Znebi se je po hitrem postopku. Bodi močna, ker bo jok in stok, mogoče celo grožnje že na koncu. S takimi se ponavadi ne da na lep način, kot nimam časa, da bi razumeli.
Se spomnim, ko sem bila tvojih let, imela eno podobno. Predolgo je trajalo, da sem jo zapustila. Boš videla, da je bolje biti sam, kot v taki družbi. Ker to še zdaleč ni isto kot piše Tinka polovinka. Ona je naredila super, očitno je prijateljica taka, da mora ven dati. 🙂 Tako jaz naredim s sosedo, ki mi pride jamrat. Jaz pa na kolo ali orbitrek. Pa meni hitreje mine, pa še jamranje me ne moti. 🙂
[/quote]
Jaz se zavedam, da je problem v meni. Kadar želim postaviti mejo dobim slabo vest in si mislim.. pa saj me ne bo pobralo, če jo bom poslušala in kam šla z njo. Res je, da ko kam greva si vsaka sama plača (npr. kino), pri njej gre bolj za izkoriščanje v smislu uslug (da grem namesto nje v trgovino po čike, kakšno kozmetiko, ona postavlja pogoje ob kateri uri se bova kam odpravile in podobno). Morda je problem v tem, da je starejša in želi uveljaviti svojo voljo na vsak način. Želela me je npr. spremeniti v nekaj kar niti slučajno nisem in mi dajala nasvete kako bi se morala oblačiti, obnašati… Ko sem ji direktno povedala, da sem sama s sabo zadovoljna, pa je bila spet užaljena.

Jaz imam samo eno prijateljico, s katero imava skupne interese. Vidiva se občasno, ampak takrat se lahko pogovarjava v nedogled. Partnerja nimam, otrok tudi ne, imam pa stike z družino in se pogosto družimo (s starši, starimi starši, bratranci in sestričnami in nasploh z večino sorodstva). “Prijateljice”, ki sem jih imela, so mi govorile, naj odrastem, si najdem partnerja, da sorodniki ne morejo biti moji prijatelji… Te “prijateljice” sem odpikala in zdaj imam mir.

Jaz bi si želel postati tvoj prijatelj, sem sicer malo mlajši od tebe, vendar se bolje razumem z malo starejšimi, tudi jezike imam zelo rad, čeprav niso moja profesija. Od kod pa si? 🙂

Dam na zvočnik, sopiha večinoma ona nad tipom in celim svetom😂
[/quote]

:-)) Moram tudi jaz nekaj takega probat.

Vidim da nas je dosti takih dušic. Ko so otroci zrastli, sem se začela bolj truditi za stike, ampak sem prenehala. Spoznala sem, da me to preveč izčrpava, da sem netolerantna do napak ljudi- vem da to ni lepo, ampak ko vidiš naivno kolegico, ločenko, ki s ceste pobere ves šrot od moških in se v njih zaljubi. Ko je konec, pa joka, dokler novega luzerja ne stakne. Druga je zavistna, živim v svoji hiši, ona pri tašči, ki jo ne mara, a me skoz špika da je brez veze svojo bajto delat. Nimam več potrpljenja za njih, ne da se mi poslušati. Ko je rojstni dan, mogoče dobim SMS, ali pa pozabijo. Raje grem na forum, na facebook, na internet, kaj preberem, kot da preživim uro s takimi ljudmi. Imam pa stike in uživam veliko spoštovanje s strani poslovnih partnerjev, tudi okolica me ceni, ker sem zelo delovna in sem lastni posel postavila iz nič. Se pa zavedam še nečesa – ne moreš imeti vsega. Imam lep zakon, moža ki je moja sorodna duša, otroka sta pridna. In spoznala sem da mi to ustreza v zadostni meri.

Pravih in iskrenih prijateljstev je zelo malo. Jaz prijateljev nimam saj sem z vsemi izkoriščevalci pretrgala stike. Nazadnje sem še zadnjo prijateljico odslovila ker sem tudi za njo bila uredu za pomagat, svetovat, tolažit .. Na telefonu vedno dosegljiva medtem ko sem klicala jaz se skoraj nikoli ni oglasila in ni poklicala nazaj. Izgovor zakaj ne pokliče nikoli nazaj je bil da je spregledala neodgovorjen klic. Po vseh letih druženja sem spoznala da sem bila osel za vse moje prijatelje zato sem pretrgala stike z vsemi in nazadnje tudi z omenjeno prijateljico. Najboljša prijatelja sta zame moj mož in moja sestra. Bilo je boleče ko sem ugotovila da dajem preveč in nič ne dobim nazaj od bivših prijateljic. Ko dihaš z njimi, se jim prilagajaš, pomagaš.. samo ko te rabijo, druge poti kot da se umakneš žal ni. Ugotoviš da je samo družina 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zanesljiva.

Iz lastnih izkusenj povem da sem bila del 5 peresne deteljice. Tako smo se imenovale ker smo bile res najboljse frendice. Tri so si ustvarile druzino in midve samske nisva vec spadali v ta krog. Stiki so se zmanjsevali in naenkrat jih ni bilo vec. Midve, ki sva bili samski sva se druzili se naprej dokler se ni ona odselila v Svico in se danes komunicirava preko skypa in se obisceva ko imamo dopuste. Sama sem dobila otroka mnogo let za njimi a nikoli vec nisem obnovila stikov s tistimi tremi ker sem bila izlocena iz druzbe ker sem bila samska in brez otroka. One imajo otroke v srednji soli in v visjih razredih osnovne sole, moj otrok je se v vrtcu. Nikoli ne bom razumela zakaj si vecina zensk z otroci domislja da so nekaj vec kot tiste brez? Ali se ne zavedajo da prijateljstvo ne temelji na tem kaj imas in koliko? Pravi prijatelji ne tekmujejo in ne zapustijo svojih prijateljev ce ti niso tako “uspesni” kot so oni.
V sluzbi imamo nekaj samskih ker jim tako pase, nekaj je locenih in ene imajo otroke druge pac ne in sama sem imela otroka precej pozno ampak nikoli ne delam razlik in hodimo po sluzbi z enimi in drugimi na kavo. Vesela sem za tiste ki imate ob sebi dobre prijatelje, sama sem hvalezna da imam vsaj dobre sodelavke. Lahko noc vsem

Džizkrajst, a imaš ti fetiš na igranje žrtve? Nisi bila izločena, ker si bila samska, ampak so se nehale družit s tabo, ker se s tabo niso imele več kaj pogovarjat. Najbolj normalna stvar na svetu.