Vsak teden je isti, zjutraj vstanem zgodaj, potem me ni doma 9-10 ur, 3 ure porabim za vožnjo do dela in iz dela, 6 ur delam, za drobiž. Pridem domov, itak zmatrana od vožnje, pa zgodnjega vstajanja, potem pa še kaj skuhat. In ob nedeljah se smilim sama sebi. Nimam prijateljic, nimam se komu izpovedat, vsi bi nekaj od mene, da tisti prosti dan čistim in pospravljam, potem pa spet jovo na novo. Denarja nimam, sem v večnem limitu, nič si ne morem privoščiti, samo gledam, kako denar odteka. Za hrano, za gospodinjstvo, … Eni si pa privoščijo in sem jim fovš. Delajo ko zapaše in to za kar dober denar, potem žurajo cele dneve. Jaz sem depresivna, dan je enak dnevu,  rada bi se sprostila, rada bi imela družbo, a nič ni. Sama nimam hobijev, ker nimam časa, sploh pa volje se spravit h stvari, če imaš v glavi skos neke skrbi, konstantno si v survival mode. Skos premlevam eno in isto, ali je denar, ali odnosi s starši, dogodki iz otroštva, travme, skos neki. Vsak se briga nekaj zase, sami egoisti, nihče me ne spusti v družbo. Ker sem nezanimiva. Še sorodnica mi je rekla, “vsak razmišlja samo o sebi”. Danes sem bila v trgovini in sem že želela kupiti alkohol, pa ga nisem. Ne vem, zakak ga nisem. Včasih sem tako slabe volje, da pridem domov iz službe in se napijem. Itak kaj imam od dneva, če me cele dneve ni doma, potem pa pridem, začnem razmišljat, a ni boljše se napit, pa je mir. Res je vse brez veze. Eni imajo prijatelje, se družijo, mene nihče ne jebe 5 posto. Samo ko je za izkoriščat, finančno ali kako drugače, za to sem dobra. In nihče ne posluša, kaj bi jaz rada, kaj si želim, vedno je negativen odgovor. Jaz pa moram vsem ustreč, vedno moram samo ja, ja, ja. In zato niti več ne sprašujem, ker če prosim za pomoč, za eno malenkost, se ljudem ne ljubi. Potem raje naredim sama. Če bi jaz nekaj rada, je samo ne, ne, ne. Pač krneki. Pol gledam te starejše ljudi in molim Boga, da ne bi bila nikoli taka. Da bi umrla čez 10, 15 let. Nočem več živet, nočem živet tako.

Poišči pomoč, vsekakor. Naj ti svet ne ukrade nasmeha. Ni vse tako črno, kot se zdi in res ni razloga za pitje, ki ti bo prineslo še zdravstvene težave. Vem, da je iz tvojega zornega kota to težko sprejeti in razumeti, a verjemi, svet je lep in življenje dragoceno. Začni s hvaležnostjo, za to kar imaš. Veš koliko ljudi je brez službe, koliko ljudi je po bolnicah s hudimi poškodbami, boleznijo, poglej kaj se dogaja s poplavljenci… Ko boš na novo postavila prioritete, vrednote, cilje in se naučila kako priti do rešitev, ti bo vse lažje. Verjemi, da se ti bo življenje obrnilo kmalu na bolje, a brez zunanje pomoči in truda ne bo šlo. Zastavi si to kot zaobljubo, ker si zaslužiš lepo živeti. Kakovostno. Svobodno.