Veseli naj bodo gmajnarčki….
Nočem, da je prvi post z naslovom žalostna. Naj bodo vsi veseli v gmajni. Saj so problemi povsod, pri meni, tebi, njih..
Eni so veliki, drugi mali, ampak lahko bi pri vsakem bili še večji, pa niso…slaba tolažba, ampak vendarle….vedno je nekomu lahko še težje kot nam, pa zato raje pogumno stopicljajmo življenju nasproti….z upanjem, vero in ljubeznijo….da nekoč bo sigurno bolje…..!!!!! Ker mora bit !!!
Tkole !
Dobro jutro, prijatelji, lepo in sončno naj bo,
to soboto, brez tesnobe, brez solza in brez
gorja. Naredimo si lepega. Poskušajmo se
pobotati z usodo, morda nam potem nakloni tudi kanček dobrote, ki ostaja na njeni mizi. Poskusimo razumeti tudi njo – našo usodo: mora nam podeliti toliko in toliko vsega in prej ko podeli vsakemu vse, kar ji je naloženo, prej se ona sama reši svojega bremena. Ravna se po tem, kot se ravnamo ljudje: izpolniti obveznosti čimprej. Tudi naš prijatelj Z.Modrej piše
v
Novi priložosti
“Ne verjamem, da sem že preizkusil vse svoje zmožnosti.
Ne verjamem, da so se mi že ponudile vse moje priložnosti.
Ne verjamem, da bi človek celo življenje nabiral izkušnje zato, da bi ji na koncu pokopal. Verjamem v popolnost načta s človekom.”
Tako – ko tole prebiram, tudi jaz mislim, da načrti z vsakim posameznikom so narejeni. Kdaj in kako se bodo izpolnili, v kakšni meri, najbrž ni odvisno od nas. Z nami bo delala naša Usoda, pa če nam je tako prav ali pa tudi ne. Lahko bomo žalostni in se jezili nad našo usodo, lahko je bomo veseli, lahko bi si dejali: Pa zakaj ravno jaz…. zakaj ravno meni…… a na to ni odgovora. Že res, da se sem in tja lahko Usodo malce prelisiči, vsaj poskušamo, če že ne uspemo vedno. Gremo v akcijo in delamo na izboljšanju tistega, kar nam je dano. Odpisati, odpraviti, zanikati žal tako ne moremo, lahko le poskrbimo za boljši način, pripomoremo pri kvaliteti danega, tekmujemo s količino vzetega, zamaknemo le kdaj pa kdaj čas sprejetja usojenega.
Nikoli pa ne moremo popolnoma odmisliti našo Usodo. Nikoli. Kajti, če bi to kdaj storili, potem nismo več človek, s katerim in za katerega so narejeni popolni načrti. Naše bistvo in našo notranjost predamo nesmiselnosti in nepotrebnosti bivanja. Nismo več to, za kar smo bili dani tja, kjer smo in nismo več to, kar naj bi bili. Telo ne uboga več uma, um nima povezave z ničemer v človeku. Ostaja praznina v lupini in Usoda nas postavi v kot kot škartirano robo.
Torej, prijatelji, se bomo ravnali po načrtih, ki so z nami narejeni, bomo šli v boj za spremembo le-teh? Seveda, bojevali se bomo za tisto, kar Usoda za nas hrani kot priboljšek, dobili bomo od nje to, kar želimo dobiti, seveda poleg tistega, kar nam je odmerjeno in dodeljeno. Pojdimo naproti naši Usodi in vzemimo, kar nam je ponujeno, oplemenitimo dano in užijmo v tistih danostih, ki nas delajo ljudi, ki nam delajo življenje lepo, kajti danosti, ki nas bodo popeljale v svet tegob in žalosti bo tako ali tako kaj hitro preveč in poskrbeti bomo morali, da bomo imeli zadosti energije spopasti se z njimi.
Prijatelji, veselo v sobotno jutro, še veselejše v sobotni dan, naj nas torej sobotni večer pričaka take, kot se za soboto spodobi – vesele, rahlo utrujene a sila zadovoljne z opravljenim in ….. zadovoljne, ker pač imamo kam sesti, se s čim spopasti in kaj postoriti.
Ljuba muca, tole pa, poprej kot grem spet v
vrt, kjer ga ni in ni konca z delom … začneš in ko
prideš do konca je tako, kot v hiši: spet moraš iti
od začetka, vendar je tokrat malce boljše vseeno, gre le za “popravljanje” že opravljenega. In, kot pravi naš Jani, paziti moram in na motiko in na grablje,ki so vedno, ampak res vedno, postavljene tako čudno, da jih dobim v nos!
Muca, zate, posebej zate, ki si kot SONČNICA in ki siješ kot sonček, zate tale pesmica (uf, tudi srečko Kosovel mi pride v roko s svojimi “Sonce ima krono” – in ti si, muca, ziher krona našega sonca ….):
OTROK S SONČNICO
Nesem sončnico na rami,
zlat metulj je vzplaval nanjo,
sončnica se je nagnila,
o, da ne bi se zlomila!
Nesem sončnico na rami,
v njej so zlata, zlata zrna,
sončnica se je nagnila,
o, da ne bi se zlomila!
O, metulj razpel je krila,
sapica je vzvalovila,
sončnica se je nagnila,
o, da ne bi se zlomila!
Tako, muca moja, si kot sončnica, ki se nagiba, a se ne zlomi, so prošnje in želje otroka premočne … in ko bo tvoje dete kot zlati metuljček razpelo krila in poletelo v dano življenje, bo sapica rahlo vzvalovila in te rahlo, čisto rahlo razbremenila, in prelepo to življenje te ne bo zlomilo, le rahlo rahlo upogilo ….
Muca, muca mucica, zlezi zlezi izpod kovterčka,
in pripravi šalco si kofetka, pridi gor na naš’ga
netka …. da se skupaj posmejimo in tostranskemu
življenju veselimo …..
Hja, s špineli sva res bolj na tesnem zdajle, pa ne bi bilo dobro, da si še oni to zaželijo 🙂 Morava izpopolnit zaloge, kar pa je sedaj težko, ko imava tako gužvo, Barbi .
Ma, saj imaš prav, le zakaj cirkus , ko je zuni le 36 stopinj, pa je le prijetno toplo, kot spodaj praviš. Ha, pismo, kaj govorim…prvazaprav, samo, da ni vroče :))))))))))