‘Vojne ni začela JLA’
ja, ja, ja, ja.
ja fleš.
rdeča nit mojega pisanja je, da je naša politična nezrelost v obdobjih 18-41; 41-45;
in predvsem dolgo obdobje 45-90 odgovorna za stanje, v katerem se nahajamo danes. poleg politike, tu mislim predvsem na družbeni standard, saj če je ta dober, tudi osebni klapa.
vedno obstajajo neke primerjave, ki so lahko merilo nekih ocen.
“pa ne da mi boš rekel, naj grem v Philadelfijo”. ne ne grem.
primerjamo lahko življenje v območju severno od naše meje, za katero ti povem, da je bilo življenje pred letom 1918 celo slabše kot tu. primerjaj to danes. primerjaj zdravstvo, šolstvo, plače, pokojnine in slično
misim pač, da samo KAPITALIZEM in tudi takšna slaba demokracija prebuja človeka. očitno potrebujemo čas in znanje, da se kot celota prebudimo in preprečimo to, kar se počenja z nami. potrebujemo 3,4 politične garniture in samo pol ki jo imamo.
po moje pač.
vsaj jaz si želim zdrave in odgovorne socialne demokracije.
res je brez Anderliča, Potrča in sličnih…poraja pa se mi eno bolj življensko vprašanje in potrebujem pomoč.
imata lahko omenjena in slični tudi pravico spregledati in pogledati v pravo smer, brez nekih posebnih zamer? skoraj mislim, da ja.
Lahko rečemo po letu 1965 in tako sem tudi mislil.
Čisto za primerjavo: kakšno socialno in pokojninsko pa so imeli kmetje pred vojno? Še posebej t.im. kajžarji, kamor jih je spadala večina ter kakšnega misliš, da bi imeli, če bi bila druga oblast?
Tole, kar bom sedaj pisal je mišljeno na splošno, ker primera vaše družine ne poznam, niti ne vem s katerega konca Slovenije prihajate.
Vprašanje: kako ponavadi reagira nek normalen človek v neki normalni državi, kadar se znajde v okoliščinah, ki mu ne omogočajo preživetja? Odgovor: zamenja ali spremeni okoliščine. Ampak, to naredi normalen človek, ne pa tudi normalen Slovenec, kajti ta ima velikokrat prav poseben fetiš na požrtvovalnost in trpljenje ob vztrajanju v razmerah blizu nemogočega, ki si jih najraje še sam malo oteži ter ni pripravljen narediti sam prav nobenega koraka, da bi si te razmere vsaj delno poskušal izboljšati sam in ima potem neobvladljivo željo, da to svojo požrtvovalnost in trpljenje razlaga celemu svetu ter za to pričakuje kup pomilovanja. In včasih res ne vem ali je to človeška neumnost s pridihom lenobe ali je res posledica krščanske vzgoje, ki je bila še posebej med Slovenci precej vplivna in zakoreninjena (in postavlja / je postavljala pot skozi trpljenje do svetosti kot najvišji ideal in vrednoto). In to še posebej velja za generacije naših staršev ali starih staršev. Danes se situacija sicer izboljšuje, kljub vsemu pa še vedno slišiš ljudi jamrati recimo kako težko je preživljati familijo (kar popolnoma verjamem) pa si kljub vsemu omislijo naslednjega otroka. In še bi lahko našteval primere.
Skozi celo obdobje juge so poleg (včasih že kar patološkega) vztrajanja na zemlji, ki ponekod res ni prinašala prihodka za dostojno preživetje obstajale tudi druge možnosti: recimo zamenjati okolje. In nekateri redki so to tudi počeli. Recimo pustili ali prodali vse skupaj in se zaposlili, magari 100 ali več km stran od doma, kjer so poleg službe bile tudi druge možnosti – pridobiti izobrazbo, recimo. Drugi, ki so bili bližje industrijskim centrom, so največkrat »furali« oboje: službo in kmetijo, tretji pa so emigrirali. Tudi ekonomska emigracija je ves čas obstajala.
In tudi v mestnem okolju velikokrat ni bilo nič bolje. Marsikatera ženska je ostajala doma ali celo pustila službo z izgovorom na otroke, kljub vrtcem, šolam in drugim možnostim (kar kaže na to, da se je dalo preživeti tudi s samo eno plačo, čeprav težje). Marsikdo je našel kup izgovorov v družini in bajti zakaj se dodatno ne šola in izobražuje ob delu in po 14-ti uri preživljal ure v gostilnah itd.
Ja, potem pa so vsi tisti tisoči (med katerimi je bilo tudi kup čisto navadnih delavcev), ki so si takrat zgradili kar lepe hiše, same ponižne in posvečene ovce. Veš kaj, če tole leti name, naj ti povem podobno kot je tule nekdo že izjavil: v tistih časih imel sem dovolj za dostojno preživetje, ni me skrbelo kako bom plačal položnice in zato me je politika en k..c brigala. Nisem bil niti med posvečenimi, niti med ovcami. Edina razlika med meni podobnimi in kom drugim je bila, da sem zamenjal službo, če mi kaj ni bilo všeč in da sem prosti čas izkoristil drugače – predvsem s pridobivanjem izobrazbe in prakse na perspektivnih področjih. In prav zaradi slednjega mi tudi danes pravzaprav ni prav nič težko ter se pri svojih 50+ (kar pomeni, da si težko zaposljiv kader) niti pod razno ne bojim, če slučajno ostanem brez službe. Pa ne spadam v kakšne vodstvene kroge. Bolj me skrbi za naslednjo generacijo. In, ker bo tu spet kup pripomb v stilu »15 (ali koliko že) let na 45 podlage, še to: kar so »nekomunisti« zasnovali, to »komunisti« peljejo, kar pomeni, da tudi tisti drugi niso mislili nič drugače.
Lahko rečemo po letu 1965 in tako sem tudi mislil.
Čisto za primerjavo: kakšno socialno in pokojninsko pa so imeli kmetje pred vojno? Še posebej t.im. kajžarji, kamor jih je spadala večina ter kakšnega misliš, da bi imeli, če bi bila druga oblast?
Tole, kar bom sedaj pisal je mišljeno na splošno, ker primera vaše družine ne poznam, niti ne vem s katerega konca Slovenije prihajate.
Vprašanje: kako ponavadi reagira nek normalen človek v neki normalni državi, kadar se znajde v okoliščinah, ki mu ne omogočajo preživetja? Odgovor: zamenja ali spremeni okoliščine. Ampak, to naredi normalen človek, ne pa tudi normalen Slovenec, kajti ta ima velikokrat prav poseben fetiš na požrtvovalnost in trpljenje ob vztrajanju v razmerah blizu nemogočega, ki si jih najraje še sam malo oteži ter ni pripravljen narediti sam prav nobenega koraka, da bi si te razmere vsaj delno poskušal izboljšati sam in ima potem neobvladljivo željo, da to svojo požrtvovalnost in trpljenje razlaga celemu svetu ter za to pričakuje kup pomilovanja. In včasih res ne vem ali je to človeška neumnost s pridihom lenobe ali je res posledica krščanske vzgoje, ki je bila še posebej med Slovenci precej vplivna in zakoreninjena (in postavlja / je postavljala pot skozi trpljenje do svetosti kot najvišji ideal in vrednoto). In to še posebej velja za generacije naših staršev ali starih staršev. Danes se situacija sicer izboljšuje, kljub vsemu pa še vedno slišiš ljudi jamrati recimo kako težko je preživljati familijo (kar popolnoma verjamem) pa si kljub vsemu omislijo naslednjega otroka. In še bi lahko našteval primere.
Skozi celo obdobje juge so poleg (včasih že kar patološkega) vztrajanja na zemlji, ki ponekod res ni prinašala prihodka za dostojno preživetje obstajale tudi druge možnosti: recimo zamenjati okolje. In nekateri redki so to tudi počeli. Recimo pustili ali prodali vse skupaj in se zaposlili, magari 100 ali več km stran od doma, kjer so poleg službe bile tudi druge možnosti – pridobiti izobrazbo, recimo. Drugi, ki so bili bližje industrijskim centrom, so največkrat »furali« oboje: službo in kmetijo, tretji pa so emigrirali. Tudi ekonomska emigracija je ves čas obstajala.
In tudi v mestnem okolju velikokrat ni bilo nič bolje. Marsikatera ženska je ostajala doma ali celo pustila službo z izgovorom na otroke, kljub vrtcem, šolam in drugim možnostim (kar kaže na to, da se je dalo preživeti tudi s samo eno plačo, čeprav težje). Marsikdo je našel kup izgovorov v družini in bajti zakaj se dodatno ne šola in izobražuje ob delu in po 14-ti uri preživljal ure v gostilnah itd.
Ja, potem pa so vsi tisti tisoči (med katerimi je bilo tudi kup čisto navadnih delavcev), ki so si takrat zgradili kar lepe hiše, same ponižne in posvečene ovce. Veš kaj, če tole leti name, naj ti povem podobno kot je tule nekdo že izjavil: v tistih časih imel sem dovolj za dostojno preživetje, ni me skrbelo kako bom plačal položnice in zato me je politika en k..c brigala. Nisem bil niti med posvečenimi, niti med ovcami. Edina razlika med meni podobnimi in kom drugim je bila, da sem zamenjal službo, če mi kaj ni bilo všeč in da sem prosti čas izkoristil drugače – predvsem s pridobivanjem izobrazbe in prakse na perspektivnih področjih. In prav zaradi slednjega mi tudi danes pravzaprav ni prav nič težko ter se pri svojih 50+ (kar pomeni, da si težko zaposljiv kader) niti pod razno ne bojim, če slučajno ostanem brez službe. Pa ne spadam v kakšne vodstvene kroge. Bolj me skrbi za naslednjo generacijo. In, ker bo tu spet kup pripomb v stilu »15 (ali koliko že) let na 45 podlage, še to: kar so »nekomunisti« zasnovali, to »komunisti« peljejo, kar pomeni, da tudi tisti drugi niso mislili nič drugače.[/quote]
že, že boom. ti marsikaj pozabljaš. ti predpostavljaš, kakor da se kapitalizem v jugi ne bi razvijal, kot da bi hotel, oz. moral ostati na predvojnem nivoju, ti misliš da bi takšen nivo dela, storitev in produktivnost tekmovala s kapitalizmom.
produktivnost in zagon proizvodnje v komunizmu od leta 1945 sta gnala komunistični bič (teror-strah) in iz predvojnega kapitalizma konzervirane lastnosti antikomunističnih sposobnežev, do leta 1950 tudi kader nacistične Nemčije (ujetniki).
“ko je vse to 30 in več let crkavalo ” in so bile stare teroristično-komunistične glave potrebne zamenjave, novega kao komunističnega kadra ni bilo in prišlo je, kar je prišlo.
moralo je priti in dobra igra enega komunista je preprečila krvavi prehod.
posledice so danes, zaradi 40 letne prekinitve demokracije. ni prav, da idealiziraš tisto stanje, saj bi drugače mi bili primerljivi z Avstrijci, mogoče malenkost slabši, ne pa 100 in več, kot je.
Seveda predpostavljam stanje dokaj podobno temu. In to upoštevajoč kopico drugih dejavnikov, predvsem zunanjih, ki so še posebej takrat bili precej močnejši od notranjih kot je to danes. Upoštevajoč interese “velikih”, nastanek dveh konkurenčnih blokov, posebnega geopolitičnega ter položaja juge ter demografske situacije na njenem ozemlju, bi po vsej verjetnosti bili tu dve državi. In v nobeni ne bi bilo sistema, ki bi bil primerljiv z zahodno demokracijo. Zakaj? Zato, ker bi ena prešla v vzhodni blok, glede druge pa smatram, da zaveznikom niti pod razno ne bi bilo všeč imeti kakšen svobodnejši sistem na samih mejah železne zavese.
Razlike kakor ti trdiš JE NI. V vojni so vedno bili eni zmagovalci, drugi poraženci. Tvoji strategi glede na svoje sposobnosti ugotavljajo drugače, zato so se pa skrivali v Cankarjevem domu obdani z živim ščitom tujih novinarjev, korajža pa taka.[/quote]
Mogoče imaš kaj več spomina kot zlata ribica in se boš mogoče spomnil na brionski sporazum, ki je končal boje v Sloveniji. Mogoče boš v svojem velecenjenem spominu tudi našel podatek, ko se spopadi končajo s prekinitvijo, pat pozicijo. Da ti pomagam se spomni na Korejski polotok.
Ko pa že obtožuješ ljudi skrivanja. Generali JLA so ostali še veliko dalje od Slovenije da jih ja kaj ne bi zadelo pa so za tebe očitno junaki. Pa tudi jaz sem se skrival za barikadami da me nebi kaj zadelo.
Že leta 1956 je bila krvavo zadušena vstaja na Madžarskem (primerjaj število žrtev).
Torej kje je bil prvi oboroženi spopad v Evropi???
Sedaj je res skrajni čas, da prenehaš z neumnostmi.
Tudi tebi dajem možnost, da se nehaš smešit. Le preberi si zadevo v celoti. Drži se argumentov, da ne izpadeš kot neumnež.
torej čopo..
vsak ima lahko svojo verzijo, kar sva že ugotovila nekaj postov višje..
sem pa opazil, da si že trem repliciral v smislu” da se smešijo/mo” oz da naj nehajo z “neumnostmi”..
iz tega lahko marsikaj človek med vrsticami “prebere” o tvojih dojemanjih sogovornikov..
tako,da ..mislim da nima smisla da še naprej komunicirava..
hja evo vam ponovno članek, da boste vedeli zakaj sploh gre!!!!
http://www.preberi.si/content/view/1238428-Vojne-ni-zacela-JLA/127/
boss, nor bi bil če se ne bi skrival!!!