudit, da spet vzpostaviš prejšnje stanje.
Dopuščanje razigranosti in “pobezljanosti” , kjer se vsi smejemo otrokovim norčijam, je nekaj čisto drugega kot to, da ves božji dan prepričuješ otroka, naj se blagovoli obleči, ker moraš nujno tja in tja. Takrat staršu gotovo ni prav nič do smeha, otrok pa ne dirka razigran okrog, ampak ponavadi namenoma uveljavlja svojo voljo z dretjem in cmerjenjem. Je čas za igro, razigranost in norenje ter čas, ko je treba določene stvari nujno narediti. In tega se mora zavedati tudi otrok.
Veste kaj, drage mamice, moderna vzgoja gor ali dol – tole je pa višek! Kaj pa če bi mali moral zjutraj vstat in v vrtec – bi golega poslala tja, ker se gospodič pa noče obleči – mislim haloooooo????!!!!! Moji otroci so že malo večji, jasno da so imeli tudi svoje muhe, ampak so vedeli, kje je meja! Pa jih nismo tepli in grozili s šibo, držali smo se (in se še) načela, da lepa beseda lepo mesto najde. In so zrasli v čisto normalne in spodobne, olikane in kulturne človečke. Kakšni bodo vaši, se kdaj vprašate?
Hmmm..
Ko še gre za učenje, je jasno treba kaj “posilit”..nasploh pa je otrok lastna duša…ki ima svojo pot začrtano. Ker marsikdo ne ve, da bolj ko otroka nekaj siliš, bolj ti daje kontro…to je zakon življenja.
Kaj lahko starši:
* otroka podučijo
* mu stojijo ob strani
* so mu v oporo
kwa..malo si narobe razumel/a.
