Pridem iz službe domov…..pred hišo nek biondast šmrkavec žogo nabija…nasploh se dela,da je tu doma.seveda je doma tu!!!!!
Moj mulac je šel sam h frizerki in si upalil gor na krepo biondasto farbo!!!!!
Mene je skor kap!!!!!!

Kmal zatem pa druga skrajnost.Bolj žalostna.Na obisk je prišla sošolka,kateri je kak mesec nazaj umrl njen drugi mož.
Saj smo se kar šalili….sam neka čudna senca je bila nad nami.
V takih položajih se pa tudi jaz ne znajdem najbolje.Tu sem pa ranljiv.
Sploh,ker je njuna mala hčerkica nonstop čebljala…..in me je v grlu še bolj stiskalo.
Po tem se mi tudi farba glave mojega šmrkavca ni zdela več tako katastrofalna….

Prav je, da se ti ni zdela. Fant se počuti sedaj bolj odraslega, ali pa mu je kakšna deklica namignila, da bi ji bil bjondi mogoče bolj všeč?
Kadar bo od tebe najmanj pričakoval, ga stisni k sebi in objemi, boš videl, kako dobro mu bo delo….
Če se otroku kaj zgodi, ti je potem žal za vsak izpuščen objem, za vsako toplino, ki mu je nisi dal…..
Verjemi, da je tako, ker to vem, če mesec dni več kot sedem let.

In če bo tista sošolka še kdaj prišla k tebi, jo poskusi razvedriti, nikar ne joči z njo. Solz je že v njej preveč, ne potrebuje še drugih.
Le občutek, da se morda lahko s teboj (ali z vami) zmeraj pogovori, ko bo potrebovala toplo besedo, ji daj. V takih trenutkih kot je sedaj ona, človek prav hlepi po tem, da lahko nekoga pokliče, ga pride obiskat, ali kaj podobnega. Najvažnejše pa je, da poslušaš “svoj notranji glas”, kadar se z njo pogovarjaš………….

Štefka pravi:
“Verjemi, da je tako, ker to vem, če mesec dni več kot sedem let.”

??????????????????????

takrat mi je umrl sin.

Oprosti.

danes, ko že veliko manj boli, rada povem (ampak le, če nanese beseda!!!!), da starši premalokrat objamemo svoje otroke. Zlasti odraščujoče.
Včasih taka nežna kretnja naredi več kot vse pridige skupaj!