Všeč so mi grdi moški
To sem že slišal od par lepih in tudi od povprečnih žensk – da moški rabi karakter, ne pa lepote. In da brazgotine ali kakšna izrazito grda poškodba doda karakter.
Po premisleku se kar strinjam – in mislim da tudi ženskam nič ne škodi. Kdor zna ponosno nosit tudi svoje pomanjkljivosti, takoj pridobi pri vtisu (in karakterju).
To je povsem normalno. To tem ko nisi vec najstnica, ti moska lepota ne bi smela predstavljati kaj veliko. So ti pa vsec karizmaticni, sposobni moski s karakterjem, ki so ljubeci in ki imajo veliko izbiro, vendar si kljub temu izberejo le 1 srečnico. To nakauije, da si se normalno razvila. Seveda pa je v odnosu moških do žensk slika popolnoma drugačna.
Niso ti všeč grdi. A ko ga pogledaš, vidiš grdega moškega? Ne vem no, ko sem se zatrapala, mi je bil najlepši, vse na njem mi je dišalo, bilo ravno prav in čista terna. Po 30+ mi je še zmeraj kar ok, ni pa več taki lepotec. Ampak katera bi rekla, da ni lep, da ni njen tip, da ni kaj vem kaj. To sploh ni pomembno, meni je lep. Pa če bi jih sto reklo, da je grd. Tako da če rečeš, da ti je všeč moški, ki se ti zdi grd, potem nekaj ni ok s teboj. Mogoče res samo denarnica.
Nisem še srečala grdega človeka.Ne vem,kako lahko rečejo da ta je grd ali grda.Mi je pa kdo antipatičen ali mi gre na živce, kot sem jaz komu. Grdih ljudi ni.To je v glavah določenih oseb,ki niso s sabo zadovoljni,pa vidijo grde ljudi. Enmu je eden grd,drugemu je pa taisi lep. Zdej pa vedi kšni smo?
Ne nehajo blatiti oseb, 28.04.2025 ob 20:41
Nisem še srečala grdega človeka.Ne vem,kako lahko rečejo da ta je grd ali grda.Mi je pa kdo antipatičen ali mi gre na živce, kot sem jaz komu. Grdih ljudi ni.To je v glavah določenih oseb,ki niso s sabo zadovoljni,pa vidijo grde ljudi. Enmu je eden grd,drugemu je pa taisi lep. Zdej pa vedi kšni smo?
“Enmu je eden grd,drugemu je pa taisi lep.”
Seveda so ekstremi in izjeme, ampak če vzamemo milijon ljudi in jih vprašamo, a je lepša Sikstinska kapela, ali Iskrina stolpnica v Ljubljani, jih ne bo veliko reklo, Iskrina stavba je lepša, 99.999% jih bo reklo Sikstinska.
Isto je z lepoto ljudi, jih vzamemo milijon in jim pokažemo Sophie Marceau v najboljših letih in Ljudmilo Novak, ne bo jih veliko reklo, ej, tale Ljudmila Novak je pa ful huda bejba, hujša od Sophie Marceau v najboljših letih.
OK, to se najbrž strinjate, veliki večini, če ne čisto vsem, je lepša Siktinska in Sophie od Iskrine in Ljudmile. Potem so šli pa študirat zakaj, zakaj je veliki večini Sophie lepša od Ljudmile, in so pogruntal, da je fora v simetričnosti obraza, v proporcih, v odstopanju od povprečja znotraj relativno majhnih gabaritov, itd., skratka skrekal so čist matematične kriterije lepote, tko da računalnik lahko danes ovrednoti lepoto.
In kar je še zanimivo, ti kriteriji lepote so univerzalni, vsem kulturam po svetu je lepa simetričnost, proporcionalnost itd.
Jaz mislim, da moški hormoni. hormoni delajo, da si malo grd. Ženski, dajo lepoto. Če si sam res una ženska, ženska, rabiš grdega. Jaz npr, k imam pa že sama močan karakter mi pa oašejo lepitci oz poženščeni moški. Preveč, dec je fajt. Je pa to fajn, ker ti fantje niso tolk zaželjeni in joh jaz pohopsam. Sicer bolj delam z njimi. Kaj več ne, ker sem poročena.
Jahman, 28.04.2025 ob 20:31
To je res Rok, ampak velika večina nas je povprečnih in je nek status/značaj/inteligenca, tisto, kar pretehta končno privlačnost.
Ja, saj avtorica je napisala, da jo privlačijo grdi moški, ne pa, da je slepa za lepoto. Razumem pa, da to lahko pri enih povzroči kognitivno disonanco.
Čeprav so že stari Grki enačili lepo = dobro ipd., tudi njihov odnos do lepote ni bil tako enoznačen, oz. so se zavedali, da jih lahko lep mladenič zapelje, da izgubijo nadzor nad seboj, kar so smatrali za poraz. Kar pomeni, da je lepota neka oblika moči, tako kot so lahko tudi druge kvalitete oz. lastnosti. Eni padajo na ene, drugi na druge, veliko vlogo igrajo ponotranjeni stereotipi oz. interpretacija, kaj imeti neko lastnost pomeni. Kot npr. stereotip, da so lepe ženske tupe i glupe, kjer je privlačnost take ženske kombinacija obeh lastnosti (ene načeloma pozitivne, druge načeloma negativne). Logika tega stereotipa je, da so te ženske neumne 1) ker se jim ni bilo treba za nič truditi, so vse dosegle z neko naravno danostjo, ne s svojim znanjem in talenti, ki zahtevajo delo, disciplino ipd. (od tu tudi zavist žensk, pa tudi moških, ki padajo nanje in si del te lepote poskušajo prisvojiti) in 2) kot take, moškega ne ogrožajo (lahko bodo manipulirali z njimi, ne bodo sami zmanipulirani). Te ženske pogosto imajo nekaj, kar moški pogrešajo pri sebi, hkrati pa se ob njih počutijo varne.
Avtorica edino ni pojasnila ozadja privlačnosti grdih moških zanjo, razen da je to “moški z veliko začetnico”. Si bom dovolila špekulirati, da v njem zaznava nekaj prvinskega, kar ji poganja kri po žilah (Drakula). 
Strast, ki je daleč od spodobnosti in varnosti, na kar mora (tradicionalno) vsaka ženska paziti, ker je to dobro zanjo, zaželeno. Strast ima vedno dimenzijo politične nekorektnosti, transgresije. Zato je nujno, da je to “moški z veliko začetnico” – za varno protiutež nevarni strasti.
Če združimo oba primera, dobimo Beauty & the Beast. 
Moje mnenje je, da nas ne privlači lepota, ampak kontrast, ker brez slednjega niti ne moremo spoznati prve. Ljudje smo simbolna bitja in šele razlika, kontrast nam omogoča razumevanje, interpretacijo. Težko vemo, kaj je rdeče, če ne poznamo drugih barv. In šele to nam omogoča, da rdeči barvi pripišemo simbolni pomen, pomene – za nevarnost, pa tudi za ljubezen, strast.
@kenguru – super zapisano in zanimiva interpretacija! Če prav razumem tvoje pisanje, naj bi držalo tudi to, da bolj kot se zaznavaš grdega oz vsaj ne-lepega, bolj so ti privlačni lepi? Seveda dokler ne zlezeš iz te psiho samo-zanke.
Bi tudi pojasnilo zakaj nekatere takšne zveze sčasoma razvodenijo ali se pa dinamika med osebama obrne.
@Jahman – seveda, zapisano čisto drži.
rok-1, 08.05.2025 ob 08:52
@kenguru – super zapisano in zanimiva interpretacija! Če prav razumem tvoje pisanje, naj bi držalo tudi to, da bolj kot se zaznavaš grdega oz vsaj ne-lepega, bolj so ti privlačni lepi? Seveda dokler ne zlezeš iz te psiho samo-zanke.
Bi tudi pojasnilo zakaj nekatere takšne zveze sčasoma razvodenijo ali se pa dinamika med osebama obrne.
@Jahman – seveda, zapisano čisto drži.
To je ena možnost, ali morda bolje: razvojna stopnja. Spolni odnos – kot polastitev (lastnosti) nekoga – strukturno ni bistveno drugačen od kanibalističnih ritualov, s katerimi so člani nekega plemena simbolno prevzeli nase/vase (želene) lastnosti (fizično moč, znanje, veščine…) pokojnega člana.
Tisti Beauty and the Beast je bil nekoliko provokativen, in je v resnici ciljal drugam. Odvisno od perspektive, lahko nanju gledaš kot na 1) dva posameznika, ki drug v drugem (zaman, a v nedogled) iščeta to, kar (ob)čutita kot svoj manjko, ali pa 2) ju zagledaš skupaj, sočasno kot celoto (kot par) in uvidiš, da si tudi ti že ena taka mikro-celota (beauty and the beast v enem, obenem), da sta ta potencial in dinamika, ki ju iščeš zunaj sebe, že v tebi. Res pa, da do tega spoznanja lahko prideš le preko odnosa z drugim, drugačnim – kar je izven tebe. Tudi za to, da vidiš svoj obraz, rabiš ogledalo. Dobiš uvid v neko novo, drugačno dimenzijo sebe, zagledaš se v novi luči. (Dobro, Narcis je ostal na stopnji kanibala in se je zato utopil. ) Pustimo ob strani pocukranost in plehkost (v dojemanju ljubezni) ameriške kinematografije, ampak tudi Zver se je naučila ljubiti (šele) v odnosu do Lepotice. V obeh primerih pa imamo opravka z nekim drugim/drugačnim, ki (od)igra ključno vlogo.
Mislim, da je za večino Zahodnjakov drugi scenarij dokaj problematičen, zbuja neko nelagodje in odpor. Lepota kot sinonim za lastnosti, ki so (družbeno) zaželene, zver pa za lastnosti, ki jih ljudje običajno odrivajo na stran, potlačijo (Jung bi to imenoval Shadow), zato so slabi liki običajno tudi grdi, odbojni, ker to, kar je zaželeno, je produkt moralnega vrednotenja, ne le estetskega. Tudi pravljica nam (kakopak) prihrani to nelagodje (in spoznanje), namesto tega dobimo osladni happy end: princ (Zver) namreč ni integriral te dualnosti v sebi, on je doživel (iluzorni) preobrat za 180°, postal je drugi (a hkrati ostal isti) človek, ne da bi se (zares) soočil s svojo senco, zverjo – ta je preprosto izginila. Zaradi ljubezni. Ah, to je ta čar pravljic! Verjetno si ne bi upali narediti nove z naslovom The beauty in the Beast/The beauty of the Beast, še manj pa verjetno The beast in the Beauty… Le en obrat je dovolj, da imamo namesto pravljice grozljivko.
Zahod ima bistveno večjo težavo z integracijo drugega v celoto (na ravni posameznika in družbe), kot Vzhod. „Drugi“ je vse, kar smatramo za nezaželeno, ne-dobro, ne-lepo,… drugačno, nasprotno od „nas“ (t.j. kakršni želimo biti… videni). Zaradi binarnega, ali-ali, črno-belega pogleda, je končni cilj tega (brez-smiselnega) metafizično-ideološkega projekta uničenje drugega oz. iluzorna „čista pozitivnost“. To ni od danes ali včeraj, to je večstoletna, večtisočletna tradicija, ki se navezuje tudi na krščansko tradicijo (dobro vs. zlo, s ciljem poraziti zlo, (u)manjka pa uvid, da brez zla tudi dobrega ni, da vedno soobstajata, da sta v nekem vzajemnem odnosu, da je ‘popolno dobro’ enako kot ‘popolno zlo’ – skrajnost, eksces – in v hipotetičnem scenariju, v katerem bi bilo odpravljeno (vse) zlo, bi se hkrati samouničilo tudi dobro, ampak tudi uničenja ni brez sočasne kreacije, oboje je isti proces, gre samo za dva aspekta istega. Zato so lahko ‘potolaženi’ tisti, ki – tako ali drugače – čakajo/pričakujejo konec sveta. Tega ne bo, obstaja le večna transformacija, dinamika sprememb razmerij; in perspektiv.).
Zato lepota danes ni samo ideal, je norma. Vsak mora ‘biti najboljša verzija sebe’, ‘narediti kaj zase (in iz sebe)’, se stalno izpopolnjevati… če ne, je vsaj malo čuden, zagotovo pa zelo neodgovoren, do sebe in družbe. Cele industrije živijo od te religije (lepotna, prehrambena, modna, zabavna, medijska…). (Seveda, tudi ta norma generira upornike: pankerje, ki sicer ponotranjijo lepotni ideal, ampak ga bodisi privedejo do izmaličene skrajnosti ali pa obrnejo za 180°; ter hippyje, ki se upirajo vsiljevanju norme, skrajneži pa postanejo orto-naturalisti.)
Nobena lastnost ni absolutno dobra ali slaba, lahko pa je v obeh primerih manifestacija (ne)moči. In (ne)moč (ki je interpretacija lastnosti) privlači/odbija bolj kot izvorna lastnost. V neki tradicionalni optiki je za žensko je največji problem, da bi bila/izpadla grda, zato se ene tako zelo trudijo poudarjati svojo fizično lepoto, pa tudi notranjo – so pretirano ustrežljive, poudarjajo svojo dobroto, prijaznost, čisto dušo brez ene sence… Skratka, nice girl syndrome. A nihče tega ne kupi zares, vsi vidijo skozi fasado. Ker vsi prepoznajo obrambni mehanizem (in manipulativni namen) v tem. Navidezno pa le tisti, ki jih hoče izkoristiti, nadzorovati in namenoma prav išče/goji to ‘potezo’ pri ženski. Zato strategija zapeljevanja z ‘nedolžnostjo’ ženski vedno prinese isti rezultat, izigranost in jezo, bes. Pasivna agresivnost se sprevrže v odkrito agresijo in sovraštvo do moških in drugih žensk, spremeni se pa nič. (lahko pa se dela glupo in/ali nedolžno v neki igri vlog, s povsem drugačnim učinkom, kjer oba vesta in priznavata, da je to igra )
Notranji mir je rezultat sprejemanja sebe, lastne večplastnosti, v svoji celoti lepega in ne-lepega, zaželenega in manj. To je predpogoj za upravljanje z lastnimi kontrasti, svojim arzenalom (z)možnosti glede na situacijo, ker tudi ‘slabe’ (ne-lepe) lastnosti nam pomagajo preživeti, imajo svoj etični smisel in razlog za obstoj. Ključno pri tem je, da opravimo z notranjim sovražnikom – strahom pred zavrnitvijo. Ta strah veliko bolj odloča o našem uspehu v (ljubezenskem) življenju, bolj kot katerakoli lastnost, ker se odraža v našem delovanju. Zver se je morda naučila ljubiti Lepotico, a ker je princ zavrgel lastno zver, ni razvil ljubezni do sebe. Njegova zmožnost za ljubezen je strukturno odvisna od (obstoja) Lepotice. Kar pomeni, da ne more biti zares pristna. Ker tako kot sebe ni sprejel v svoji celoti, tako tudi nje ne more, vzame samo tisto, kar je lepo, dobro. Torej, to ni ljubezen, ampak idealizacija. In vsaka idealizacija se prej ali slej konča s totalnim polomom. (Ljubezenske zgodbe imajo to ‘srečo’, da se vedno končajo pravočasno, kar sledi, običajno zapade v druge žanre.)
Kot vidiš, sem se potrudila biti kratka.
