VITAN MAL – Ste gledale Tednik?
“Nič manjših grehov ni bil vreden srednji zlatolasec!
»Zlezi lepo iz hlačk,« ga je spodbujal profesor. Vedoč, kaj bo sledilo, je odmaknil haljo in podrgnil prebujajočega se slinavca. »Tudi ekipa uživa, kajne režiser? Kar vidim te, koliko opravkov si daješ z največjim mulcem! In ti, snemalec, z izostrenim očesom za estetsko lepoto, se v pavzah onegaviš z blondincem. Priznaj, prasec pokvarjen, fukec z njim te pošteno zdeluje!«
Najmlajši junak se je zastrmel v kamero s kvišku uperjenim udom.
»Poglej, poglej, kako so te v pavzi med kadroma podrkali! Škoda samo, ker vam režiser deli ukaze tudi med snemanjem,« je negodoval nad pobovim kimanjem, preden se je spustil na kolena pred največjega fanta. Suženjsko ponižno je zamižal in odprl usta. Med goltanjem nabrekle klobase si je svetlolasi lepotec brez obotavljanja postregel z njegovo nastavljajočo se ritko. Odločno je zarinil ud v špranjo, da se je nabodeni deček skremžil in spustil iz ust grižljaj. Pri tem ga je užaljena kurčetina plosknila po obrazu. (Napačna odločitev, 2009, str. 40-41
»Nikar ne zardevaj,« se je zasmejal kosmatež. »Otroci ste mahnjeni na seks, pa naj folk govori, kar hoče! In nam je lepo z vami. Požvižgamo se na prezir licemerskih pizdunov in pizdunk. Z vreščanjem nad našimi grehi samo prikrivajo lastne slabosti!« (Napačna odločitev, str. 184)
Mortimer ga je ujel za roko: »Nobene panike! Vse se bo uredilo samo od sebe! Tisto, kar čutiš v črevcu, ni kri, ampak moj močefit. Ne boš zanosil od njega, saj nisi punca! Doma se stuširaj. Ne oznanjaj okrog, kaj sva počela! Gnjavili te bodo policaji. Stokrat jim boš moral opisovati, kako sem te pokavsal. Na koncu bo o tem govorilo vse mesto. Kjerkoli se boš pojavil, te bodo slačili s pogledi. V živo si bodo predstavljali, kako te nagega nabijam na kurac. Iz same fovšije bodo prezirali tudi mene. « (Napačna odločitev, 2009, str 190)
Šofer si ga je posadil v naročje še pred odsekom močno razdrapane ceste, ob kateri je prometni znak obljubljal skorajšnji začetek obnove vozišča. Med njegovi ritnici je zdrsnil bodež, mu na silo razprl rinko in vstopil v voljno črevo. Tako naboden je s svojim poskakovanjem privabljal iz dedčevih ust zadovoljno kruljenje, sebi pa je izboril pravico, da je med voznikovim pohotnim početjem z obema rokama objemal volan in navidezno upravljal s tovornjakom. Z vznemirljivega trona je zlezel šele po dolgotrajnem guljenju, ki mu je poleg pekočega zadnjika zapustilo še klokotanje sperme v drobovju. Sladko zabavo sta ponovila naslednji popoldan tik pred prihodom v pristaniško mesto, kjer je voznika čakalo raztovarjanje blaga. Ob slovesu je dečku zaupal naslov gostišča, kjer zagotovo ne bo trpel pomanjkanja, če bo do delodajalca oziroma njegovih gostov radodaren vsaj pol toliko, kot je bil do njega. In ker je bil Tadej dober in hkrati hudo potreben učenec, je ubogal na besedo.”
(Vitan Mal: Napačna odločitev, 2009, str. 327)
“Ljubljana – Znanega mladinskega pisatelja so včeraj na ljubljanskem okrajnem sodišču obsodili na pogojno zaporno kazen zradi izdelave pornografskih fotografij 13-letnega otroka. Izrekli so mu leto dni zapora, za rešetke pa mu ne bo treba, če v treh letih ne bo zagrešil drugega kaznivega dejanja. Sodba še ni pravnomočna.
Kazenski zakonik v drugem odstavku 187 . člena določa, da se vsak, kdor zlorabi mladoletno osebo za izdelavo stik, audiovizualnih ali drugih predmetov pornografske vsebine, ali jo uporabi za pornografsko
predstavo, kaznuje z zaporom do treh let. Sodišče je ugotovilo, da je 54-letni moški s tem, ko je fotografiral nagega 13-letnega dečka v najrazličnejših položajih, izpolnil vse znake kaznivega dejanja prikazovanja in izdelave pornografskega gradiva. Potem ko si je pridobil dečkovo zaupanje, ga je prepričal v fotografiranje zaradi »umetniškega izziva«, kot je dejal. Od januarja do 20. decembra 1995, ko je posnete filme odnesel razvit k fotografu (ki je nato o vsebini slik povedal pristojnim), je izdelal več kot sto fotografij golega dečka.
V objektiv je ujel dečkovo zadnjično odprtino, fotografiral ga je z nabreklim spolnim udom v najrazličnejših položajih, med drugim tudi ko sedi na steklenici z vratom stekelnice v anusu …”
(Delo, četrtek, 9. novembra 2000)
»Te boli?« je vprašal. »Kaj naj naredim, Žiga? Ne povej mami, lepo te prosim. Kupil ti bom vse, kar si boš želel. Poglej, zdaj grem na pivo in nikoli več ne bom silil vate. Da bom lahko sploh zbrano mislil. Potem te pridem obleč, še prej pa poklicem reševalce. Mogoče imaš pretres možganov, zato še naprej lezi čisto pri miru. Tudi razbitega stekla je vse polno okrog tebe. Mami bova rekla, da si se preoblačil v kopalke. Premotil te je Muri. Začel si se z njim igrati, pa si se pri tem po nesreči zaletel v balkonska vrata. Padel si in obležal. Jaz sem te našel in poklical reševalce. Bo šlo tako, Žiga? Odgovori, moj dragi fant!«
Zdravnik se je strinjal, čeprav je pripomnil, da bo najvec vedel povedati decek sam, ko bo prisel k zavesti.
»Kaj pa krvavitev na celu?« se je oglasila Ana.
»Za silo ga born zakrpal. Gre za manj pomembno poskodbo.
Odrgnine na glavi rade krvavijo. To poznajo vsi amaterski in profesionalni pretepaci, pa tudi boksarji,« se je nasmehnil zdravnik. »Bolj me skrbi, kaj je s famovim zadnjikom. CČ ima policist prav, gre lahko za grdo reč, zato mi ni treba gledati pod prste!«
(Vitan Mal: Žigana, 2003, str. 243, 247)
“Aleš je odkritje pograbil z obema rokama. Ni več pritiskal na fantov prsni koš, pač pa je oklepal njegov vrat, tako da ni mogel obrniti glave. S strastno zagnanostjo se je spravil nad uhelj. Nekaj časa grizljal, zvijal, mečico, potem pa je skušal z jezikom prodreti v tesni rovec. Žiga je pihal, cvilil, se zvijal s celim telesom, a vse zaman! Vse se je vleklo v nedogled, mislil je, da bo znorel. Občutek nemoči mu je priklical v oči solze, v mehurju pa je začutil že dobro znani pritisk. (Žigana 2003, str. 107)
Žiga je spet lažje zadihal. Ni pa bil s tem rešen mučenja, saj je okrog gležnja začutil Aleševe prste. Privzdignili so mu nogo in ga v eni sami potezi raznogavičili. Ko je pričakoval žgečkanje po podplatu, se je zgodilo nekaj povsem drugega! Aleš si je stlačil v usta palec njegove noge. Neboleče ga je stiskal z zobmi in dražil z jezikom, da se mu je po bradi cedila slina. (Žigana 2003, str.
Žiga je trznil od presenečenja. To, da je dedec pihal v njegovo uho in mu lizal uhelj, bi še razumel, ni pa mu šlo v glavo, kako lahko odrasel človek liže del okončine, ki večino dneva prebije v nogavici in smrdljivi supergi! Če se je še toliko tuširal in skrbel za telesno čistočo, je nekaj neprijetnega vonja in umazanije vseeno ostalo na koži! (Žigana 2003, str. 109)
Zadnjica ga je skelela, zato je po njej povlekel s prsti. Začutil je mokroto. Ustrašil se je, da mu teče kri, a se je izkazalo, da je šlo zgolj za Aleševo slino.
(…)
Tole je prispevek za tvojo žepnino,” je Aleš iztegnil roko z bankovcem.”
(Vitan Mal: Žigana 2003, str. 110)
“Počakaj na fotografa! Slikal bo naše ritke za neko revijo. Če bomo pridni, bomo za nagrado dobili rakete.”
(Vitan Mal: Moj mali ubogi deček ali pravljica o seksu, 1970: 18)
“Ti boš spal na tleh. Vsako jutro me boš oblačil in česal, za plačilo pa boš dobil polovico kurjega bedrca. Naučil te bom užitkov, kakršnih verjetno še ne poznaš. Samo ubogati me boš moral!”
(Vitan Mal: Moj mali ubogi deček ali pravljica o seksu, 1970: 19)
“Zdaj se pa igrajva! Ubogaj me in lepo ti bo! […] Zdaj pa sleci hlače! […] Nič drugega ti ni treba početi, kot se s prstom drezati po tvojem malem kraljestvu.”
(Vitan Mal: Moj mali ubogi deček ali pravljica o seksu, 1970: 19)
“Muri je zabevskal. […] Vrh nasipa sta Evgen in Rok naletela na teniško krilce in nič manj belo majico. Dobro sta vedela, čigave so cunjice! Muri jih je temeljito prevohal. Rok mu je početje zavidal – kaj bi dal, da bi se znašel na njegovem mestu! Izkoristil bi pasje pravice. (Nedelje nekega poletja, 1996: 15)
Muri je ponovno zabevskal. Pustil je Katarinina oblačila in se vrinil med para golih deških nog; obstal je nepremično, z usločeno prednjo tačko, kakor lovski pes na preži. Tudi tisto, kar sta počela (Rok in Evgen) v kabini, ni bilo za dekletova ušesa, ampak saj nikjer ne piše, da bi morala poznati vsa njuna pota!”
(Vitan Mal: Nedelje nekega poletja, 1996: 18)
Mal se je z Ganimedom in Napačno odličitvijo bolno zaplezal do te mere, da bodo tudi “Ime mi je Tomaž” in druge zgodbe doživele nepotrebno cefranje v smislu odkrivanja nepotrebnih opisov vzburjanj nad otroškimi telesi.
Hlače so Mala ob pogledu na deške hribčke vedno hudo tiščale, a vseeno je prestopil mejo in njegov prozorni intervju v Mladini, kjer menca o razlogih za sporno pisanje, niso drugega kot blodnje bolnega uma.
TV Tedenik, 26. 11. 2012
http://tvslo.si/predvajaj/tednik/ava2.151547547/#ava2.151547547;;
od 01:35 – 13:37