Z leti mi vse bolj paše mir in pa tišina. Moti me (pre)glasna glasba, otroci, ki vpijejo in se derejo, vozniki, ki divjajo.

Rad imam glasbo na običajni jakosti, otroke, ki se lepo igrajo in pogovarjajo, ne da bi zraven tulili in trmarili….
To pride z leti ali kaj..

Glasba je lahko glasnejša, ampak tista, ki ustreza meni.
Vozniki , ki divjajo itak nimajo vseh pik v glavi .
Otroci : mali dojenčki me ne motijo. Trmarjenje in cviljenje par- letnika tudi mene moti.Ker ga večinoma starši ne znajo spraviti v red.Potem pa gledaš, kdo bo zmagal in kdo bo dlje časa vztrajal na svojem.
Nihče od staršev pa ne ve, da je otroka takrat treba preusmeriti.Pa je mir.Ali pa odpeljati ven iz trgovine .

Enako opažam pri sebi.
Ja, to pride z leti, če je letom dodano zorenje.

Dobrodošel v klubu:)

Mene tudi. Ampak to ni zaradi hrupa kot takega, ampak zaradi brezobzirnosti tistih, ki ga povzročajo.

Recimo, ko nekdo vrta, brusi ipd. pri obnovi stanovanja, ampak prej lepo napiše opravičilo, me pa ne moti nič.

Še ena taka. Hrup me vedno bolj moti, sploh tam, kjer ni potrebe, na primer v lokalih ali preglasna javna prireditev. Razumem in prenašam otroški jok, hrup pri obnovi stanovanj, celo kosilnic, če ni prepogosto.
Pri otrocih me moti neartikulirano vpitje. Opažam, da se nekateri lepo, smiselno igrajo, čeprav so tudi glasni, drugi pa vreščijo kot zblojeni drug čez drugega in se sploh ne znajo igrati.

Meni se pa zdijo nekaj najbolj motečega kros motorji v gozdovih.

Takoj za tem pa cviljenje cele familije po gozdovih, kjer fotr in mat nič ne zaostajata za sončeci.

že nekaj let živim v popolnem miru in skoraj tišini. skoraj zato, ker se pač občasno sliši kak ropot od sosedov, so pa vsi sicer tako daleč, da jih ne vidim z vrta.
ne poslušam več radia, niti ne gledam televizije. zvoki narave in sploh ponoči čričkov je maksimum mojega zvočnega življenja, še najbolj mi je simpatično, da sem celo sama s seboj nehala glasno govorit, govorim si bolj ko ne samo še v mislih. in tako grem med ljudi zelo redko in za zelo malo časa. čim manj. v mesto pa skoraj nikoli.

Saj tastari so bili od nekdaj taksni, da so grdo gledali na otroke in mlajse ljudi.

Verjemi, kmalu boš postala dementna.Imaš malo socialnih stikov, Tv in radio (so oddaje vredne ogleda in poslušanja, ker se iz njih nekaj naučiš, izveš marsikaj ) te ne zanimata.
Živiš v mlakuži, ki bo postala kmalu mlaka, polna žab.
Iz neaktivnosti in osamelosti postaneš čudak.Ljudje smo socialna bitja, učimo se drug od drugega.
Jaz se ne bi pohvalila s takim življenjem.

Verjemi, kmalu boš postala dementna.Imaš malo socialnih stikov, Tv in radio (so oddaje vredne ogleda in poslušanja, ker se iz njih nekaj naučiš, izveš marsikaj ) te ne zanimata.
Živiš v mlakuži, ki bo postala kmalu mlaka, polna žab.
Iz neaktivnosti in osamelosti postaneš čudak.Ljudje smo socialna bitja, učimo se drug od drugega.
Jaz se ne bi pohvalila s takim življenjem.
[/quote]

Lepo, lepo, da se učiš od drugih. In katero od socialnih bitij je tebe naučilo tiščati soljudi v drek?

Tudi sama sem taka. Res to najbrž pride z leti…

Koliko si pa staro?

To se pa tudi jaz čudim. MB Pohorje je skoraj v celoti zorano.
Nihče ne reagira. Ne policija, ne lastniki gozdov, ne lovci, ne novinarji radio in TV, ne žićničarji, ne pohodniki, ne časopisi, ne gozdarji…..
Gozdovi so na sekcijah totalno uničeni in erozija dela svoje.

Baje so pa med temi sadistićnimi vozniki tudi policisti…..

Ne bo držalo. Mene so že v mladosti motili podivjani mulci, ki so se drli kar povprek in se niti niso znali igrati. Ni me motila smiselna igra, niti navijanje, vpitje gool, ker je bilo blizu nas igrišče.
Vedno pa me je motilo cmizdenje enih in istih presrancev vsakih pet minut, brezvezno vreščanje, glasovi bolj podobni živalskim kot človeškim.

Glasba je lahko glasnejša, ampak tista, ki ustreza meni.
Vozniki , ki divjajo itak nimajo vseh pik v glavi .
Otroci : mali dojenčki me ne motijo. Trmarjenje in cviljenje par- letnika tudi mene moti.Ker ga večinoma starši ne znajo spraviti v red.Potem pa gledaš, kdo bo zmagal in kdo bo dlje časa vztrajal na svojem.
Nihče od staršev pa ne ve, da je otroka takrat treba preusmeriti.Pa je mir.Ali pa odpeljati ven iz trgovine .
[/quote]

Samo starsi ne preusmerijo, ampak grejo na noz, ker se tudi sami bojijo taksnih ljudi, ki jih kriticno in nezadovoljno gledajo, zato je pa problem ravno v takih razvajenih ljudeh, katerim se ne sme motiti njihovi notranji mir, ker namrec oni rabijo notranji in zunanji mir.

To nima nobene veze z zorenjem, ampak z notranjo napetostjo. Zaradi kopičenja nezadovoljstva, stresa, nerazrešenih zadev….se človek vedno bolj umika in odmika, saj ga vsak hrup spomni na njegov notranji hrup.

Samo starsi ne preusmerijo, ampak grejo na noz, ker se tudi sami bojijo taksnih ljudi, ki jih kriticno in nezadovoljno gledajo, zato je pa problem ravno v takih razvajenih ljudeh, katerim se ne sme motiti njihovi notranji mir, ker namrec oni rabijo notranji in zunanji mir.
[/quote]
Kdor v sebi nosi notranji mir, ga ne zmoti kričanje otroka.

Verjemi, kmalu boš postala dementna.Imaš malo socialnih stikov, Tv in radio (so oddaje vredne ogleda in poslušanja, ker se iz njih nekaj naučiš, izveš marsikaj ) te ne zanimata.
Živiš v mlakuži, ki bo postala kmalu mlaka, polna žab.
Iz neaktivnosti in osamelosti postaneš čudak.Ljudje smo socialna bitja, učimo se drug od drugega.
Jaz se ne bi pohvalila s takim življenjem.
[/quote]
Bla, bla, bla. Stalno nekdo, ki trdi, da ve, kako naj drugi živijo. Mlakuža naj bo, samo, da ni nobene žabe okoli.

Pa koliko ste vsi stari? Kdaj se to pricne? Po 50. ?

Jaz jih imam 50 + , pa grem vsako soboto v disco in sem tam do treh zjutraj:

https://www.youtube.com/watch?v=KzZP2vdRP0s

Jaz jih imam 50 + , pa grem vsako soboto v disco in sem tam do treh zjutraj:

https://www.youtube.com/watch?v=KzZP2vdRP0s
[/quote]

Kaj imaš težave s sluhom in potrebuješ razbijanje v tri PM?

Z leti pride tudi žlehtnoba.

Verjemi, kmalu boš postala dementna.Imaš malo socialnih stikov, Tv in radio (so oddaje vredne ogleda in poslušanja, ker se iz njih nekaj naučiš, izveš marsikaj ) te ne zanimata.
Živiš v mlakuži, ki bo postala kmalu mlaka, polna žab.
Iz neaktivnosti in osamelosti postaneš čudak.Ljudje smo socialna bitja, učimo se drug od drugega.
Jaz se ne bi pohvalila s takim življenjem.
[/quote]

Evo, jaz tudi tako razmišljam in po letih življenja na deželi grem v mesto med ljudi.
Dovolj imam mira in tišine, ki čutim, da me je prav začela razžirat in postajam na nek čuden način čudna. Hočem med ljudi, nekam kjer se dogaja življenje.

Ja, taki smo ljudje, eni rabijo mir in tišino, drugi pa dogajanje, heheee

Evo, jaz tudi tako razmišljam in po letih življenja na deželi grem v mesto med ljudi.
Dovolj imam mira in tišine, ki čutim, da me je prav začela razžirat in postajam na nek čuden način čudna. Hočem med ljudi, nekam kjer se dogaja življenje.

Ja, taki smo ljudje, eni rabijo mir in tišino, drugi pa dogajanje, heheee
[/quote]

Napisala sem samo dejstva.Resnično je tako.
In ko kaj potrebuješ in moraš v svet med ljudi, se ne znaš obnašati, govoriti in ne znajdeš se več.Že tako so stalne spremembe, ki se jim moramo sproti prilagajati.
Če se danes obnašaš kot da si slep in gluh in samozadosten, ni tako kot sto let nazaj.Ko je šlo življenje počasi naprej.
Danes ostaneš nekje zadaj in ko se je treba nenadoma vključiti – zdravnik, bolnišnica…karkoli – se drugi znajo obnašati in pogovarjati , ti pa izpadeš kot en ljoljo.Nemočen, neobveščen in neorganiziran.
Kot obnemogel starček.Pol stvari ne veš, pol stvari ne obvladaš.