Vonji otroštva …
Dobro jutro, prijateji!
Zgodaj sem bila danes pokonci, sem že nakaj windowsov
pomila in svet se mi je v hipu …. nekako zbistril, pogled v
svet, ki je bolj čist in kristalen, bolj svež in sončen, ah, seveda,
tudi narava je umita, čista, sveža in kristalna, čutiš njeno življenje, njeno radost nad minulo ihtavostjo, njeno umirjenost in lepoto ter njeno opranost. Ja, in …… oja, tudi pogled v preteklost je čistejši, jasnejši …. Včeraj sem namreč imela lep dan, res lep dan, ki me je popeljal ne le v sama lepa doživetja, temveč so me malenkosti popeljale tja v daljno otroštvo …
Ko sem med prsti zmela cvet arnike in ga ponesla k obrazu, sem z odprtimi očmi naenkrat videla hrib, kjer sem kot desetletna deklica “služila svoje šolske potrebščine”. Ta hrib je bil pol arnike, ki smo jo nabirali in sušili na peči, nato pa prodali na trgu. O vonjave prekrasne, vonjave sušeče se arnike, ki so napolnile našo kmečko izbo, z leseno mizo in klopjo v kotu pod Bogkom, o vonjave najčistejše in najrosnejše mladosti …. in potem smo nabirali brusnice v mahovnatih tleh, tudi te smo prodajali, na litre smo jih prodajali, kar mi še danes in najbrž mi tudi nikoli ne bo jasno, zakaj so se brusnice in borovnice prodajale na litre?
In ko je zmanjkalo enih naravnih dobrot, smo se zapodili za drugimi: za gobami. In tudi gobe smo prodajali. Tiste manj kvalitetne smo najprej posušili, druge pa lepo v jerbas naložili in ajd z njimi na trg: oh, koliko dela smo si naložili, a tudi veselja in sreče ob dobrem “nabirku”. Tudi sreče, ko je v žep kanil cekin in ko sem imela v mislih nov, prav čisto nov zvezek, tak s slikico spredaj. Ah, sanje prečudovite, že doli na trgu za “pultom” (deska od tnala do tnala, pokrita s papirjem) sem sanjala odprtih oči, kaj vse si bom kupila za šolo, ko bom kaj iztržila za svoje prodano blago.
In te sanje so mi iz leta v leto pomagale, da sem z veseljem nabirala vse, kar se je nabrati dalo in kar se je potem tudi prodati dalo. Sanjala sem odprtih oči o zvezkih, o svinčnikih, o novem peresniku (hja, mi smo imeli še “praskalo” in tinto v glažku, ja, ja!) in o morebiti tudi novi peresnici – poprej sem imela leseno škatlico, pri kateri sem potegila lesen pokrovček iz “glajzov”, heh.
Vonj gozdne podrasti, vonj med prsti zmete arnike, mohavnata tla, toplota sonca in očem znane in spominu vrnjene male drobne reči so me včeraj spet naredile malo bosonogo deklico, ki živi v zakotni bajtarski hiši in čaka poletje, da si bo priskrbelo z lastnimi rokami “šolarijo”, deklico, ki je takrat tako rada hodila v šolo …. in brala, brala, brala ….skrila sem se h kopici sena in vzela knjigo v roko, pozabila na svet, ki me je obdajal, pozabila na mater, ki me je jezna klicala k opravilom, pozabila na vse, le na moje junake ne. Z njimi sem za hip zaživela njihovo življenje in za hip zapustila meni sicer ljubi dom, kamor pa se je bilo po izsanjanih trnutkih prijetno spet vrniti.
Le koga je brigal krožnik ajmohta, še tisti hip, ko sem z žlico naveličano brodila po krožniku, sem si ajmoht zamislila za razburkano morje, koščke krompirja in morda kak košček mesa pa za nepremagljve čeri …… kolikokrat je morala mati zavpiti, da me je “prineslo nazaj”…
Eh ja, tako sanja človek in res je, prijateji, sanj nam res nihče ne more vzeti, kot nam, hvala bogu, nihče ne more vzeti niti teh najlepših spominov.
Prijateji, prepustite se tudi vi danes lepim spominom, ki vas bodo ponesli v otroštvo in vam pričarali nepozabne trenutke, pustite nedelji, naj naredi svoje, spomnite se svojih najljubših junakov, spomnite se norčij in neugnanosti, ki so vam naredile nedelje v otrošvu za najlepše dni. Spomnite se cvetočih in dišečih kostanjev, njihovih odpadih drobnih belih cvetov, o mati moja, kako čudovit vonj dajejo kostanji od sebe. Naberite z otroki šopek jagod in jih povonjajte …… poezija vonjav .. in takrat šele se vam bodo jagode zazdele nekaj enkratnega, nekaj, kar je pravzaprav kar škoda pojesti. Putite jih v kozarčku vode in v dnevnem prostoru. Vsake toliko časa jih boste zavohali in vsake tolik časa vam bo zaradi tega vonja spomin nekaj dal …. ali vrnil !
Lep dan vam želim, prijatelji, enega najlpeših!
e, Marici, skoraj generacijo moja… Si me res vrnila s tem pisanjem dalec v otrostvo… Ja, tud jaz sem, se preden sem hodil v solo, ze nabiral jurcke za prodajo.. V gostilnah so jih radi kupili in posteno placali.. Kasneje, vse do osmega razreda, sem vsako leto nabiral hmelj, kar je bilo manj romanticno opravilo, ki je trajalo od zore do mraka.. Skoraj cel mesec.. Roke sem imel ko zamorc, bil pa sem med ljudmi in sem iz zenskih razgovorov svasta o zivljenju zvedel, hehe.. Vseeno se je nabralo tudi nekaj cvenka.. Ja, so bili drugacni casi, materialno revnejsi, a duhovno gotovo bogatejsi kot danes..
ljudje smo se drzili pri raznih kmeckih opravilih, se pogovarjali, pripovedovali zgodbe..
Nikoli vec ne bo tako… Svet se pac vrti naprej in to vedno hitreje..
Uf, bemti ježek moj najdražji, hudičevo resno si vzel besede moje čebelice. Kako naj si sicer razlagam, da si tuki na netu ! Ob tem času in na ta dan , hm ?
No, to pomeni, da bo zajček kar lepo miren in priden in ne bo divjal, vsaj zdaj ne , ko si tuki.
Pošiljam ti en velik poljubček na lička!!!
Lepo, da me pogrešaš, sem že mislila, da ti je vseeno , hehe..
Ej, ljubi in mili, najmliji moj ježek, kako “skoraj
generacijo moja”, kako ti to, a… le dve leti sva si
narazen, samo dve leti, kar pomeni ……a ?
Ne veš in …..ah ne, ti veš … kako milo in lepo mi je
bilo včeraj in danes zjutraj … in mi j še … pri srcu, ti
zagotovo to veš, ker si “generacijo moja”! In ti veš,
ježek, hočeš ali nočeš, ti to veš, kako toplo to dene našemu srcu, našim le včasih otrplim udom in naši …. nostalgiji, da prijatelj, ti to veš. In očitno ve to tudi naš Jani … ejga, Jani, nisem te vprašala za letnik, psssssssstttttt, naslednjič, na uho, čisto in samo meni…. kajti, zanimivo mi je, da toliko tega, kar napišem tu gori, ti s srcem občutiš.
Ježek, ježek, gozdni deček, kam pa kam ….. ves si s hruškami obdan ……
Ježek moj mili, upsa, se pardonjeram, ježek “naš” mili, k tebi sonček sili ….
Joj, kol’k sem jaz danes dobre in nepopisno nostalgične volje, prijatelji. Hvala vam, iskena hvala, ker ste tukaj, ker ste … da vam lahko in brez sramu in brez zadržkov povem vse, kar mi osrečujem moje srce.
A mene ponese tja daleč spominov,ko smo se kot družina odpravili v gozd in nabirali,nabirali hja borovničke..uh in tisti velik kozarec-hitri prstki,ki so nabirali nabirali in ko je bil kozarec poln..bummmm na kolena kozarec se je razbil,kolena potolkla in borovničke se se posule po tleh…Potem pa žalosten obraz……
Potem..je bil en čas med počitnicami aktualno pobiranje krompirja..njive dolge, dolge kot morje,vsi črni po rokah in obrazu od prašne zemlje,veliki kombajni..in smo pobirali pobirali krompirčka in si tako služili denarčke….Vsako jutro smo vstajali okoli 5; ravno dan se je delal dobro…zajahali svoje kolo in se peljali na njivo…….Ja bili smo blokarski otroci,ki so za ..vrtnarijo pobirali krompir in si tako prislužili kak dinar za počitnice…