Dokler ne vidiš stavbe v reali, zadeva še deluje pogojno prebavljivo.  V resnici so lamele čisto preblizu ena drugi, prav tako je stavba – lamele) preblizu Župančičeve ceste (čisto ob cesti), že zdaj ko je zgrajenih samo nekaj nadstropij zgleda vse zabasano, kaj bo šele ko bodo zgradili vsa nadstropja.

Ni mi jasno kakšni znesli so padli za tole gradbeno dovoljenje, predvidevam da ogromni.

Proti Tivoliju sploh ni pogleda, tam stoji ena velika stavba.

Ko bi vi vedli, kako se men ob tem učki svetijo, de.

e in e, ne vem, zakaj se čudiš. On piše tudi GDO namesto kdo. Mi smo se že navadili na njegovo polpismenost. Tip se sam hvali s tem, da je neizobražen.

Kaje debil nesrečen. Z mojo besedo GDO je bil obseden BTDT. Potem ko je nehal pisati pod svojim vzdevkom in je začel pisati pod vsemi ostalimi vzdevki mi je težil še vedno z istimi forami in besedo GDO.

In zdaj spet anonimni napadi bednega anonimnega, ki ne zna stati za svojimi besedami.

Nikoli ne boš prebolel a? Sprijazni se že da mi nisi kos.

Super lokacija, luksuzna stanovanja so v glavnem prodana.

Groza.  Tole na Jurčkovi je šele katastrofa. Tako tlorisi kot terase zunaj.  Tukaj pa RES buljiš v sosedovo teraso, jaooooo

Prvo prodano 330m2 cena 5 mil. €, vsa stanovanja oziroma vhodi imajo portirja, 24 ur varovanje,  dostop samo stanovalcem, varovani garažni prostori v kleti stavbe in še veliko tega kar je potrebno tudi mesečno plačevati tako, da poleg tekočih stroškov bo treba še prišteti nekaj 100€ za ta luksuz varnosti in urejenosti stavb in okolice.

Pa res. Un iz višjega balkona v sosednjem objektu ti lohk še pljune v juho, če dobr cilja

Lokacija ob enem najbolj prometnih križišč v Lj mi ni všeč. Hrup in slab zrak, sploh pozimi. Deluje mi tudi utesnjeno. Mogoče primerno za bivanje za čas, ko si v Lj, imaš pa hkrati nepremičnino še kje drugje. Kupila bi za oddajanje, čeprav se mi zdi precenjeno, pa tudi toliko denarja nimam.

Pa ni fovšija oziroma lisica in kislo grozdje. Imam stanovanje znotraj ringa, okoli veliko zelenja, bližina gozda, lep razgled na park, noben mi ne more gledati v krožnik.

In kako naj bi če bi se šli tvojo logiko zgradili mesta kot je New York?

Izrazila sem svoje stališče, verjamem pa, da je marsikomu všeč in da mu bivanje v centru ali velemestnem okolju dobro dene. Nekateri prisegajo na podeželje, celo odmaknjenost, drugi smo bolj predmestni, tretji povsem urbani. Dobro je, da se v Sloveniji zaenkrat za vsakega najde kaj primernega.

To je dobro ja, vsi ti različni koncepti so potrebni. Samo problem je da smo slovenci po mentaliteti izrazito kmečka družba. Saj vidiš predhodna sporočila kako sovražno so naravnana proti mestnemu okolju. In uporabniki, ki jih pišejo niti ne razumejo koncepta mesta.

Če sem čisto poštena, sem to s prezračevanjem pisala bolj glede hrupa. Večina nas je pač navajenih vsaj del leta pri odprtih oknih spat, ampak v teh novogradnjah s prezračevanjem imajo pa okna zaprta. Sem bila čisto paf, ko mi je kolegica to prvič razlagala.

Zrak v centru Ljubljane pa pač je, kakršen je. Kdor tam živi, mora to v zakup vzet.

Toliko nevoščljivosti in nevednosti na enem mestu težko srečaš. Če bi imel neizmerne milijone in bi živel v Ljubljani, bi bil Schellenburg zagotovo moja prva izbira. Stanovanja so velikih kvadratur, nekaj, kar v LJ težko najdeš. Vsa imajo balkone, terase in/ali loggie. Opremljena bodo vrhunsko, kar je prav tako redkost. Vsa imajo utility, da ni potrebno v kopalnico tlačiti sušilca in pralnega stroja ter zaboja z umazanimi cunjami. Vsa imajo dnevni wc, da kopalnice ostanejo za zasebnost stanovalcev. Pred stavbo sta park in čudovita Evangeličanska cerkev, streljaj stran je mestni park Tivoli, ulico stran Opera, muzeji, staro mestno jedro. Kompleks je zaščiten s smeri Bleiweissove in Gosposvetske s hotelom in poslovno stavbo, kar pomeni, da bo manj hrupa. Ime objekta je izbrano po enem največjih dobrotnikov v zgodovini Ljubljane, obenem očitno dovolj zveneče za tiste, ki jih mamijo prestiž in tuja poimenovanja. Da ne omenjam notranjih vrtov, igral, recepcije, parkirne hiše. Menim, da je to poleg Šumija in morda Elipse ter Situle (vsaj del obrnjen stran od tirov) najbolj atraktivna stanovanjska stavba v prestolnici in državi. Čim več takih, da ne bo treba ljudem živeti v plesnivih, petsto let starih podrtijah, ker je česa novejšega in modernejšega mogoče prešteti na prste ene roke.

Žalostno je, kako neambiciozni in ozkogledni smo Slovenci. Namesto, da bi navijali za prestižne objekte, stanovanja, hiša, hotele, resorte ipd., ki bi generirali delovna mesta, priseljevanje bogatih tujcev in dvigali blagostanje države, popljuvamo vse, kar štrli iz povprečja. Zato nam za Bežigradom gnije Plečnikov štadion, zato gnijejo gradovi in druga stavbna in kulturna dediščina, zato imamo neobnovljene hotele, bloke, trge, vasi polne prizidkov in krame po dvoriščih. Z izjemo Gorenjske, Savinjske in kraških naselij je Slovenija v tem pogledu ena velika žalost, pravi Balkan. Premalo so kriptomilijonarji, ki obnovijo sem ter tja kakšen hotel, celotna država ostaja ujetnica neambiciozne in ozkogledne večine, namesto, da bi obnavljali, izboljševali, gradili petzvezdični trajnostni turizem, obnavljali dediščino in generirali presežke, po katerih se nacije vpisujejo na zemljevid sveta. Ker namreč ne gre za to, da Slovenci ne bi imeli  znanja, da bi zgradili svoje verzije Eifflovih stolpov, ali visokih nebotičnikov (TEŠ 6 je denimo stal več kot najvišja stolpnica sveta, prvi prinaša izgubo, Burj Khalifa v Dubaju pa neizmerne prihodke), gre za to, da so celotno zgodovino srali po Slovencih, sedaj pa, ko je svoboda in možnost, da bi ustvarjali svojo zgodovino in zanamcem pokazali, kakšni smo v tej generaciji, serjemo po samih sebi, se pričkamo o domobrancih in partizanih, se zmerjamo s fašisti in komunisti, padamo na finte populistov in demagogov. Namesto, da bi stopili skupaj in se precepili kot Danci ali Portugalci, smo požrli vso medicinsko pamet sveta in je tudi zadnja vaška Rozika postala po treh Facebook objavah epidemiologinja, imunologinja, farmacevtka in mikrobiologinja v eni osebi. Namesto, da bi si odpirali možnosti, si pišemo zakone, ki nas dušijo in onemogočajo. Vse življenje sem imel rad Slovenijo, zdaj pa občutim predvsem sram in strah pred prihodnostjo. Ne toliko mojo, ker nisem več najmlajši, ampak me skrbi za prihodnost naših otrok in vnukov. Razprodali smo vse dobre firme, z vsakim večjim projektom mencamo desetletja, centralni potniški center izgleda kot v Afganistanu, najvišji predstavnik države uraduje na stranskem vhodu v zgradbo, ki so nam jo zgradili Avstrijci, državni parlament je zlepljen iz dveh stavb, Trg republike je bil do nedavnega parking, nova univerzitetna knjižnica je še vedno parking, nacionalno gledališče Drama se bo vsak čas sesedlo ali zgnilo od vlage, trgovski del Strožic prav tako. Ograje v Posočju so polomljene, smučišča zastarela in neugledna, zdravilišča so z nekaj izjemami kot izložba realsocializma, slovenska obala z izjemo Palace hotela nima pokazati ničesar – kot da si niti tega koščka morja ne zaslužimo. Medtem Hrvatje gradijo hotele in apartmaje, ki gledajo na Piran in Portorož, Italijani v zapuščenem kamnolomu zgradijo Porto Piccollo, mi pa vsako skalo in vsak klif zaščitimo kot da gre za  Keopsovo piramido. Prebivalstvo Koroške, Zasavja in Posočja se vozi ure dolgo po zje**nih cestah, da pridejo do avtocestnega križa, železnice imajo hitrost kot v avstro-ogrskih časih.

In potem se enkrat na 50 let zgodi, da ima nekdo interes zgraditi zares nadstrandardni stanovanjski objekt in se najdejo vse kmetice in kmetavzarji Doline Štentflorjanske, da popljuvajo, pobruhajo, poserjejo in poščijejo zadevo.

Slabo se nam piše!