Ste že prebrali?

ne, ker v knjižnjici je vrsta, v knjigarnah je pa razprodana…

V knjigarnah ni razprodana. Imajo jo v Vale-Novak v Ljubljani.

… ja, so mi dali napačne informacije…
v vale novak jo res še imajo…
sem jo naročila kar po pošti
se oglasim, ko jo preberem.

Imajo jo tudi v konzorciju

Koliko pa stane?

4900 in še nekaj, skoraj 5.

jaz sem bila precej razočarana…

Maja, napiši zakaj si bila razočarana?

Meni se zdi Vida Žabot zelo v redu ženska, simpatična in odgovorna. Bila mi je všeč, tudi ko sem jo gledala v oddaji Res je, brala o njej… Potem sem pa enkrat na televiziji ujela posnetek njenega predavanja (mislim, da iz Cankarjevega doma), ko je že izstopila iz stanu, sem bila pa tudi jaz razočarana. Tako polna življenja in izkušenj, da pričakuješ, kako bo povedala kaj svojega, govorila pa je o splošnih stvareh, ki jih lahko prebereš v vsaki knjigi o duhovnosti… Nočem nikogar obsojati, poleg tega tudi nisem gledala in poslušala vsega njenega predavanja, samo to sem želela pripomniti, da me je tisto nekaj, kar sem slišala, začudilo… Mene je fascinirala s tem, kar je in bi verjetno lahko dneve poslušala njene poglede na določene vidike življenja… Upam, da v knjigi govori o sebi in svojih pogledih…
Vesela bom vaših komentarjev… Sicer pa vodi delavnico Metamorfoza ali nekako tako, sem prebrala v Delu… Ve kdo kaj več o tem?
LP Tatja

Vida Žabot…, ne nisem brala knjige, sem jo pa nekajkrat poslušala po radiu in tv-ju…se mi zdi, da to kar ona prodaja, lahko sam pridobi kolikor toliko razmišljujoč človek (veren ali neveren)…malo je treba iti vase, pa razmišljati, pa se ozreti okoli, pa je…

Se strinjam z Natašo. Po mojem mnenju prava književnost – Shakespeare, Dostojevski in take reči – nauči človeka veliko več od raznoraznih instant duhovnih priročnikov. Je pa res, da zahteva več truda.

jaz sem bila razočarana, ker pravzaprav zelo malo pove o svojem konkretnem delu in o svojih razmišljanjih – je bolj faktografski (p)opis njenega življenja. Nekaj njenih pogledov je le v zvezi s cerkveno hierarhijo in togostjo le-te (ta pogled sicer absolutno pozdravljam in jo v tem podpiram), sicer pa… bolj podatki.

Ce govorimo o knjigi Križ na prsih, sem bila tudi jaz kar razočarana, saj zelo malo govori o sebi, kako razmišlja, pač pa se kar preveč na dolgo razpiše o otroštvu, ki je zelo idilično.
Čudi pa me nekaj, zakaj se je sploh odločila iti v samostan, kjer so “predpisane” 3 velike zaobljube – tudi pokorščina. Ona pa je bila že takrat egocentrični, svobodni človek in je že na začetku težko sprejemala avtoriteto kot tako. Pokorščina v sanostanu pomeni tudi pokorščino nadrejenim. Torej, to je vedela že na začetku, pa je kljub temu vztrajala 25 let v tem.

Knjiga me je za razliko od njenih predavanj in karizme, ki jo nedvomno izžareva zelo razočarala, saj ni neke pike na i, ko lahko rečeš: “A ja, zato je tako.” Nedodelana se mi zdi, mogoče jo je prekmalu izdala.

Drugače jo je vredno prebrati. Se pa ženska še vedno išče.

Super knjiga!
Vida se mi zdi zelo pogumna ženska, čas je že, da se ljudje zavejo, kakšana ustanova je Cerkev.
Všeč mi je tudi kako piše o svojih starših, ki so bili zelo napredni.
Zraven dobiš lekcijo o vzgoji otrok.
Prav rada bi šla na njene delavnice!
Vsaka hiša bi mogla imeti to knjigo!

meni je bila kar všeč.
je pač njena intimna izpoved in kot tako jo je treba vzeti.
bom pa prepisala en odlomek, da dobite občutek o stilu…
(in v dokaz, da ni zgolj navajanje dogodkov kot je rekla maja)

…dnevi in meseci novicitata so tekli in zdelo se mi je, da v resnici postajam toliko bolj nepopolna, kolikor bolj si prizadevam za popolnost. v beležki, kamor sem vsako jutro zapisala misel iz premišljevanja in vsak večer poročilo o izpraševanju vesti, so se množile prošnje za pomoč in roteči klici v nebo za usmiljenje. ponos se je počasi razkrajal in nazadnje pustil prostor občutku nevrednosti.

“skušaj se izogibati individualizmu” mi je ponavljala in ponavljala sestra magistra, “vsaka individualnost, tako na zunaj kot na znotraj, je samo naš lažni jaz, ki brani osebnost, kar je znamenje, da ti ni še uspelo zadušiti stare ošabne osebnosti, da bi se lahko ponovno rodila v kristusu.”

mislim pa tudi, da je ona kot osebnost bila in je daleč proč od egocentričnosti.
tudi njena vzgoja je vedno šla v to smer, da moraš najprej zadovoljiti vsem drugim želje in šele nato svoje…
zato je tudi imela v srcu samo dve izbiri za poklic ali redovništvo ali medicina.
(medicine ji kasneje brez vzroka niso dovolili študirati)
in bila je strahotno razočarana nad odnosi…
in jaz ji dam prav, za to kar je naredila.

Jaz mislim, da nam Žabotova ne more ponuditi znanja iz osebnega razvoja…če je človek celo svoje življenje preživel v samostanu, ja kaj hudiča pa lahko svetuje tistim, ki so živeli ŽIVLJENJE??!! Mislim, da je Vida dobra podjetnica, ki zna izkoristiti vpliv medijev in to je vse. Raje bi šla predavat na ekonomsko fakulteto.
Mirko

No, jaz se z Mirkom NE STRINJAM. Tole, kar nam je za pokušino napisala PIKILISA, sploh ni tako slabo… Je pa res samo insert.
Zdi se mi normalno, da se avtorica še vedno išče. A se ne vsi? Ko mislimo, da smo nekaj osvojili, ko kak teden (ali mesec ali leto) stvari delujejo, da smo zdaj končno to, za kar smo si prizadevali, se spotaknemo, pademo in začnemo znova… A ni to v naši naravi? Nihče na tem svetu ni popoln, ker če bi bil, ne bi bil človek. Tisti pa, ki razmišlja, doživlja in si prizadeva za spoznanje resnice, tisti je lahko navdih drugemu…
Lahko, da se tudi motim,
Tatja

mirku

…žabotova nam ne more ponuditi znanja iz osebnege razvoja, ker je bila v samostanu…
po tvoje potem se človek v samostanu, zaporu, bolnici… povsod, kjer si nekaj časa
“zaprt” ne razvijaš kot osebnost…???
tisto življenje, ki ga ti misliš, je veliko MANJ pomembno, kot tvoje notranje življenje: tvoja razmišljanja, tvoja čustva, dvomi, empatija…
kar se tega tiče si upam trditi, da ima žabotova daleč bolj bogato kot ga imaš ti…

to, kar jo ti obtožuješ, kaže na to, da si sam tak, zato tako razmišljaš o drugih…

človek, ki je po naravi pridobitniški, se ne bi nikoli odločil za redovniški poklic, to je ja jasno… ali se je po tvoje vpisala in nato izpisala, da bi s svojo precej unikatno življenjsko zgodbo služila…?

pohvala tatji –
… nihče na tem svetu ni popoln…
tudi ona ne
ona je pač polna idealov stopila v samostan in tam zgrožena spoznala, da odnosi namesto na medsebojnem spoštovanju temeljijo na osebnem poniževanju…

Saj…
Po moje zahteva ogromno poguma, da izstopiš iz nečesa, kar po svoji vesti oceniš za nepravilno, čeprav te zadržujejo stari vzorci in vzgoja in morda celo občutek krivde… Zgoraj sem menda že napisala, da jo zaradi tega občudujem, sem pa samo pripomnila, da se bojim, da ni knjiga napisana prazno, posplošeno, pa mi je tisti insert dal spodbudo… Se oglasim, ko preberem.
Lep dan vsem,
Tatja

Ne vem, jaz se nekako bojim zanjo. Predstavljam si, da je tak človek, ki je preživel v specifičnem , varovanem okolju toliko let, zelo ranljiv, hkrati pa se kljub velikemu teoretičnemu znanju ne zaveda, kaj vse ga lahko rani. Morda se motim, rada bi se, ker jo imam, čeprav je ne poznam, zelo v čislih.Knjige nisem brala.

Res nic posebnega, nekaj osebnih razmisljanj in splosnih resnic o tem, da bi svet moral delovati na podrocju ljubezni. Konkretne stvari in “odkrivanje” napak sistema cerkve je medlo (ce hocete kaj o tem prebrati, preberite raje Hitlerjevega papeža, Založba Orbis), precej nekonkretno.
Hkrati se pojavlja v knjigi romanticno slikanje domacega prekmurskega zivljenja… Kot literarno delo se zanimivo, za kaj vec pa premalo poglobljeno. Ce je avtorica zelela podati osebno noto delu pa je absolutno premlacno predstavila svojo osebnost ali konflikte, v katerih se je znasla. Clovek bi pricakoval, da bo v spopadu s sitemom, ki naj bi bil (in je!) tako ozek in mocan, potrebovala vec notranjega boja in konfliktov….

Lep p.