Prvič sem se “zdravila” že pri 15. letih, ko sem se  ukvarjala s šolo vsa leta od 7. do 9. razreda, da sem se v 9. ukvarjala s šolo po cele dneve, konstantno sem bila nenaspana, dokler nisem začela kar naenkrat pisati čez besede, zavijati črke, skratka nisem bila več sposobna normalno pisati. Pristala sem na psihiatriji v pediatrični bolnici, kjer sem ostala 3 mesece in kjer so mi “diagnosticirali” obsesivno-kompulzivno motnjo in socialno fobijo in me začeli šopati z “zdravili”, Zoloftom (antidepresiv) in Risperdalom (antipsihotik). K pedopsihiatrinji sem hodila več kot tri leta in pol. Tablete sem jemala od 15 do 17. leta, Risperdal 2 leti in Zoloft 2,5 let.

Vsa leta (od 18. naprej) sem se obsedeno ukvarjala z življenji drugih ljudi in jih zalezovala. Ljudi, ki se vlačijo po tujini (še posebej pa tiste, ki letijo), sem začela dojemati za nadljudi,

Pri 22. letih pa sem se znašla drugič v umobolnici, ker sem nekajkrat doma razbijala svoje stvari. Na psihiatriji, kjer so mi “diagnosticirali” še shizoidno osebnostno motnjo, sem ostala 6 tednov, ker pa moja tastara ni želela, da pridem domov, pa sem mogla iti prisilno v stanovanjsko skupnost, kjer sem ostala 4 mesece in sem komaj zdržala, ker bi me lahko “strokovne” delavke kar prisilno premestile s CSD-jem v socialno-varstveni zavod (Hrastovec, Dutovlje), če ne bi upoštevala njihovih pravil, če ne bi jemala tablet, kaj šele če bi imela kakšne izpade. Mogoče bi me nekajkrat dali na psihiatrijo, če bi se pa to ponavljalo, pa bi me slej ko prej prisilno premestili v socialno-varstveni zavod, in to doživljenjsko.

Zaradi antipsihotika Zyprexa (olanzapin) sem se v treh mesecih zredila za 10 do 12 kg ter spala po 14 ur dnevno, zato sem že v stanovanjski zadnje dva meseca na skrivaj stran metala tablete. Domov sem prišla pred petimi leti, ko sem takoj nehala jemati še antidepresive (Zoloft).

Že od 18. leta živim v svojem svetu, sem popolnoma brez socialnega življenja, ne predstavljam si sebe niti komunicirati kaj šele delati skupaj z drugimi ljudmi, pri svojih 28. letih nisem nikoli opravljala niti študentskega dela, zaključeno imam samo višjo šolo in nimam niti izpita za avto kaj šele svojega prevoza ter me že 13 let ni bilo na dopustu in od tega v življenju nisem bila niti še na Hrvaškem.

Vse ljudi (vključno z mojo tastaro) dojemam za sovražnike oz. za grožnjo meni, ker me kdorkoli lahko spravi v zapor. V svoji glavi se ukvarjam s tem, da bi morala krasti po trgovinah in drugim ljudem (jih fizično napadati sredi ceste za denar, telefone, kolesa)!!! Osebno bi morala nadlegovati in zalezovati ljudi, motiti tuje posesti, uničevati tujo lastnino ter vljamljati v hiše in podjetja … Potem bi morala iti v podjetja ovirati delovne procese, posegati v osebni prostor ljudi, tako da bi se jih dobesedno dotikala in otipavala, groziti, slikati/snemati ljudi in jih javno objavljati brez dovoljenja, ustvarjati profile/mejle pod imeni drugih ljudi oz. pod imeni podjetij in jim dobro ime uničevati, krasti avtorske pravice ter zlorabljati osebne podatke itd.

______________________________________________________________________________________

Pri kakšne 19. letih in četrt v 4. letniku srednje šole, sem kar naenkrat začela izkrivljeno dojemati realnost oz. sem začela drugače dojemati sebe in okolico. Po mnenju psihiatrinje naj bi šlo za depersonalizacijo, ki pa da se lahko pojavi ob psihotičnih motnjah ali pa ob hudi anksioznosti.

In sicer sem se kar naenkrat začela počutiti kot duh oz. kot da ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj. Začela sem se počutiti kot da ne obstajam, ker z naravnostnim gledanjem ne morem videti ne svoje leve ne desne roke, ne zadnjega hrbtnega ne sprednjega trebušnega dela telesa, ne leve in desne noge, ne sprednjega in zadnjega dela vratu.

To kar govorim z usti, se mi je začela zdeti popolnoma druga zavest kot to kar gledam z očmi, ker z očmi ne morem govoriti, in usta so zame tako kot da so mrtva, ker znotraj ust ni oči, s katerimi bi lahko iz ust gledala, in tudi oči kot take so popolnoma svoja zavest, ker z njimi ne morem govoriti. Tako sem si začela predstavljati, da bi morale biti usta in oči skupen organ (znotraj ust bi morale biti tudi oči) oz. bi morali biti ustnici hkrati tudi oko (ko bi govorila oz. odpirala in zapirala svoja usta, bi istočasno tudi mežikala z očesom, ko ne bi govorila, pa bi bilo oko zaprto).

Poleg tega zame zavest obstaja samo znotraj oči in ust in zame nikjer drugje po telesu ta zavest ne obstaja (niti na levem in desnem delu nosnice, na levem in desnem licu, na čelu, na vratu, na zgornjem in zadnjem delu glave itd.), tako da sem si začela predstavljati, da bi morala imeti po celem telesu nedoločeno število oči in ust oz. nedoločeno število obrazov ali glav, da bi tako moja zavest lahko obstajala po celem telesu.

Isttočasno s tem sem se kar naenkrat začela počutiti tudi utesnjeno in majhno v svojem telesu, začela sem se počutiti majhno proti vsem drevesom in stavbam. Ljudi sem začela dojemati za tako majhne lutke, ki so že na 20 oz. 30 metrov razdalje tako majhni kot da sploh ne obstajajo oz. so tako majhni, da se lahko vidi samo še zadnji hrbtni in sprednji trebušni del telesa, leva in desna noga in mogoče leva in desna roka, glava, kaj šele oči ali pa usta, ki so temelj zavesti, pa se praktično ne morejo videti.

Potem sem to stopnjevala, da so že na ‪‪50 do 60‬ metrov razdalje ljudje tako majhni, da praktično sploh več ne obstajajo. Zato sem si začela predstavljati, da bi morala s svojim telesom oz. da bi morali biti vsi ljudje visoki metre in metre, desetine in desetine metrov kot stavbe ali drevesa, in to samo zato, da bi se ljudi videlo tudi na desetine metrov razdalje oz. da na desetine metrov razdalje ne bi bili tako majhni, kot da sploh ne obstajajo. Oz. sem si začela prestavljati, da bi morali biti ljudje visoki stotine metrov ali pa celo tisoče metrov v višino kot gore, in to samo zato, da bi se nas videlo na stotine, tisoče ali pa celo na desettisoče metrov oz. desetine kilometrov razdalje.

Poleg tega sem si začela predstavljati še, da ne samo, da bi s svojim telesom mogla biti visoka tisoče metrov v višino, ampak bi morala hkrati s tem s svojim telesom obsegati tudi v širino in dolžino kvadratne in kvadratne metre širine in dolžine, desetine in stotine kvadratnih metrov širine in dolžine, tisoče in tisoče, … stotisoče in stotisoče kvadratnih metrov širine in dolžine, da bi torej s svojim telesom obsegala kar celo zemljo. In to samo zato, da bi s svojo zavestjo obstajala po celi zemlji.

______________________________________________________________________________________

Pred dvema letoma sem poleti sestri in tastari uničila vrt (pohodila in zruvala sem zelenjavo) ter ji grozila, zaradi česar si je tastara drznila (ponovno) klicati policijo, da bi skoraj pristala na cesti. Z rešilcem so me odpeljali v psihiatrično bolnico najprej na zaprti oddelek, kjer so mi na podlagi povedanega ponovno predpisali ista “zdravila” (Zoloft in Risperdal), logično, ker niso imeli pojma, kaj bi mi sploh predpisali. Po nekaj dneh so me premestili na odprti oddelek, kjer sem ostala en mesec.

Spomladi prejšnje leto sem bila ponovno za mesec in pol hospitalizirana zaradi menjave “zdravil”, saj Risperdala nisem dobro prenašala (v 8 mesecih sem se zredila za 14 kg, skupaj do danes pa že za 18 kg).

Moja trenutna “terapija” pa je sledeča:

– Cipralex (antidepresiv) 15 mg zjutraj (jemala sem tudi Zoloft v maks. odmerku 200 mg, a so mi ga pred kratkim ukinili),

– Abilify (antipsihotik) 15 mg zjutraj (namesto Risperdala 3 mg zvečer),

– Seroquel (antipsihotik) 25 mg na dan po potrebi.