VRIL
[img]https://i.pinimg.com/564x/0f/ab/ed/0fabed80305bfe20972f898514b432f6.jpg[/img]
1871
Edward Bulwer Lytton je napisal knjigo The Coming Race, ki je bila kasneje ponatisnjena kot VRIL – the Power of the Coming Race.
Bralci knjige so verjeli knjigi, da podzemna nadrasa in energijska oblika VRIL res obstaja.
Helena Blavatsky, William Scott Elliot in Rudolf Steiner so bili mnenja, da knjiga temelji vsaj delno na okultni resnici.
V romanu raziskovalec v rudniku najde pot v podzemni svet, kjer je 12 000 družin bitij, ki so podobna angelom.
Bitja ga vodijo po mestu, ki je zelo podobno Egiptu.
Hčerki vodje bitij je ime Zee.
Zee raziskovalcu razloži vse o njih, kako delujejo in kdo so.
Zee se je sporazumevala telepatsko s pomočjo tekočine Vril.
Bitja se imenujejo Vril – ya in imajo telepatske in druge sposobnosti kot so prenos informacij, uspavanje drugih in zmožnost znebiti se bolečin.
Raziskovalec odkrije, da Vrili potomci predpotopne civilizacije, ki se je imenovala Ana.
Civilizacija je živela v mreži podzemnih jam, ki so bile povezane s predori.
Pred potopom so pobegnili iz podzemlja, da so se izognili smrti.
Pridobili so nadnaravne moči, da so se lahko soočali in prevladovali nad težkimi razmerami na Zemlji.
Družine Vrilov je povezovala visoko tehnološko razvita socialna družba, ki so jo imenovali Utopija.
Glavno vez družbe pa je bila vsemogočna tekočina VRIL.
Vril je bila vir energije, ki so jo lahko visoki duhovni uporabljali z obvladovanjem svoje volje.
To jim je omogočilo dostop do izredne sile, ki so jo nadzorovali v skladu z močjo svoje volje.
S pomočjo tekočine Vril so lahko zdravili, spremenili ali uničili bitja ali stvari.
Nekaj mladim Vrilom je bila zaupana moč, da po potrebi uničijo vsa mesta.
Zee je omenila raziskovalcu, da lahko tekočino Vril spremenijo v najmočnejšo snov, ki je močnejša od vseh vrst živih ali neživih snovi.
Vril lahko uniči kot strela, napolni življenje, zdravi in ozdravi.
Skozi trdne snovi lahko izreže predor.
Svetloba snovi je stabilna, mehkejša in bolj zdrava od katerega koli vnetljivega materiala.
Vril se lahko uporablja kot vir energije za delovanje strojev ali za duhovno koncetracijo.
Naprava Vril je objekt v obliki stojala, ki se uporablja kot kanal za Vril.
To je votlina s ključi in vzmetmi, v kateri se Vril lahko spremeni ali usmeri za uničenje ali zdravljenje.
Vril je velikosti palice, ki se podaljša ali skrajša na želje uporabnika.
Videz in funkcija Vrila se razlikuje glede na spol in starost bitja.
Nekateri čarni stavki so močnejši za uničenje, drugi za zdravljenje.
V ženskah se uniči in odstrani nezdav del, medtem ko se poudarijo zdravi deli.
Moški so se imenovali Arn, ženske pa Gee.
Oboji so imeli enake pravice.
Ženske so bile močnejše in večje od moških.
Skrbele so za ljubezen.
Poročili so se za 3 leta, potem so se moški odločili ali hočejo še postati poročeni ali hočejo biti samski.
Ženske so si potem lahko našle novega moža, vendar so se redko odločile za to.
Vrili verjamejo v obstoj višjega bitja.
Verjamejo tudi v trajnost življenja, ki ni po smrti uničeno, ampak le spremeni obliko.
Raziskovalec je sprejel obleko Vrilov in začel sprejemati njihove običaje.
Zee se je zaljubila v raziskovalca.
Oče ji je naročil, da naj ga ubije z napravo Vril.
Namesto tega ga je odpeljala do prepada, kjer je prišel v stik z Vrili.
Ko se je vrnil na površje, je začel ljudi opozarjati, da bo kmalu Vrilom zmanjkalo prostora pod zemljo in bodo zahtevali površje Zemlje ter po potrebi uničili človeštvo.
1917
Germanski red je bil predhodnik društva Thule.
Usmeritev reda je bil izvor arijske rase.
Tisti, ki so želeli vstopiti v Germanski red, so morali podpisati krvno izjavo na kateri je pisalo:
Podpisani se s tem izreče najboljšemu znanju in prepričanju,
da nobena židovska ali obarvana kri ne teče niti v žilah podpisanega,
niti v žilah svoje žene
in da med svojimi predniki niso člani obarvanih ras.
[img]https://i.pinimg.com/564x/ea/ad/08/eaad08e7f5ee4d664834da597f0241e6.jpg[/img]
1918
Študijska skupina za nemško antiko se je preimenovala v društvo Thule.
Ime je dobila po mitski severni državi Thule, ki je prvotno ime za Skandinavijo in naj bi bila domovina arijske rase.
V začetku je bila predvsem okultistična skupina.
Društvo je finančno podpiralo nemško delavsko stranko DAP, ki jo je kasneje Hitler reorganiziral v Nacionalno socialistično nemško delavsko stranko NSDAP.
Hans Frank in Rudolf Hess sta bila člana društva Thule, drugi vodilni nacisti pa so bili le vabljeni na sestanke društva.
Ni dokazov, da bi se Hitler kdaj udeležil teh sestankov in srečanj.
1919
[img]https://i.pinimg.com/564x/ac/59/7f/ac597f3fe3159bd0a3d08e801a4240a5.jpg[/img]
Karl Haushofer je ustanovil Bratstvo luči, ki se je kasneje preimenovalo v VRIL.
V VRIL so združili novi red templjarjev Gospostvo črnega kamna, Črne Viteze (SS) in Črno sonce.
THULE se je ukvarjala z materialnimi stvarmi in politiko.
VRIL se je ukvarjal z nezemeljskimi viri, paranormalnim, okultističnim in črnim soncem.
Thule in Vril sta imela skupne raziskave o Atlantidi, Thule, Tevtonih, Mezopotamiji, starih svetih mestih, svetih kamnih in o Hausbergu Stroneggu.
1919 Berchtesgaden
[img]https://i.pinimg.com/564x/1e/f1/d5/1ef1d503ec6a77780b554d8b040abc3f.jpg[/img]
Potem, ko je Marija Orsić prejela leta 1917 sporočilo iz sončnega sistema Aldebaran, so se leta 1919 v gozdni koči blizu Berchtesgadna zbrali pomembni ljudje iz Thule, Vrila in Gospostva črnega kamna.
Z njimi sta bila medija Marija Orsić in Sigrun.
Sigrun je bila tam kot svetovalka.
Bila pa je tudi pilotka.
[img]https://i.pinimg.com/564x/c1/e5/16/c1e516a63e7f3d907c1a1b4a7c6f5b65.jpg[/img]
Sigrun
Marija je sprejela sporočilo s tehničnimi podatki za izdelavo letečega stroja.
Sporočilo je bilo posredovano v skrivni pisavi templjarjev in v jeziku, ki ji je bil neznan.
Po dokumentih Vrila je sporočilo prišlo iz sončnega sistema Aldebaran, ki je v ozvezdju Bika in je od Zemlje oddaljen 68 svetlobnih let.
Sporočila, ki so jih prejeli mediji Vrila v naslednjih letih, so bila temelj za delovanje Vrila:
Sončni sistem Aldebaran ima sonce, okoli katerega krožita dva naseljena planeta, ki tvorita imperij SUMERAN.
Prebivalci sistema Aldebaran se delijo na vrhovno raso »božjih ljudi luči« (Arijci) in druge človeške rase, ki so se razvile iz negativnih mutacij »božjih ljudi« zaradi klimatskih sprememb na planetih. Obarvane mutantske rase, so, kot kaže, na nižji stopnji duhovnega razvoja. Bolj, ko se rase mešajo med seboj, globlje se pogrezne njihova duhovnost.
Ko se je sonce Aldebaran začelo širiti, niso več mogli zadržati tehnologije vesoljnih popotovanj svojih prednikov, in niso mogli zapustiti planetov z lastnimi sredstvi.
Nižje rase, popolnoma odvisne od vrhovne rase, so evakuirali in preselili na druge planete.
Kljub medsebojnim razlikam so se vse rase med seboj spoštovale in se niso vmešavale druga v drugo, ne tako imenovani božji ljudje, ne nižje rase. Spoštovali so razvojno stopnjo drug drugega.
Pred približno 500 milijoni let so »božji ljudje« začeli zaradi širjenja aldebaranskega sonca kolonializirati druge planete, podobne Zemlji, ker se zaradi povišane temperature na izvornih planetih ni dalo več živeti.
V našem sončnem sistemu naj bi najprej kolonializirati planet Mallona, ki je obstajal v območju današnjega asteroidnega pasu, takrat med Marsom in Jupitrom.
Mars je bil naslednji.
Dokaz visoko razvite rase na Marsu predstavlja dobro znani obraz na Marsu, in mesto piramid, ki jo je fotografirala sonda Viking leta 1976.
Predpostavljajo, da je sumersko-aldebaranska nadrasa takrat tudi prvič obiskala Zemljo, o čemer priča približno 500 milijonov let star okamneli odtis čevlja, in pod peto zmečkan fosil morskega členonožca (trilobita), majhnega raka, ki je tedaj živel na Zemlji in izumrl pred približno 400 milijoni let.
Člani Vrila so domnevali, da je kasneje, ko se je na Zemlji dalo živeti, rasa Aldebarancev pristala v Mezopotamiji in ustanovila vrhnjo kasto SUMERIJCEV, ki so opisani kot pravični, beli božji ljudje.
Vrilski mediji so ugotovili, da je bil sumerski jezik ne le identičen s tistim iz Aldebarana, temveč da je tudi zvenel kot primitivna nemščina, ter da je jezikovna frekvenca nemščine in sumerščine-aldebaranščine skoraj identična.
[img]https://i.pinimg.com/564x/49/b2/af/49b2afd9fd93f5d53d7896898e497bb2.jpg[/img]
Maria Orsič
Tehnični načrti medijev si bili natančni in začeli so izdelovati LETEČI STROJ ZA DRUGO STRAN.
Tri leta kasneje so pričeli z delom na alternativnih oblikah energije.
Med to zgodnjo fazo »alternativne znanosti« ali »alternativne tehnologije« je dr. W.O. Schumann s tehnične univerze v Münchnu, član tako Thule kot Vrila, imel govor:
»V vsem prepoznamo dve načeli, ki določata dogodek: svetlobo in temo, dobro in zlo, stvarjenje in uničenje – kot pri elektriki poznamo plus in minus. Vedno je: eno ali drugo. Ti dve načeli – stvarjenja in uničenja – tudi določajo naše tehnične zmožnosti .. Vse kar je destruktivnega je satanskega izvora, vse kar je kreativnega božanskega … Vsako tehnologijo, ki je zasnovana na ekspoloziji ali izgorevanju, je zatorej treba poimenovati satansko. Prihajajoča nova doba, bo doba nove, pozitivne, božanske tehnologije! …«
(iz nemških tajnih arhivov SS)
Ob istem času se je znanstvenik VIKTOR SCHAUBERGER ukvarjal s podobnim projektom.
Johannes Kepler, čigar idejam je sledil Schauberger, je posedoval znanje o tajnih naukih Pitagore, ki so jih privzeli in skrivali v tajnosti VITEZI TEMPLJARJI.
To je bilo znanje o IMPLOZIJI.
Hitler je vedel – prav tako kot člani Thule in Vrila – da je božansko načelo vedno konstruktivno. Tehnologija, ki je zasnovana na eksploziji, in zatorej destruktivna, je v nasprotju z božanskimi načeli. Zato so hoteli ustvariti tehnologijo, ki bi bila osnovana na IMPLOZIJI.
1922
Poleti leta 1922 je bil zgrajen prvi leteči stroj v obliki krožnika, katerega pogon je bil zasnovan na imploziji (»stroj za drugo stran«).
Sestavljali so ga krožnik, ki je imel premer osmih metrov, nad njim drugi krožnik, premera šestih metrov in pol, ter pod njim krožnik premera sedmih metrov.
Ti trije krožniki so imeli na sredini luknjo, premera meter in osemdeset centimetrov, kjer je bil nameščen pogon, visok dva metra in štirideset centimetrov.
Na dnu je bilo osrednje telo v obliki stožca, kjer je bilo obešeno nihalo, ki je služilo za stabilnost.
V aktivnem stanju sta se zgornji in spodnji krožnik vrtela v nasprotnih smereh in tako je nastalo elektromagnetno rotirajoče polje.
Sposobnosti tega prvega letečega krožnika niso znane.
A z njim so eksperimentirali dve leti, preden so ga razstavili in najverjetneje shranili v augsburških delavnicah Messerschmitta.
V knjigah mnogih nemških industrijskih podjetij je mogoče najti vpise pod šifro »JFM« (Jenseitsflugmashine), ki prikazujejo plačila za financiranje tega dela.
1934
Junija 1934 so Hitler in drugi visoki predstavniki Thule in Vril združenja povabili VIKTORJA SCHAUBERGERJA medse, in od takrat je delal z njimi.
Po začetnem neuspehu je prvi tako imenovani nemški NLP zagledal luč sveta ob istem času, junija 1934.
Pod vodstvom dr. W.O. Schumanna so prvi okrogli leteči stroj RFZ 1 (Rundflugzeug 1) razvili na tleh letalske tovarne Arado, v Brandenburgu.
V svojem prvem in edinem poletu se je vzdignil navpično na približno 60 metrov in se tam nekaj minut nekako pozibaval.
Nadzorni sistem Arudo 196 je bil popolnoma neuporaben.
Pilot Lothar Waiz ga je nekako uspel spustili nazaj na zemljo, skočiti iz njega in pobegniti, preden se je začel obnašati kot vrtavka, se prevrniti in dobesedno razpasti na delce.
To je bil konec RFZ 1.
[img]https://i.pinimg.com/564x/69/82/f3/6982f3a596de32c47fbb8e0b454aa814.jpg[/img]
Pred koncem leta 1934 je bil nared RFZ-2, z Vrilovim pogonom in »krmilno enoto na impulz magnetnega polja«.
Imel je premer petih metrov in naslednje letalske karakteristike:
z naraščajočo hitrostjo so vidni obrisi postali nejasni
ladja je bila vidna v barvah, ki so značilne za NLP-je: odvisno od nastavitve pogona je bila barva rdeča, oranžna, rumena, zelena, bela, modra ali škrlatna.
Stroj je deloval – in bi moral leta 1941, med vojno za Britanijo doživeli izjemen uspeh, ko so ga uporabljali kot preko-atlantsko izvidniško ladjo, kajti za take polete so imeli nemški običajni lovci ME 109 premajhen domet.
Ob koncu leta 1941 so ga fotografirali nad južnim Atlantikom na poti do nemške križarke Atlantis, v vodah Antarktike.
Niso pa ga mogli uporabljati v bojne namene.
Impulzivno krmilo mu je dovoljevalo menjavo smeri le pod koti 90°, 45° ali 22.5°, kar predstavlja tudi natančno isti, desnokotni vzorec opažanja manevriranj današnjih NLP-jev.
Po uspehu majhnega RFZ-2 kot daljnosežne izvidniške ladje, je Vril-Gesellschaft dobilo svojo lastno testno področje v Brandenburgu.
[img]https://i.pinimg.com/564x/12/b3/1e/12b31ee7be778f6b02b1007a61e3ea78.jpg[/img]
Leta 1938 se je na ANTARKTIKO z letalom Schwabenland (Švabija) odpravila nemška ekspedicija. Področje 600.000 km brez ledu, z jezeri in gorami je bilo proglašeno za nemški teritorij NEUSCHWABENLAND (Nova Švabija).
Flote podmornic serije 21 in 23 so se pozneje namenile v Neuschwabenland.
Danes se še vedno ne ve, kje je približno sto nemških podmornic.
Nekatere izmed njih so bile opremljene z Walterjevo cevjo, napravo, ki jim je omogočala, da so ostale pod vodo več tednov
Lahko, da so odplule do Nove Švabije, z razstavljenimi letečimi krožniki ali pa vsaj s konstrukcijskimi načrti.
Lahko, da so zaradi zelo uspešnih testnih poletov nekateri tako imenovani leteči krožniki ob koncu vojne odleteli tja neposredno.
Znotraj SS je obstajala skupina SS-E-IV (SS razvojna skupina IV), ki se je ukvarjala z alternativno energijo, katere glavna naloga je bila, da bi Nemčiji omogočila, da postane neodvisna od tuje nafte. SS-E-IV je iz obstoječih Vril pogonov in tahionskega konverterja kapitana Hansa Colerja razvila »POGON THULE«, ki se je kasneje poimenoval »THULE TAHIONATOR«.
Avgusta 1939 je vzletel prvi RFZ-5.
To je bil leteči giroskop z imenom HAUNEBU I.
Imel je premer petindvajset metrov in je nosil posadko osmih članov.
V začetku je dosegal hitrost 4.800 km/h, pozneje do 17.000 km/h.
Opremljen je bil z dvema 6 cm KSK (Kraftsrahlkanonen, topovoma laserske energije) v vrtečih kabinah in štiri strojnice 106.
Izdelali so dva stroja, ki sta opravila 52 testnih poletov.
[img]https://i.pinimg.com/564x/93/cd/d2/93cdd24f0663a7581d40f32c18825aac.jpg[/img]
Julija 1941 sta SCHRIEVER in HABERMOHL zgradila okroglo ladjo na standardni pogon, ki se je lahko dvignila navpično, a je imela resne pomanjkljivosti.
Razvila sta »leteči elektrogravitacijski giroskop« s »tahionskim pogonom«, ki je bil uspešnejši.
Nato so Schriever, Habermohl in Belluzio izdelali RFZ-7 T, ki je deloval brez napake.
V-7 leteči krožniki pa so bili v primerjavi s krožniki Vril in Haunebu le igrače.
Leta 1942 so delali na projektu V-7.
Več krožnikov je bilo izdelanih pod to šifro, a s konvencionalnimi motorji na vbrizg.
ANDREAS EPP je izdelal dizajn za kombinacijo levitirajočega krožnika in standardnega pogona, RFZ-7. Skupini za načrtovanje SCHRIEVER-HABERMOHL in MIETHE-BELLUZO sta delali na tem projektu.
RFZ je imel premer dvainštirideset metrov in se je zrušil pri pristajanju na Spizenbergen.
Druga ladja je bila kasneje fotografirana v okolici Prage.
Po Andreasu Eppu naj bi to ladjo opremili z jedrskimi glavami za napad na New York.
Ob koncu leta 1942 je vzletel lahko oboroženi VRIL-1-Jäger (VRIL-1-Lovec).
Čez premer je meril 11.5 metra, nosil je lahko eno osebo, za pogon je uporabljal »Schumannov levitator« in »krmilno enoto na impulz magnetnega polja«.
Dosegal je hitrost 2.900 do 12.000 km/h.
Pri polni hitrosti je lahko spreminjal smer v desno, ne da bi to vplivalo na pilota, lahko je letel v kakršnemkoli vremenu.
Izdelanih je bilo sedemnajst plovil VRIL-1, nekateri so imeli dva sedeža in steklene kupole.
Izvršili so 84 testnih poletov.
[img]https://i.pinimg.com/564x/46/82/86/468286434a36352d4adf58ed53acf62f.jpg[/img]
[img]https://i.pinimg.com/564x/7b/98/a4/7b98a4c66c45cd9564adff1a6c380c44.jpg[/img]
Ob koncu leta 1942 je bil pripravljen HAUNEBU II.
Premer se je gibal od šestindvajset do dvaintrideset metrov in višina od devet do enajst metrov.
Nosil je devet do enajst ljudi, za pogon je imel Thule tahionator, blizu tal je dosegel hitrost 6.000 km/h.
Lahko je letel v vesolju in imel petinpetdeset urni doseg letenja.
Izdelali so sedem strojev, ki so opravili 106 testnih poletov.
Haunebu II so že nameravali izdelovati serijsko.
Ponudnika sta bila letalska proizvajalca Dornier in Junkers.
Konec marca 1945 je prišlo do odločitve v korist Dornierja.
Uradno ime težke ladje naj bi bil DO-STRA (DOrnierjeva STRAtosferična ladja).
Nekateri pravijo, da jih je nekaj bilo potopljenih v avstrijsko jezero Mondsee, drugi trdijo, da so odleteli v južno Ameriko ali pa so bili tja preneseni po delih.
A četudi ladje niso prispele do južne Amerike, so načrti za njihovo izgradnjo omogočili, da so bili izdelane nove, kajti pomemben del je bil leta 1983 uporabljen v eksperimentu Feniks, nadaljevanju projekta eksperiment Philadelphia iz leta 1943.
Šlo je za uspešen eksperiment ameriške mornarice s teleportacijo, materializacijo in potovanje po času.
Istočasno so že obstajali načrti za ladjo velike kapacitete, VRIL-7, s premerom 120 metrov.
Nekaj kasneje je bil pripravljen HAUNEBU III, zvezda med vsemi krožniki, s premerom 72 metrov.
Z dvaintridesetimi ljudmi je lahko ostal v zraku osem tednov in dosegel hitrost vsaj 7.000 km/h (po dokumentih v tajnih arhivih SS do 40.000 km/h).
Izdelali so enega.
Opravil je vsaj 19 testnih poletov.
[img]https://live.staticflickr.com/2575/4222447138_e7ed444870_z.jpg[/img]
V začetku leta 1943 so načrtovali, da bodo v Zeppelinovih delavnicah izgradili matično ladja v obliki cigare.
ANDROMEDA, dolga 139 metrov, naj bi v svoji notranjosti prevažale mnogo ladij v obliki krožnika, za lete, ki bi trajali zelo dolgo (medzvezdne polete).
Imela je hangarje za en Haunebu II, dva Vrila 1 in dva Vrila II.
[img]https://i.pinimg.com/564x/2f/d3/ab/2fd3abda088350299f0f70bc588fd9f2.jpg[/img]
[img]https://i.pinimg.com/564x/0c/51/ad/0c51adec2dcd6eb7f68e4f9937009551.jpg[/img]
Okoli božiča leta 1943 je prišlo do pomembnega srečanja VRIL-GESELLSCHAFT v obmorskem letovišču Kolberg.
Prisotna sla bila tudi medija Marija Orsić in Sigrun.
Glavna točka programa je bil PROJEKT ALDEBARAN.
Medija sta prejela natančne informacije o naseljivih planetih okoli sonca Aldebaran, in pričeli so s snovanjem načrtov o potovanju.
22. januarja 1944 so se o projektu ALDEBARAN pogovarjali Hitler, Himmler, Künkel iz združenja Vril in dr. Schumann.
Načrtovali so, da bodo ladjo visokih zmogljivosti VRIL-7 poslali na Aldebaran preko dimenzijskega kanala, neodvisnega od svetlobne hitrosti.
Po Ratthoferju je prvi test v dimenzijskem kanalu potekal pozimi leta 1944.
Malo je manjkalo do katastrofe, kajti fotografije prikazujejo Vril-7, ki po poletu izgleda kot »da bi letel sto let«.
Zunanja plast je na večih mestih poškodovana.
Obstajajo dokumenti, ki kažejo, da je ladja VRIL-7 visoke nosilnosti, potem ko so jo ob koncu leta 1944 dogradili, opravljala skrivne, čeprav še vedno le zemeljske polete:
1. Pristanek pri jezeru Mondsee v Salzkammengurtu v Avstriji, s potapljanji za testiranje odpornosti lupine na pritisk.
2. Marca in aprila 1945 je bil VRIL-7 iz varnostnih in strateških razlogov nameščen v Alpenfestung (alpsko trdnjavo), od koder je poletel proti Španiji, kjer so se vkrcale pomembne osebnosti, od tam pa so varno pobegnili v južno Ameriko in NEUSCHWABENLAND do skrivnih nemških baz, ki so nastale med vojno.
3. Takoj zatem naj bi bil VRIL-7 krenil na skrivno pot proti Japonski, o nadaljnjih dogodkih pa ni nič znanega.
14. februarja 1944 je na Peenmündu vzletel supersonični helikopter.
V okviru projekta V-7 sta ga konstruirala Schriever in Habermohl.
Opremljen je bil z dvanajstimi turbo motorji BMW 028.
Upravljal ga je testni pilot Joachim Roehlike.
Navpično se je dvigal 800 metrov na minuto, dosegel je višino 24.200 metrov in v vodoravnem letu hitrost 2.200 km/h.
Prav tako ga je lahko poganjala nekonvencionalna energija.
A helikopter ni nikoli sodeloval v vojaški akciji, kajti Peenmünde je bil leta 1944 bombardiran in tudi poznejša selitev v Prago ni koristila, kajti Američani in Rusi so okupirali Prago, preden so bili leteči stroji ponovno pripravljeni.
Virgil Armstrong, nekdanji pripadnik CIA in zelenih baretk, piše o nemških letečih strojih med drugo svetovno vojno, ki so lahko vzletali in pristajali navpično in spreminjali smer v desnih kotih.
Izmerili so jim hitrost 3.000 km/h in imele so lasersko orožje (najbrž tako imenovano KSK), ki je lahko predrlo deset centimetrski zaščitni oklep.
Profesor J. Hurtak, strokovnjak za NLP-je in avtor knjige The Keys of Enoch (Enokovi ključi) piše, da so Nemci izdelovali orožje, ki so ga zavezniki poimenovali »čudežno orožje«.
Hurtak je dobil zapisnike, ki opisujejo dva dogodka:
1. postavitev vesoljskega mesta na Peenmünde in
2. novačenje in transport najboljših tehnikov in znanstvenikov iz Nemčije v ZDA.
Prav tako omenja natančne preiskave tako imenovanih »FOO LOVCEV«.
Ameriška in Britanska tajna služba sta že leta 1942 bili seznanjeni s konstrukcijo in uporabo teh letečih objektov, a sta se motili v svojih ocenah.
Foo lovci je bilo pravzaprav zavezniško ime za sijoče nemške leteče stroje.
Verjetno sta obstajali še dve iznajdbi, ki sta spadali pod izraz foo lovci: leteča želva in milni mehurček. Dva popolnoma drugačna objekta, ki so ju zavezniki zamenjevali.
LETEČO ŽELVO je razvil SS-E-IV na Dunaju-Neustadt.
Zunanja oblika je spominjala na želvji oklep.
Opravljali so teste brez posadk, ki so lahko povzročili motnje pri električnem vžigu sovražnika.
Nosile so napredne Klystrunröhren (klistronske cevi), ki jih je SS poimenovala smrtonosni žarki.
Motilec vžiga na terenu ni deloval najbolje, poznejše verzije pa so delovali.
Logisti NLP bodo potrdili, da so motnje pri vžigu, in prekinitev električnega toka značilen pojav, ko je v bližini NLP.
Wendelle C. Stevens, pilot zračnih sil ZDA med drugo svetovno vojno, opisuje foo lovce včasih kot sivo zelene, drugič rdeče oranžne
Približali so se njegovemu letalu do razdalje petih metrov in tam ostali.
Ni se jih bilo moč otresti niti sestreliti, in pogosto so se morale zaradi tega obračati cele eskadrilje in pristati.
MILNI MEHURČKI, ki so jih prav tako imeli za foo lovce, pa so bili nekaj čisto drugega.
Bili so navadni baloni, v katerih so bile kovinske spirale, ki so motile sovražnikov radar.
Uspeh je bil najbrž precej omejen, če zanemarimo psihološki učinek.
V tajnih arhivih SS so Britanci in Američani odkrili – med okupacijo Nemčije v začetku leta 1945 – fotografije Haunebuja II in ladij Vril-1, kot tudi napravo Andromeda.
Po odločitvi predsednika Trumana marca 1946, je poveljstvo vojne mornarice ZDA izdalo dovoljenje za zbiranje materiala eksperimentov nemške visoke tehnologije.
V operaciji SPOJKA (Paperclip) so v ZDA zasebno prepeljali nemške znanstvenike, kjer so naprej delali v tajnosti, med njimi VIKTORJA SCHAUBERGA in WERNERJA VON BRAUNA.
Leta 1947 je admiral E. BYRD vodil invazijo na ANTARKTIKO (operacija Highjump).
Imel je 4.000 vojakov v bojni opremi, popolnoma opremljeno letalonosilko in sistem oskrbe.
Za »vajo« je imel na voljo osem mesecev, a morali so prenehati po osmih tednih, izgubili so veliko letal, kar še danes niso razkrili.
Pozneje je Admiral Byrd predstavnikom tiska izjavil:
»Grenka realnost je, da bi v primeru nove vojne mogli pričakovati napade letal, ki lahko letijo od pola do pola.«
Dodal je še, da je tam napredna civilizacija, ki svojo napredno tehnologijo uporablja skupaj z SS.
[img]https://i.pinimg.com/564x/5f/44/f4/5f44f4938b41a34d974a68b6d4adc3a0.jpg[/img]
[img]https://i.pinimg.com/564x/14/a6/6e/14a66ecd162177dc86578fa817721796.jpg[/img]
