Kopiram iz foruma pediatrija in lahko samo dodam, Skrbna, bravo!
Če bi več staršev razmišljalo in predvsem RAVNALO na opisani način, bi bilo življenje manj komplicirano za njih in prav tako za njihove otroke, saj bi se v okolju z jasnimi mejami počutili varne in svobodne.
Pravilo št. 1: jok, ki ga otrok izvaja iz trme, kljubovanja ali zato, da bi nekaj dosegel, in torej nima vzroka v neki bolečini, me ne gane.
Pravilo št. 2: triletnika se ne sprašuje kaj dosti! Jaz dam na izbiro dve stvari in med tema dvema se lahko odloči, pa je 3 že davno mimo. Če ima otrok na izbiro cel hladilnik, je “preseravanje” zagotovoljeno.
Pravilo št. 3: vsak njegov “izsiljevalski jok” ali grdo obnašanje KJERKOLI, ne samo trgoini oz. javnosti, ima zanj takojšnjo in zelo zoprno posledico: odhod domov, odstranitev iz prostora, prepoved ljube mu aktivnosti….vendar mora biti ukrep takojšen, ne da otrok razturava ob 12h, ti mu pa prepoveš risanko ob 19h, ko je zanj tista seansa že svetove daleč.
Pravilo št. 4: V trgovino gremo, da nakupimo, kar jemo in rabimo VSI, tudi tamau, zato zanj nekih ekstra zadev ne v vrednosti 1 cent ne 1 eur ni, jih nikoli ni bilo in jih tudi ne bo. Kar tako malo za šalo že ne. Lahko izbere npr. kateri sir bi tokrat kupili, kater sirni namaz ali salamo pa nič več. Pa tdui tu ima na izbiro 2 vrsti ali znamki, sicer zmišljevanju ni konca in kraja.

Ne preveč pričakovat od triletnika! Ne prelagat odločitev nanj. Ti si mu mama, ti veš, kaj je jedel včeraj in prejšnje dni, v skaldu s tem mu ponudi izbiro dveh živil. Če je vse prejšnje dni mlatil mesni zajtrk, je danes na izbiro med ali marmelada. In obratno, če je jedel sladko že 3 dni, je danes na izbiro salama ali pašteta. Kar si zbere, to dobi, pa tudi če si v trenutku, ko je na mizi, premisli. Na izbiro ima, da poje ali ne, nikdar in nikoli mu nisem in mu ne bom menjala, kar si je izbral.

Jaz 4-letnika ne sprašujem, če bo nekam šel. Če presodim, da je čas za ven in za sprehod, enostavno to naredim: povem, da gremo ven in da naj se obleče brez vseh razprav. Demokracija ima tudi svoje meje. Itak ko je zunaj, prve tri sekunde pozabi vse eventuelne možne izgovore, ki bi mi jih serviral, če bi ga spraševala, če gre ven. Tako ukažem in je mir.

Stari starši znajo bit velika cokla, tudi moja tašča je prepričana, da cel svet ni dovolj za njenega vnuka, zato smo imeli nekaj resnih spopadov na to temo, vendar sem jaz zelo nepopustljiva v tem pogledu in kupovanja na počez ne dovolim. Imam raje zamero, kot malega terorista. Z nekaj metanja v smeti in seveda neskončno zamero sem ji to tudi dopovedala. Če sin nekaj rabi, ji to povem in če želi, ima proste roke, da to kupi – brez mene, po lastni želji oz. sinovem okusu (v določenih mejah!). Za brez veze pa ne dovolim in pika!

Po mojih izkušnjah je pot ena sama: jasne, ostre meje, ne veliko, ampak tiste jasne in trdne. DOSLEDNOST, DOSLEDNOST, DOSLEDNOST in še enkrat DOSLEDNOST. Ni druge. Otrok mora vedeti, da bo “to” obnašanje imelo vedno “točno to” – in nobene druge! – posledice. Vreščanje – igoranca-odstranitev, vedno. Ne en dan bo mama pogovarjala, drugi dan bo podkupovala, tretji dan bo pa stroga – ne, vedno enako, tudi če imaš še tako dober dan! Nam se to obnese in pri nas tega tako zlogaslenega obdobja treh let skoraj nismo omembe vredno občutili in v 4 letih mi sin še ni poliral tal, ker bi si nekaj zabil v glavo in si ne bi dal dopovedat. Pa seveda veliko dobrih živcev ti želim!

Dosledne meje vsekakor, ljubezen do otroka se pa da kljub vsemu in se mora pokazati.
Se pa strinjam z zgoraj napisanim, res je včasih težko, vendar se je treba držati pravil dosledno, saj smo vendar odrasli in ne tri ali štiri leta stari. Dosledno upoštevanje pravil se bo prej ali slej obrestovala nam in našim otrokom.

Meni zveni prevec ostroin ukazovalno. Mi smo bolj prilagodljivi in liberalni. Moje stalisce je, da mora otrok cimvec razmisljat in se sam odlocat. Vodila postavimo starsi in jih z leti spreminjamo, ravno tako omejitve.

Kar pa zadeva ihto, jok, kljubovanje ipd. Otrok je takrat pod izbruhom custev, taksnih ali drugacnih. ne zelim si, da mojemu otroku zakrknejo custva in se potem pri tridesetih ponovno uci cutiti. Poskusam se uziveti v njegovo kozo ob vsakem izbruhu in se pogovoriti. Res je, da v tistem trenutku pogovor ne gre, ker je prevec energije custev, se pa da otroka umiriti na tak ali drugacen nacin in s potem v miru pogovori z njim. Saj otrok ne trmari in ne ihta zato, da bi sel nam na zivce ali zanalasc, dozivi pac izbruh custev, ki ga ne zna kontrolirat.

In btw, koliko takih izbruhov imamo zenske ob PMS-u ali v nosecnosti? Ne mecemo se sicer na tla v trgovini, imamo pa svoje stose.

Tole je res zelo dobro napisano in se popolnoma strinjam z vsem. Ker so pri nas štirje, bi že zdavnaj lahko odprla restavracijo “po naročilu”, če ne bi imela take vzgoje.
Ni eno uro tega, ko sem pripravljala malico… ob sadju sem pripravila tudi vsakemu pol žemlje… pa je en videl, da imam na pultu sirni namaz… pa se je slišalo, “jaz ne bom tega”… “jaz bom to pa to”… in še tretji “ne tega”… seveda sem vztrajala, v žemljo je šel kos puranje šunke in enemu sirni namaz, drugemu maslo (toliko sem popustila)… ni pa bilo masla in medu, ker so že dopoldne jedli sladko potico… to je to.

Ne morem razumeti, kako lahko 4-letniku nekdo odpre hladilnik, da si izbere, kaj bo zajtrkoval, fant pa izbere Monte in to je njegov zajtrk 🙁

Vladka

Nisem govorila o izbiranju med milijon moznostmi, pac pa o tem, da ucis otroka, kaj je dobro in kaj manj dobro in kaj sploh ni dobro, da ko ga enkrat spustis z vajeti (kar bomo vsi mi enkrat storili), da sam ve kaj in kako in ne caka mamico, ki ga bo opominjala in mu dajala dve stvari na izbiro.

ravno včeraj pred spanjem sem prebrala tole skrbnino pisanje in sem se popolnoma strinjala z njim, ko sem pa dala prebrat možu, se je pa za glavo držal, kakšno “hitlerjevstvo” zganja, haha. kaj hočemo, sto ljudi, sto čudi. se pa strinjam z vladko, imam tri in če bi vsakega spraševala, kaj bi jedel za zajtrk/kosilo/večerjo, lahko odprem restavracijo “mami kuha, kar hočem” 😉

Registrirana, moj post ni popolnoma nič letel na tvojega, saj ga še ni bilo, preden sem začela odgovarjati… da ne bo nesporazuma… o hladilniku in Monte poznam od nekoga poznanega in je bil le primer, ki ga nikakor ne odobravam.

Vladka

Pri nas je rezultat take vzgoje, da si pri 18ih zna sama izbrati njej ljubo mešano hrano in v trgovini točno ve, katero oblačilo išče.
V obdobju do šole, pa si je v trgovini ( bila je malokrat, nakupe opravim večinoma spotoma iz službe domov ) lahko izbrala eno stvar po svojem okusu. In jo je do blagajne tudi do 3krat zamenjala.

Nas si lahko v trgovini izbere hrano, ki si jo zeli, izbira med vsem, od mlecnih izdelkov, mesnih, sadja in zelenjave, pa do sladkarij. Jasno da je mlecnih izdelkov v vozicku vec kot sladkarij, pa si vseeno lahko sam izbere cokoladico po svojem okusu. Ravno tako se dogovarjava, kaj bomo kuhali za kosilo in kaj bomo jedli za vecerjo. ko potem odpre hladilnik, ni problema, kaj bo izbral, ravno tako ko kuham kosilo, teh tezav ni.

V kolikor bi imela tri otroke, bi se dogovorili, da vsak dan izbira eden oz bi se ravno tako sproti dogovarjali. A to ne deluje?

Ne vem, ker imamo edinko.

ok, razumem da so to napisana pravila, ampak nikakor mi ne gre v glavo, da se takih pravil človek drži 24/7 ???

naj se javi prosim tista, ki ji to uspeva 🙂

pa še recept KAKO JI TO USPEVA naj da 🙂

Se strinjam s Skrbno. Zdi se mi, da je absolutno preveč staršev, ki že za dve leti stare otroke mislijo, da imajo pač prav, kar koli že se jim plete po glavi. In je prehitro odgovor: prav, naj bo po tvoje. Otroci potrebujejo meje, otroci potrebujejo pravila, ker sicer se izgubijo. In seveda pri dveh letih še ne morejo vedeti, kaj je prav in kaj ne (pri milijon okoliščinah, v katerih se znajdejo) in zato smo mi, da jih usmerimo. To ne pomeni, da jim totalno zacementiramo življenjsko pot, ampak da jim pomagamo hoditi prav.

Toncka

Tisti, ki Skrbno že dlje časa beremo, vemo, da so to samo osnovne smernice, od katerih pa se zna ona krepko odstopati. Napiše, da se nečesa ne dela, potem pa čez tri dni slučajno v eni temi prebereš, da je naredila točno to, zaradi česar je eno mamico okrcala in je po njenem ‘strogo prepovedano’. Zase najde milijon izgovorov, zakaj je tako naredila, da pač v tisti situaciji ni šlo drugače, medtem ko zna biti do mamice v identični situaciji dokaj zlobna. Jaz je ne berem več, ker vem, da jo je sama hipokrizija. Oziroma en velik BLABLA.. Njen adut je samo v tem, da zna obračati besede.

Skrbnina teorija še kako drži. Ko sem dala moji 3 letnici preveč stvari na izbiro, si je izmišljevala do nezavesti. Najbolje je, da ima na izbiro 2 stvari in se odloči. Če moramo kam iti oz. če je kaj neizbežno, potem je o tem niti ne sprašujem, ampak jo postavim pred dejstvo.
Otroku je včasih potrebno tudi reči ne in razložiti zakaj, pa čeprav potem nekaj časa poslušaš jok in izsiljevanje. Najslabše od vsega pa je, če po nekaj minutnem izsiljvanju popustiš. Garantirano, bo naslednjič isiljeval še 3X bolj. Sem že kiksnila in ugotovila, kako ravnati, da najlažje vozimo.

Moja teroija in obračanje besed se v praksi-vsaj nam- obnese. In btw., teorija ni moja, je teorija moje mame, pa njene mame in še kakšne mame, ki je precej dlje mama kot sem sama. Vsaka mama naredi tisoče napak vsak dan sproti in jaz nisem nobena izjema, se pa skušam iz njih učit. Tudi zarečenega kruha sem se že večkrat prenajedla, ko misliš, da bo šlo tako, a gre čisto drugače. Se izpod popka priklonim vsaki, ki je mati vsaj 1 leto, pa tega še ni naredila. Osnovne smernice pa ostajajo iste.

Pravil pri nas ni veliko, kolikor jih je, so pa stalnica. B*, stokrat lažje se je držat enih in istih pravil 24/7, kot pa vsak dan sproti postavljat nova in vedno drugačana, da na koncu ne ti in še manj otrok ne vesta več, kaj naj bi bilo prav. To, da je otrok enkrat za nekaj kregan, drugič se mu to spregleda, tretjič pa se mu morda celo smejimo, otroka najbolj zmede. Preverjeno. Če pa neko obnšanaje rodi vedno enako posledico, otrok hitro ugotovi, kako in kaj in se temu prilagodi.

Komur me ne paše brat, me lahko mirno preskoči, ne bom nič na izgubi.

glede pravil se strinjam, morajo biti, tudi pri nas so, jasno. Ampak mene je zanimalo če se kdorkoli v vseh situacijah teh pravil lahko enako drži …

no tudi ta odgovor je v tvojem pisanju >> Vsaka mama naredi tisoče napak vsak dan sproti in jaz nisem nobena izjema, se pa skušam iz njih učit. Tudi zarečenega kruha sem se že večkrat prenajedla, ko misliš, da bo šlo tako, a gre čisto drugače. >>> jaz to razumem kot da pravila sicer so, vendar ne držijo pa vedno v vseh situacijah, ker ljudje pač nismo stroji – imamo čustva in smo prilagodljivi.

to pa je življenjsko 🙂 … ko sem tako brala tvoje pisanje mi je delovalo da so pač pravila zapečatena in se izvajajo brez vseh kompromisov… kar se pa meni ne zdi izvedljivo in prav.

in kaj se ti zdi v tem tako super. ne vem sicer kako je z drugimi otroci, samo moja, točno ve, da je doma drugače kot pri babicah in da je drugače če je z babico sama ali je zraven še kdo od naju. sicer pa, zakaj pa so babice, po moje za razvajanje.

Ha ha, s pravili je tako, da si moraš za cilj postaviti stoprocentno uresničevanje – in potem ti to morda uspe na tričetrt. Če pa že štartaš iz osnove, da no ja, to so neke ohlapne smernice, bo uspeh mogoče četrtinski.

Ja, otroku je seveda treba dati izbiro, ampak ne, kaj bo počel danes popoldne, ampak zdajle greva ven, a greva s kolesi ali z rolerji. Verjemite, da prepuščanje odločitev tako majhni bučki vodi edino v to, da se kot velik ne bo znal odločiti oziroma se mu bo zdelo, da ima premajhno možnost izbire in bo ves zafrustriran, godila se mu bo svetovna krivica in bo največji revež na svetu. Pač tipični razvajenec. S pravili pa se navadi, da so možnosti vedno omejene in da je treba pač izbrati iz tega omejenega nabora. Če se bo pa otroku življenje obrnilo drugače in bo lahko živel kot Paris Hilton, pa verjemite, da bo velika sreča zanj, če se bo spomnil nekdanje skromnosti.

metuljčica napisal:

S pravili pa se navadi,
> da so možnosti vedno omejene in da je treba pač izbrati iz tega
> omejenega nabora.

Se ne strinjam. Jaz svojega otroka ucim, da omejitev ni, ni kalupov, ni omejenih moznosti. Lahko doseze vse, kar si zazeli, ce je le dovolj vztrajen in vedno se najde pot po kateri lahko pride do cilja.
Kako bo otrok postal Paris Hillton/Bill Gates, ce mu v startu nakazete, da je omejen in da lahko izbira le med danimi moznostmi? Zakaj omejujete svoje otroke z lastnimi mejami?

Dopuscam moznost, da gresim pri vzgoji, se pa zaenkrat trdno drzim misli na svoj cilj. Zelim da moj otrok odraste v osebnost, ki bo spostovala vrednote, razlikovala dobro in slabo, ki bo se bo sposobna sama odlocati in se ne bo omejevala z okolico in druzbo.

Imam sina starega 10 let. Verjetno se zdaj ze pozna nekaj moje vzgoje. Je v primerjavi z vrstniki dosti bolj zrel, odgovoren, zna razmisljati s svojo glavo, postavi svoje trditve in jih argumentira, je cuten in zna izrazati svoja custva… (to ni samo moje mnenje, pac pa mnenja vzgojiteljic in uciteljev od prvega dne vrtca do danes) No, le pri vztrajanju za dosego cilja sepa, pa to bomo ze se spravili na zeleno vejo.
Meni se je sin zdel lahko vodljiv in ucljiv. Tezko precenim ali je bolj ze sam po sebi tak ali pa sem ga s svojim nacinom vzgoje lazje vodila. Mislim, da je verjetno kombinacija obojega.

Ej, ti zdaj tukaj v preprosto izbiro ali rdeča ali modra majčka štuliš, ali bo zdravnik ali mehanik. A ti res mogoče misliš, da katera tukaj med nami svojega otroka v 1. razredu omejuje na dva poklica? In mislim, da tukaj govorimo predvsem o vsakdanjih situacijah, ki nam parajo živce, nobena ne sprašuje, kaj naj naredi, ker se otrok že zdaj zmišljuje, ali bo šel na navadno šolo ali na walfdorfsko. Tako da mičkeno realnosti prosim.
Eno so umske/telesne zmožnosti, drugo pa finančne. Pri slednjih pa bo večina naših otrok zelo verjetno vsaj deloma omejena, pa tudi če bo dosegla nevemkakšen mednarodni ugled (to recimo velja za marsikaterega mednarodno priznanega strokovnjaka).
No, če pa se pogovarjamo o življenjsko pomembnih odločitvah (kar ali bo za večerjo sir ali pašteta, najbrž ni), me pa prosim popravite.

metuljcica, iz malih stvari se delajo velike!

Jasno, da dveletnik se ne zna odlociti, kaj bo jedel za vecerjo, en stiriletnik pa se ze lahko odloci, ce ga je mama naucila. In danes se odloca med sirom in pasteto, ki mu ju mama ponudi, jutri bo pa cakal, da mu mama ponudi tudi vecje izbire, ker sam ne bo razmisljal, saj mama poskrbi za vse in mama najbolje ve, kaj je za mulca dobro. Kaj se pa zgodi, ce mame naenkrat ni vec? Koliko se vas to vprasa?

Ko si ze omenila moznosti, samo kot primer:

Imas otroka, ki ima telesno hibo, a zeli si biti sportnik. Sanja o tem, da bi tekmoval na velikih tekmovanjih. Kaj bos? Ga bos zavirala in mu ze v naprej poskusala dopovedati, kako omejen je zaradi svoje hibe ali ga bos podprla v njegovi zelji po uresnicitvi sanj?
Ja, 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi bi otroka omejilo. Hvala bogu za tiste, ki bi otroka podprli in poiskali poti in mu omogocili, da se ukvarja s sportom in doseze uspehe. Morda res ne bo nastopil na OI, lahko pa nastopi na para OI in doseze lepe uspehe in uresnici svoje sanje!

Ljudje omejujemo sami sebe! Meja ni, sami si jih postavljamo.

Moja pravila so bolj podobna tistim od skrbne kot tvojim, pa imam zelo samostojno hčerko z glavo na pravem mestu.
In tole o 99 odstotkih staršev – absolutno ne drži. Sodobni starši smo prej obratni – silimo otroka v nekaj in zahtevamo od njega, da je dober na vseh področjih, pa tega ni sposoben in mi nismo sposobni videti njegovih meja. Nihče več noče imeti povprečnega otroka. Vprašaj razredničarko svojega otroka!

“Meja ni, sami si jih postavljamo.”

Ja in ne. Meje so; vsakič ko s svojim dejanjem in obnašanjem kršim prostor drugega, kršim mejo. Obstaja še in še meja, ki so “družbeno in socialno” nujne, če naj družba funkcionira. So meje, ki jih postavljajo zakoni, so meje, ki jih postavlja narava in jih je za zdravje samo pametno ali pa celo nujno spoštovat. Če meja ni, pojdi na vrh stolpnice in skoči dol – brez padala. Pa boš bridko občutila samo eno od meja. Zame je tako govorjenje trapasto in kratkovidno.

So pa seveda meje, ki si jih ljudje namalamo v buticah in so povsem brezvezne, namenjene samo temu, da nekoga za**bavamo, omejujemo, sekiramo. Se strinjam, in te meje so nekaj najbolj neumnega, kar obstaja.

Če bi bili otroci tako zelo sposobni odločat se in sprejemat odločitve, potem bi padli na svet brez staršev in bi od prvega dne dalje skrbeli sami zase in se odločali sami zase. Da se za nekaj lahko odločiš -res odločiš, ne butneš prvo, kar ti pade na pamet in si nato premisliš! – rabiš neko izkušnjo. Če 3-letnika postaviš pred poln hladilnik in mu rečeš “kaj boš jedel?”, bo naštel vsaj 4 stvari, ki niti slučaj niti skupaj ne gredo. Na koncu pa mu boš nekaj od teh 4 stvari dal na krožnik, on bo zahteval nekaj 6., ker si je premislil. Zdaj če bo dobil tisto 6. stvar, je njegova izkušnja, da itak ni bistveno, kaj blekne, ker si vedno lahko premisli – pa vsi vemo, da ni tako. Če izbranega ne bo dobil, bo en kup cvilenja pri otroku in slabe volje pri staršu, povsem brez potrebe. Ja, otrok se lahko sam odloča, tudi 2 letni, celo prav je, da se, vendar ne v takem obsegu kot se odloča 12-letnik, ki je starejši, zrelejši, samostojnejši. Majhen otrok 2, 3, 4 letni ima manj izkušenj, zato manj izbire. Lahko se odloči med dvema ali tremi stvarmi. Bistvo je predvsem, da se nauči, da imajo odločitve posledice. Če si je izbral salamo, bo jedel salamo, tudi če si v zadnjem trenutku premisli. Če si je izbral rumeno majico, bo imel rumeno, tudi če si v zadnjem trenutku premisli. Od tri- ali štirietnika pričakovat, da ve, da je salama dan na dan škodljiva, je milo rečeno smešno, sploh če je velik ljubitelj salame. Velika verjetnost pa je, da se ga bo sčasoma le prijelo, da naj bi bil jedilnik pisan in pester, če bodo starši na tem vztrajali. Skozi male, drobne odločitve, pa otrok zori in se uči za večje. 3-letnik pač ne more odločat, ali bo ves dan previsel pred risankami ali pa bo šel ven na sprehod, ker vemo, kaj bi večina počela.

Ne gre zato, da otroku onemogočiš odločanje, pač pa da mu daš toliko možnosti, kot jih otrok še lahko pretehta, njegovi starosti primerno. Če ga pri 3-eh letih ne butneš v vrtinec vseh možnosti, to še ne pomeni, da otroka zatiraš in misliš namesto njega. Pri 3-eh še v glavnem res misliš namesto njega, vendar dan za dnem, po malem, prelagaš odgovornost na otroka, malo po malo, da se je nauči sprejemat, ne pa, da ga z njo zasuješ, da se pod težo vse naenkrat zlomi. Zato pa otroci odraščajo 18 in več let, če bi bili tako ekspresno sposobni za samostojno življenje v človeški družbi, da se v 3. 4 letih vsega naučijo, bi veljali za odrasle pri 5-tih letih ali še prej.

Meje so. Tiste, naštete v prvem odstavku, pa še finančne meje staršev, ki niso dolžni gagnit za to, da bodo otrokom dali vse in še več, meje fizičnih in umskih sposobnosti in še in še jih je. Določene se da premikat, drugih spet ne, glavna modrost pri tem pa je, da znaš ugotovit, kdaj se meje da premaknit in kdaj je vendarle treba odnehat. Otroka je treba spodbujat, da iz sebe naredi največ, kar lahko, in starši smo to DOLŽNI, vendar je otroku tudi treba dopovedat, da je včasih treba odnehat in da kdor odneha, ni vedno nujno poraženec. To se mi zdi rano toliko pomembno, kot spodbuda.

Za moje(ga) otroke(a) meje so in bodo. Ne v pomenu omejenosti in zaplankanosti, ampak v podobnem pomenu, kot ima meje naš dom, pa nas te meje ne utesnjujejo, pač pa nam dajejo varnost, zaščito, toplino, domačnost, zasebnost itd.

Res vsi starsi zelimo svojim otrokom izjemne uspehe, zal pa jih najveckrat usmerjamo v tisto, kar se nam zdi, da je dobro in da je prav. Malokdo zares poslusa otroka in malokdo sploh zares razpozna otrokove talente in potenciale. Pa ne, da nocemo, samo v svoji dobri veri, da zelimo otrokom le najboljse in da ravnamo pravilno, smo slepi za vs drugo.
To smo moderni starsi.

Po mojih izkusnjah 4 letnik razume, da je za vecerjo vsak dan nekaj drugega in ne vsak vecer salama. Ze med nakupm se dogovorimo, kaj bomo kupili za vecerje za naslednje krajse ali daljse obdobje, potem pa med temi stvarmi zvecer izbira. In se zanimivost: zvecer se odloci kaj bo za vecerjo za naslednji dan.
Od odlocitev pa ne odstopamo. Kar se je odlocil, naj spelje do konca. In odlocitev ne popravljamo, ce le niso nevarne in ga ne ogrozajo. Poskusam ga napeljati na razmisljanje, mu svetovati, ce pa se drzi svojega, naj bo pa po njegovo. Naj izkusi in proba, ce le ne kaze na preveliko skodo, saj vsaka izkusnja prinese tudi nekaj dobrega.
In vedno ko nekaj ne dovolim, argumentiram. Ce je treba, tudi 15 minut razlagam, da me ja razume. pomembno mi je, da otrok ve, zakaj cesa ne sme in da popolnoma razume.
In meja ni. Vse meje se lahko premaknejo. Morda to ne bo uspelo mojemu, tvojemu ali se kakemu tretjemu otroku, enemu bo pa uspelo. In ko uspe enemu, bo uspelo se vecim in kmalu celo vecini.
Kaj bi bilo, ce bi obupali pri iskanju antibiotika ali izumljanju elektrike? Saj to ni mogoce, je govorila vecina. Je kdo pred tridesetimi leti verjel v racunalnike, mobitele ipd. v tako bliznji prihodnosti? Malokdo verjetno, vecini pa so bile to le ideje znanstvene fantastike, ki bi se morda uresnicile cez stoletja. No, pa imamo danes marsikaksno tehnologijo iz ZF. Ste ze slisale, da je znanstvenikom uspelo ze teleportirati? Ne sicer velika telesa in ne prav dalec, pa je vseeno zacetek.
Meja ni. So samo v nasih glavah.