Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Z leti mi vse bolj paše mir in tišina

Z leti mi vse bolj paše mir in tišina


Kdor v sebi nosi notranji mir, ga ne zmoti kričanje otroka.
[/quote]drži!


Bla, bla, bla. Stalno nekdo, ki trdi, da ve, kako naj drugi živijo. Mlakuža naj bo, samo, da ni nobene žabe okoli.
[/quote]
ni to noben bla bla bla… kar je opisala ona zgoraj, je slabo za možgane in ohranjanje njihove aktivnosti, sploh na stara leta.
v zadnjem času sploh sem večkrat slišala poudarjanje,da je glasno branje npr. spodbudno za možgansko aktivnost – nekateri imajo celo neke klube skupinskega glasnega branja knjig… kjer seveda ne preberejo cele knjige skupaj na glas, ampak samo začetek v smislu predstavitve, da potem vsak posameznik sam zase bere, tudi pravijo,da vsak sam, če glasno bere, bolj spodbuja možgansko aktivnost in vitaliteto, kot če bere tiho.
evo ti link pa beri:
https://www.rtvslo.si/moja-generacija/lada-zei-glasno-branje-pozitivno-vpliva-na-preprecevanje-demence/453698

Verjemi, kmalu boš postala dementna.Imaš malo socialnih stikov, Tv in radio (so oddaje vredne ogleda in poslušanja, ker se iz njih nekaj naučiš, izveš marsikaj ) te ne zanimata.
Živiš v mlakuži, ki bo postala kmalu mlaka, polna žab.
Iz neaktivnosti in osamelosti postaneš čudak.Ljudje smo socialna bitja, učimo se drug od drugega.
Jaz se ne bi pohvalila s takim življenjem.
[/quote]

Te moram kar krepko demantirati.
Tudi sama sem popolnoma ista kot ona, pa sem še kako aktivna, delam mogoče težje in bolj zahtevna dela kot si samo misliš, pa še dolgo nameravam.
Nikakor me ne moti ljudsko petje, ubrani glasovi, normalno glasni govori, pogovori, tudi množični.
Taki smo ljudje, ki smo delali naporno psihično delo z ljudmi, ki je bilo hkrati t7di zelo odgovorno.
Otroke še vedno obožujem, delam pa s težko prizadetimi brez težav, z normalnimi pa ne več- iz razloga prevelikega hrupa.
Hrup je drugo najhujše onesnaženje takoj za smradom. Ni moja pogruntavščina, temveč znanosti.
No, takoj za hrupom pa me moti neprofesionalnost in butastost sodelavcev, posebno šefov, ki jih je vedno več in vedno bolj pogosti so, namesto obratno.
S čimer pripomorejo h nezdravi klimi in strokovni nehigieni.

nova
Uredništvo priporoča

Te moram kar krepko demantirati.
Tudi sama sem popolnoma ista kot ona, pa sem še kako aktivna, delam mogoče težje in bolj zahtevna dela kot si samo misliš, pa še dolgo nameravam.
Nikakor me ne moti ljudsko petje, ubrani glasovi, normalno glasni govori, pogovori, tudi množični.
Taki smo ljudje, ki smo delali naporno psihično delo z ljudmi, ki je bilo hkrati t7di zelo odgovorno.
Otroke še vedno obožujem, delam pa s težko prizadetimi brez težav, z normalnimi pa ne več- iz razloga prevelikega hrupa.
Hrup je drugo najhujše onesnaženje takoj za smradom. Ni moja pogruntavščina, temveč znanosti.
No, takoj za hrupom pa me moti neprofesionalnost in butastost sodelavcev, posebno šefov, ki jih je vedno več in vedno bolj pogosti so, namesto obratno.
S čimer pripomorejo h nezdravi klimi in strokovni nehigieni.
[/quote]

Se pravi – še vedno si delovno aktivna?
Torej imaš vsak dan precej socialnih stikov.Veliko pravzaprav.Torej ne moreš reči, da si na istem, kot predhodnica, ki živi popolnoma v osami.

Evo, jaz tudi tako razmišljam in po letih življenja na deželi grem v mesto med ljudi.
Dovolj imam mira in tišine, ki čutim, da me je prav začela razžirat in postajam na nek čuden način čudna. Hočem med ljudi, nekam kjer se dogaja življenje.

Ja, taki smo ljudje, eni rabijo mir in tišino, drugi pa dogajanje, heheee
[/quote]

V mestu ne boš imela nobenega ugodnega dogajanja, si se zmotila.
Takega si moramo ustvariti sami, ko si poiščemo primeren krog ljudi, dejavnosti, s katerimi resnično uživamo.
Mi smo tisti. Drugi nam ne morejo nadomestiti naše notranje praznine.
Ostalo je le kič.

V mestu ne boš imela nobenega ugodnega dogajanja, si se zmotila.
Takega si moramo ustvariti sami, ko si poiščemo primeren krog ljudi, dejavnosti, s katerimi resnično uživamo.
Mi smo tisti. Drugi nam ne morejo nadomestiti naše notranje praznine.
Ostalo je le kič.
[/quote]

Glej, jaz imam že zdaj krog ljudi s katerimi se vidim samo občasno, ker sem preveč oddaljena, da bi se pogosteje družili. In zanima me 1000 in 1 stvar in bom lahko aktivna v DCA, kjer se vsak dan nekaj dogaja in je delavnic, kolikor hočeš. Zdaj imam pa samo internet in tv in se mi zgodi, da po več dni nikogar ne vidim.

Nisem notranje prazna, se pa zelo, zelo veselim, da bom končno šla med ljudi.

V mestu ne boš imela nobenega ugodnega dogajanja, si se zmotila.
Takega si moramo ustvariti sami, ko si poiščemo primeren krog ljudi, dejavnosti, s katerimi resnično uživamo.
Mi smo tisti. Drugi nam ne morejo nadomestiti naše notranje praznine.
Ostalo je le kič.
[/quote]

V mestu je polno dogajanja.Imaš gledališče, kino, trgovine, gledališča na prostem v poletnem času.Nisem iz mesta, je pa dejstvo, da se v mestu dogaja veliko več kot v hiši na robu gozda.

Napisala sem samo dejstva.Resnično je tako.
In ko kaj potrebuješ in moraš v svet med ljudi, se ne znaš obnašati, govoriti in ne znajdeš se več.Že tako so stalne spremembe, ki se jim moramo sproti prilagajati.
Če se danes obnašaš kot da si slep in gluh in samozadosten, ni tako kot sto let nazaj.Ko je šlo življenje počasi naprej.
Danes ostaneš nekje zadaj in ko se je treba nenadoma vključiti – zdravnik, bolnišnica…karkoli – se drugi znajo obnašati in pogovarjati , ti pa izpadeš kot en ljoljo.Nemočen, neobveščen in neorganiziran.
Kot obnemogel starček.Pol stvari ne veš, pol stvari ne obvladaš.
[/quote]

Popolnoma nič ni tako.
Srečujem se, službeno, z ogromno starejših žensk, preko osemdeset in celo devetdeset, pa njihovi svojci povedo, da je bila gospa zelo dolgo v gibanju in med ljudmi, vsak dan, praktično jo je v pokoj spravila demenca.
Govorim za ženske, lastnice hotelov, gostiln, restavracij, pravih, delavnih šefic, ki so omahnile šele pri osemdesetih, nekatere mnogo pozneje, devetdesetih in še čez.
Demenca ni bolezen osamljenih, pardon, samih, ljudi v tišini, to je strahotna zmota.

V mestu je polno dogajanja.Imaš gledališče, kino, trgovine, gledališča na prostem v poletnem času.Nisem iz mesta, je pa dejstvo, da se v mestu dogaja veliko več kot v hiši na robu gozda.
[/quote]

V množici ljudi šele občutiš, kako sam si lahko.
Tako, da je zmota.

Sicer pa, v današnjih časih iz vasi do mesta, ni daleč.
Bolj pomembno je, da je za normalnega človeka kultura že davno luksuz, ker se je ne moremo privoščiti. Sindikat pa to…

Glej, jaz imam že zdaj krog ljudi s katerimi se vidim samo občasno, ker sem preveč oddaljena, da bi se pogosteje družili. In zanima me 1000 in 1 stvar in bom lahko aktivna v DCA, kjer se vsak dan nekaj dogaja in je delavnic, kolikor hočeš. Zdaj imam pa samo internet in tv in se mi zgodi, da po več dni nikogar ne vidim.

Nisem notranje prazna, se pa zelo, zelo veselim, da bom končno šla med ljudi.
[/quote]

Potem pa tako povej. Instucionalno varstvo.
Je pa v resnici zanimivo, kot ponovno življenje študenta, tokrat v zrelih letih.
Za vsakega pa to ni.
Moraš priznati, da bo tako kmalu tudi na vasi, kolikor ni že, sobivanje ipd.

Potem pa tako povej. Instucionalno varstvo.
Je pa v resnici zanimivo, kot ponovno življenje študenta, tokrat v zrelih letih.
Za vsakega pa to ni.
Moraš priznati, da bo tako kmalu tudi na vasi, kolikor ni že, sobivanje ipd.
[/quote]

Institucionalno*

Verjemi, kmalu boš postala dementna.Imaš malo socialnih stikov, Tv in radio (so oddaje vredne ogleda in poslušanja, ker se iz njih nekaj naučiš, izveš marsikaj ) te ne zanimata.
Živiš v mlakuži, ki bo postala kmalu mlaka, polna žab.
Iz neaktivnosti in osamelosti postaneš čudak.Ljudje smo socialna bitja, učimo se drug od drugega.
Jaz se ne bi pohvalila s takim življenjem.
[/quote]

Zanimivo!
Grem sedaj na balkon poslušat, kako zavija veter v krošnjah dreves. Še knjigo bom pustila na nočni omarici. Sosedje so zgleda nekam šli, nobenega vrišča in glasnega govorjenja in trapaste glasbe ni z njihovega dvorišča. Jaz bom prisluhnila zvokom iz narave in gledala, kako se bodo prižigale zvezde na nebu. V mislih se bom sprehodila po nekaterih ovinkih svojega že kar dolgega življenja. Ja, živim sama in zelo uživam, ko je okrog mene mir in tišina. Za računalnik sedem vsak dan, TV-ja pa nisem prižgala že vsaj pol leta, tudi v mesto se bolj redko zapeljem.
Dober dan, demenca! :)))

Popolnoma nič ni tako.
Srečujem se, službeno, z ogromno starejših žensk, preko osemdeset in celo devetdeset, pa njihovi svojci povedo, da je bila gospa zelo dolgo v gibanju in med ljudmi, vsak dan, praktično jo je v pokoj spravila demenca.
Govorim za ženske, lastnice hotelov, gostiln, restavracij, pravih, delavnih šefic, ki so omahnile šele pri osemdesetih, nekatere mnogo pozneje, devetdesetih in še čez.
Demenca ni bolezen osamljenih, pardon, samih, ljudi v tišini, to je strahotna zmota.
[/quote]
preberi si, če misliš, da več več od drugih- pa to ne nas, ki samo prenašamo informacije…
ampak drugih, ki so delali celo medicinske raziskave očitno o tem.
https://www.rtvslo.si/moja-generacija/lada-zei-glasno-branje-pozitivno-vpliva-na-preprecevanje-demence/453698

To nima nobene veze z zorenjem, ampak z notranjo napetostjo. Zaradi kopičenja nezadovoljstva, stresa, nerazrešenih zadev….se človek vedno bolj umika in odmika, saj ga vsak hrup spomni na njegov notranji hrup.
[/quote]
Ne drži. Umirjenemu človeku ustreza mir, zato ga ustvarja tudi v svojem okoju. Ne bezlja za hrupnimi dogodivščinami, ker to ni v njegovi naravi.
Ljudje, ki nosijo hrup v sebi, iščejo hrupno okolje in ga tudi sami ustvarjajo, ker prav to ustreza njihovi naravi.
Poleg tega umirjen človek drugače prenaša stres, tako da ga sproti nevtralizira – prav s svojim mirom! Tisti z notranjim hrupom pa stresa nimajo s čim transformirati, zato prihaja do kopičanja nezadovoljstva nad življenjem. Kdo je potem zrelejši?
Samota je kot vdih, druženje pa kot izdih. Oboje rabimo, ampak vsak v svojem ritmu.

Zanimivo!
Grem sedaj na balkon poslušat, kako zavija veter v krošnjah dreves. Še knjigo bom pustila na nočni omarici. Sosedje so zgleda nekam šli, nobenega vrišča in glasnega govorjenja in trapaste glasbe ni z njihovega dvorišča. Jaz bom prisluhnila zvokom iz narave in gledala, kako se bodo prižigale zvezde na nebu. V mislih se bom sprehodila po nekaterih ovinkih svojega že kar dolgega življenja. Ja, živim sama in zelo uživam, ko je okrog mene mir in tišina. Za računalnik sedem vsak dan, TV-ja pa nisem prižgala že vsaj pol leta, tudi v mesto se bolj redko zapeljem.
Dober dan, demenca! :)))
[/quote]

Te razumem, vseeno pa ti svetujem, da možgane prisiliš k delovanju. Sicer boš mrknila med svojimi poslušanji vetra in ptičev. Obtičala boš v svojem svetu, nezmožna dojemati okolico, ki ni sestavljena samo iz zvokov narave, žal.
Vsaj sudoku, križanke, kvize rešuj. Pa kakšen jezik…karkoli, če ne boš mrknila v svojem svetu….

tudi meni paše mir in tišina, in to odkar imam tako službo. da cele dneve poslušam dretje v pisarni in telefone, in ko pridem domov, hočem čisto tišino. ne prenesem več agresivne glasbe, dretja od kogarkoli…

Zanimivo!
Grem sedaj na balkon poslušat, kako zavija veter v krošnjah dreves. Še knjigo bom pustila na nočni omarici. Sosedje so zgleda nekam šli, nobenega vrišča in glasnega govorjenja in trapaste glasbe ni z njihovega dvorišča. Jaz bom prisluhnila zvokom iz narave in gledala, kako se bodo prižigale zvezde na nebu. V mislih se bom sprehodila po nekaterih ovinkih svojega že kar dolgega življenja. Ja, živim sama in zelo uživam, ko je okrog mene mir in tišina. Za računalnik sedem vsak dan, TV-ja pa nisem prižgala že vsaj pol leta, tudi v mesto se bolj redko zapeljem.
Dober dan, demenca! :)))
[/quote]
kako mora biti zblojen človek,da se norčuje iz tako hude bolezni kot je demenca. Kot da se posmehuješ vsem bolnikom in njihovim svojcem.
Ti želim,da je ne dobiš, ker verjamem, da ti takrat ne bo več smešno in zabavno, kot ti je očitno sedaj.

Mene tudi motijo glasni otroci, ali pa nevzgojeni. Ni vedno eno z drugim.

Primer od enega tedna nazaj. Se vsedemo dol v restavraciji, par miz stran sedi neka družina. Starci in prijatelji so očitno že pojedli, otroke pa so spustili z vrvice in so bili ti za drugo mizo.

Punčki sicer nista kričali, sta se pa obnašali grozno neprimerno, nevzgojeno, nekulturno. Ena, po imenu Lola (hahaha), je med drugimi mizami tekala za vrabci in golobi in občasno zavpila, da jim bo razbila glavo. Starši so se oglasili, če je zavpila, sicer ne. Zato je v malo tišjem tonu kradla sladkor z vseh miz, paketke odpirala in jih stresala povsod naokoli, po praznih mizah, po tleh. In potem nazaj na ptiče, pa potem nazaj na sladkor… starcem je bilo pomembno samo, da ne skače okoli njih, da oni lahko v miru pijejo svoje pivo ob Ljubljanici.

Katastrofa.

Za kontrast, so mi vzgojeni otroci zelo luštni. Imamo sosede, ki vedno pozdravijo / odzdravijo v dvigalu, pa so punčke stare 3-6 let.

Mene tudi motijo glasni otroci, ali pa nevzgojeni. Ni vedno eno z drugim.

Primer od enega tedna nazaj. Se vsedemo dol v restavraciji, par miz stran sedi neka družina. Starci in prijatelji so očitno že pojedli, otroke pa so spustili z vrvice in so bili ti za drugo mizo.

Punčki sicer nista kričali, sta se pa obnašali grozno neprimerno, nevzgojeno, nekulturno. Ena, po imenu Lola (hahaha), je med drugimi mizami tekala za vrabci in golobi in občasno zavpila, da jim bo razbila glavo. Starši so se oglasili, če je zavpila, sicer ne. Zato je v malo tišjem tonu kradla sladkor z vseh miz, paketke odpirala in jih stresala povsod naokoli, po praznih mizah, po tleh. In potem nazaj na ptiče, pa potem nazaj na sladkor… starcem je bilo pomembno samo, da ne skače okoli njih, da oni lahko v miru pijejo svoje pivo ob Ljubljanici.

Katastrofa.

Za kontrast, so mi vzgojeni otroci zelo luštni. Imamo sosede, ki vedno pozdravijo / odzdravijo v dvigalu, pa so punčke stare 3-6 let.
[/quote]

ampak to nima zveze z leti….

[list][/list]Niti jaz ne maram hrupa.Najraje sem v temi in tišini.

Jaz imam neizmerno rada otroke. Rada jih imam, ko pridejo v šolo, ko so prvčki, vsi vodljivi in devetarji, vsi pubertetniški. Ampak po 24. juniju pa RABIM tišino. Še vedno hodim v službo, vendar zmorem samo tišino. Zato tudi ne hodim na razne plaže, kjer je milijon ljudi in kjer vedno srečam kakšnega učenca. Prav s težavo ga pozdravim. Pa ne zaradi njega osebno, ampak zaradi tega, kar predstavlja. In predstavlja desetmesečni direndaj, za katerega se sploh ne zavedaš kakšen stres povzroča.
Z leti to potrebo po miru vse bolj intenzivno občutim. Mislim pa, da nima zveze s starostjo, ampak s preobremenjenostjo. Dvomesečna pavza sčasoma postane prekratka in stres se začne kopičiti.
Vedno bolj razumem ljudi, ki si želijo “samo” mir.


preberi si, če misliš, da več več od drugih- pa to ne nas, ki samo prenašamo informacije…
ampak drugih, ki so delali celo medicinske raziskave očitno o tem.
https://www.rtvslo.si/moja-generacija/lada-zei-glasno-branje-pozitivno-vpliva-na-preprecevanje-demence/453698
[/quote]

Napisala sem, da je ženske v že kar visoki starosti v penzjon spravila šele demenca.
Do takrat so bile vse življenje med ljudmi in v delu vsak dan, redno.
Nakar se je zgodilo čez noč- nočem več!
Še več, v moji kuhinji se ne bo kuhalo!
Dokaz? Nima priključenega štedilnika!
Ženske izgorele čez noč. Končale čez noč!

Zakaj, meniš? Do 75., 80., pa praktično sploh v penzjonu niso bile!
Te ženske NIKOLI NISO IMELE MIRU!

Knjiga ja. Petje ja. Šele v penzjonu? Pri 60., 65., prej? Kasneje? Kdaj točno?
Kaj pravzaprav pomeni branje, leposlovno, glasno in tiho?
Kaj pomeni petje, individualno, v paru, zboru?
Pomisli na ritem, bitje srca…

Otrokov in mladostnikov srčni utrip je hiter, zato je glasen, utrip starejšega se upočasni, glasnost pomeni pospešen srčni utrip, kar lahko privede celo do srčne kapi.
Pesem, sploh naša ljudska, naš srčni ritem povsem umiri, je terapevtska, zdravi!
Otroke, tudi hiperkinetike, umiri in jih skoncentrira.
Demenca je enaka hiperkineziji. Odrasel, z demenco, se enako ne more umiriti, kot hiperkinetičen otrok.
Ne je, ne sedi, se ne pogovarja itd. v miru, umirjeno, nima koncentracije ali zelo kratko.
Izgleda, kot, da ves čas nekam hiti, nekaj išče.
Veš, kaj ga umiri? Dotik roke. Mir, bližina. Tišina.
Za branje je potrebna koncentracija. Napor.
Posluša pa lahko- branje ponavljajočih, lažjih del, v enakem ritmu.
Pesmice, rime, umirjeno besedo.
Glasba, umirjen glas, petje, to ga umiri. Ter hoja. Umirjen in enakomeren ritem.
Voda. Npr.pomivanje posode, brisanje lijaka.
Zemlja, prst, glina.
Enako kot otroke.
Enaka terapevtska sredstva in tehnike.
Pa imata popolnoma različen ritem srčnega utripa.

Sem testirala otroke, različnih starosti.
Nihče od njih ne mara hrupa!
Kričanja, norenja itn. Nihče!
Dela jih nervozne in utrujene. Ne morejo se zbrati, težko se umirijo, jedo, zaspijo.
Jim je zelo nelagodno. Hrup jih zelo moti.
Tako, kot nas, ki smo kakorkoli delali z njimi!


kako mora biti zblojen človek,da se norčuje iz tako hude bolezni kot je demenca. Kot da se posmehuješ vsem bolnikom in njihovim svojcem.
Ti želim,da je ne dobiš, ker verjamem, da ti takrat ne bo več smešno in zabavno, kot ti je očitno sedaj.
[/quote]

Težave z razumevanjem? Ne norčujem se iz hude bolezni, ki se ji reče demenca, ampak iz zblojene komentatorke, ki si zmotno predstavlja, da je nekdo, ki mu je ljubša samota in mir kot pa TV in glasna družba, že potencialni bolnik.


Ne drži. Umirjenemu človeku ustreza mir, zato ga ustvarja tudi v svojem okoju. Ne bezlja za hrupnimi dogodivščinami, ker to ni v njegovi naravi.
Ljudje, ki nosijo hrup v sebi, iščejo hrupno okolje in ga tudi sami ustvarjajo, ker prav to ustreza njihovi naravi.
Poleg tega umirjen človek drugače prenaša stres, tako da ga sproti nevtralizira – prav s svojim mirom! Tisti z notranjim hrupom pa stresa nimajo s čim transformirati, zato prihaja do kopičanja nezadovoljstva nad življenjem. Kdo je potem zrelejši?
Samota je kot vdih, druženje pa kot izdih. Oboje rabimo, ampak vsak v svojem ritmu.
[/quote]
Umirjen človek nima težav z občasnim hrupom, kričanjem otrok….Preobremenjenemu pa gre vse na živce, ker še sam sebe komaj prenaša, kaj šele vplive iz okolja.

Težave z razumevanjem? Ne norčujem se iz hude bolezni, ki se ji reče demenca, ampak iz zblojene komentatorke, ki si zmotno predstavlja, da je nekdo, ki mu je ljubša samota in mir kot pa TV in glasna družba, že potencialni bolnik.
[/quote]

ne iz demence se, in še smešnop ste ti zdi – zadnji tvoj stavek, si celo boldala.

pa še za ono zgoraj – sem ti napisala – priožuj se medicincem, ki so delali raziskave o tem v povezavi z glasnim branjem petjem, da so butasti in jim podaj svojo strokovno razlago, ker ti vse veš…

me zanima že tvoja trditev, kako pije vodo – 75-80 let stara ženska, za katere trdiš,da ptraktično v penzionu ni bila. prosim te no – takih ljudi ni, ki so še pri 80 masovno delali in ne bili v penzionu. Malo oladi s pretiravanjem.
pa ne rabiš meni pojasnjevati svoje privat laik teorije, s strokovnjaki se zmeni, ki očitno na linku trdijo drugače.

New Report

Close