VOŠČILO SEBI ….
Ej Seba, sej sem se javila, a ni bil tisto ravno moji način, zato ponavljam svoje voščilo zdajle: Srečno od petka, do sobote čez nedeljo, pa v ponedeljek, torek,sredo … in vse tedne, in vse mesece in vsa leta … malo za nazaj, ko te nismo imeli čast poznati in veliko za vnaprej, ko te bomo imeli med sabo in se s teboj veselili in žalostili dni, ki prihajajo. In prav sreča, ki je nekaj notranjega in ne zunanjega in zato ni odvisna od tega, kar imamo, temveč od tega, kar smo, kar damo, kar smo sposobni sprejeti in ceniti, spremlja nas – tvoje soklepetalce, ker si z nami in med nami že nekaj časa vsako jutro deliš radost, da smo tukaj, da se vidimo, pozdravimo, se ogovorimo in prav tako ob koncu službe deliš z nami tudi radost, da odhajamo od tod.
“Ko vidiš svet v zrnu peska in nebesa v divjem cvetu, držiš neskončnost v svoji dlani in večnost v trenutku!” (William Blake, 1757-1827)
Še nekaj, dragi seba: nihče na tem svetu ti ne more podariti svobode. Nihče ti ne more podariti denarja ali pravičnosti! Nič ne dobiš podarjeno! Vzameš si, kar ti pripada! Na svetu vedno obstaja prostor za človeka, ki ima moč!!!
Imaš želje, imaš moča za njih uresničitev, imaš voljo, imaš …. tudi nas …. Srečno, Seba in na skorajšnje snidenje… zdaj bi pa že bil čas, kajne ???