V Kalcah jo uberem čez Hrušico, kar se izkaže za dobro odločitev. Gozdovi še spokojno spijo, kar omogoča razglede, ki jih v bolj toplih mesecih zakriva listje košatih krošenj.

Občudujem to spomladansko zeleno obarvano travo, ki vabi v mehak objem in nastavljanje sončnim žarkom. Hkrati pa se mi zdi varljivo, saj je zrak, ki se pretaka skozi moje nosnice rezek.

Ko zapustim logaško občino me tokrat pri prehodu meje in vstopu v ajdovsko pozdravi veverička, ki pa me zgolj ošvrkne s pogledom in ko oceni, da sem pretežno neškodljiv, urno prečka cesto pred menoj in jo ucvre nekam v gozd po svojih opravkih. Zgolj nasmehnem se ji, česar v naglici verjetno ni utegnila niti opaziti.

Ko vozim proti Colu se pod pobočjem sramežljivo odpre Vipavska dolina, objeta v varnem zavetju z vinskimi trtami okrašenih pobočij. Pri spustu v dolino začutim, kako zrak postaja bolj mil do mojih nosnih votlin, pa tudi drevje se tu že sramežljivo odeva v zeleno.

Sicer pa Vipava iz razgledišča pri Teodozijevem križu deluje prav po nedeljsko zaspana. Nekako pomirjujoče in hkrati vabeče, da se malo nastavim spomladanskim sončnim žarkom in prisluhnem ptičjemu orkestru, ki z zvočno kuliso doda svoj čar.

FB: https://www.facebook.com/share/p/1WBpSpVHdC/

#touring #hrušica #vipavavalley

Mačice. Ko dobro pomislim, se niti ne spomnim, kdaj sem nazadnje opazil mačice. Iz Vipave se poženem navkeber, čez grreben na Kras. Nekaj časa me spremlja potoček in naenkrat se zavem, da ob njem rasejo mačice.

Spomini me odnesejo nekam daleč v otroštvo in prevzame me en tak občutek mehkobe, podoben tistemu, ko me je kaka deklica sramežljivo nežno božala z mačico po licu. V nekem trenutku me iz tega prijetnega sanjarjenja predrami misel, da imajo te zgodnjespomladanske ture eno veliko prednost. Kljub vožnji ob potočku je namreč vizir na čeladi kristalno čist. Medtem ko poleti neredko ob takšnih užutkarjenjih spominja na mušje pokopališče.

Pred menoj se kot na dlani razteza Kras. Sonce, ki sem ter tja sramežljivo pokuka iza poplesajočih oblakov pričara pravljično podobo, ko obsije pobočja, na katerih se leno prebuja trta, iz katere bo jeseni neka vinska kraljica razglasila rojstvo terana. No, do takrat bo treba še kaj pistoriti in da bo rujna kapljica lahko stekla po grlu, bo treba potočiti še kako kapljo potu.

V Lipici me premami razposajeni vrišč otrok. Naslonim se na ograjo in jih opazujem pri igri. Kot včeraj se zdi, ko sem svoje tako opazoval. Zdaj so pa že najstnice. Nostalgija se pomeša z otožnostjo in od nekje se prikrade kapljica grenkobe. Tako krivično se čuti, da so moji otroci zaradi nizkotnih vzgibov posameznikov oropani občutka povezanosti z očetom. A to je neka druga zgodba.

Zapeljem se proti Bazovici in med spuščanjem v Trst občudujem sinji Jadran, ki se blešči v spomladanskem soncu. Nosnice mi izpolni tisti poznani vonj po morju in školjkah. Pred tržaškim pristaniščem tokrat ni gneče. Le dve čezoceanki se bohotita v zalivu. Opazujem nežne bele in roza cvetove, zelenje… danes bom izpustil miramarski park. Bo še priložnosti letos. Tja se zatečem s prenosnikom, ko snujem kaj novega in potrbujem navdih.

Tokrat pa jo mahnem proti Ankaranu. Želodček se oglaša in prazen žakelj ne stoji. Danes nisem izbirčen. Pizza s pršutom in tartufi bo kot nalašč za prijeten zaključek dneva. Sedaj, ko sem sit, me obide tisti poznani občutek lenobnosti. Obrnem proti Miljam, in ob obali, obidem Trst in se preko fernetičev vrnem v Slovenijo. Počasi se večeri in čas je, da se odpravim domov. In v miru predelam spomine in doživetja današnjega popoldneva.

FB: https://www.facebook.com/share/p/1VBMLmdR94/

#touring #kras  #obala

Ti bi moral pisati knjige, ne na Mon.

Zadovoljiv šolski spis za 5. razred. Sicer mal manj plehke pocukranosti, pa se bo v naslednjem razredu že obrestovalo.

Jvala. In se strinjam. Res bi se lahko bolj potrudil.

Si sam vse napisal?

Meni je osvežujoče. Verjetno zato, ker pot natančno poznam.

Ja, oba sta napisana “direkt iz glave”. Zato so preskoki v zgodbi, ker gre za povzemanje misli, ki so se sproti porajale. Prvi del je nastal na klop’ci, ravno tam pri Teodozijevem križu. Drugi pa v kavarni BeeM med srkanjem kave, potem ko sem natankal mopija.

A bi vzel poskočno veveričko na zadnji sedež, da skupaj prečkava meje?

Uf,… Poskočnih veveric pa nisem še nisem prevažal. Sicer pa hvala za slepo zaupanje. Jaz običajno svoje sopotnike raje najprej bolje spoznam. Kaj te poleg poskočnosti in prečkanja meja še zanima? Če si predstavljaš eno tako sanjsko turo, kako bi se rada počutila, ko se vrneš v vsakdan?

Odgovor na objavo uporabnika
iDesi , 01.04.2025 ob 12:03

Uf,… Poskočnih veveric pa nisem še nisem prevažal. Sicer pa hvala za slepo zaupanje. Jaz običajno svoje sopotnike raje najprej bolje spoznam. Kaj te poleg poskočnosti in prečkanja meja še zanima? Če si predstavljaš eno tako sanjsko turo, kako bi se rada počutila, ko se vrneš v vsakdan?

S tem se pa nisem igračkala v domišliji. Bolj zanimivo mi je razmišljat kako bi se čutila na sanjski turi ne potem.

Ti verjamem. In kam vse te vodita hrepenenje in  domišljija?

V globine in višine.

Potem pa bi bilo morda skorjda bolj smiselno, da se spečaš s kakim jamarjem oz. hribolazcem.

Kaj praviš, bi se poskočna veverička lahko morda celo prelevila v “pricesko na zrnu graha” po nekaj sto kilometrih ovinkov, vzponov in spustov?

Žulj na riti…aučauč. Saj ne rabiva tak daleč it

V Devinu je bilo danes že prav poletno. Aurora je komentirala, da bližje morju se pa že ne bi dalo pripeljat. Terasa, čudovit razgled in kapučino. Ležerno martinčkanje, kot v transu.

#touring

FB: https://www.facebook.com/share/p/1BWkuYc5qM/

Ja, zelo lepo in slikovito napisano

Še današnja tura: https://calimoto.com/calimotour/t-FI3n8AU7A9

Hvala.

Blagor se tebi, v teh krajih sem bila tudi jaz, prav ne želiš si iti nazaj. Pomirja. Kot da si prišel v drugi svet.

Ma je res prav pomirjujoče, sproščujoče, poživljujoče. La dolce vita. Se te je kaj prijelo?

Na Kalcah bo bolj prav? V Kalcah  ? Ne vem ?

Solidno napisano. Slovenščina je solidna.

Hm… Po posluhu, mislim da res domočini rečejo “na”. Verjetno imaš prav.

Odgovor na objavo uporabnika
iDesi , 03.04.2025 ob 09:01

Hm… Po posluhu, mislim da res domočini rečejo “na”. Verjetno imaš prav.

Pravilno je na Kalcah. Najbrž tudi domačini tako rečejo.

Super. Potem smo okoli tega zmenjeni.

Odgovor na objavo uporabnika
iDesi , 30.03.2025 ob 22:05

V Kalcah jo uberem čez Hrušico, kar se izkaže za dobro odločitev. Gozdovi še spokojno spijo, kar omogoča razglede, ki jih v bolj toplih mesecih zakriva listje košatih krošenj.

Občudujem to spomladansko zeleno obarvano travo, ki vabi v mehak objem in nastavljanje sončnim žarkom. Hkrati pa se mi zdi varljivo, saj je zrak, ki se pretaka skozi moje nosnice rezek.

Ko zapustim logaško občino me tokrat pri prehodu meje in vstopu v ajdovsko pozdravi veverička, ki pa me zgolj ošvrkne s pogledom in ko oceni, da sem pretežno neškodljiv, urno prečka cesto pred menoj in jo ucvre nekam v gozd po svojih opravkih. Zgolj nasmehnem se ji, česar v naglici verjetno ni utegnila niti opaziti.

Ko vozim proti Colu se pod pobočjem sramežljivo odpre Vipavska dolina, objeta v varnem zavetju z vinskimi trtami okrašenih pobočij. Pri spustu v dolino začutim, kako zrak postaja bolj mil do mojih nosnih votlin, pa tudi drevje se tu že sramežljivo odeva v zeleno.

Sicer pa Vipava iz razgledišča pri Teodozijevem križu deluje prav po nedeljsko zaspana. Nekako pomirjujoče in hkrati vabeče, da se malo nastavim spomladanskim sončnim žarkom in prisluhnem ptičjemu orkestru, ki z zvočno kuliso doda svoj čar.

FB: https://www.facebook.com/share/p/1WBpSpVHdC/

#touring #hrušica #vipavavalley

Kr neki.  A si pesnik ali pisatelj, drgače obvoz. Sploh tudi z vremenskimi.