Z leti mi vse bolj paše mir in tišina
V množici ljudi šele občutiš, kako sam si lahko.
Tako, da je zmota.
Sicer pa, v današnjih časih iz vasi do mesta, ni daleč.
Bolj pomembno je, da je za normalnega človeka kultura že davno luksuz, ker se je ne moremo privoščiti. Sindikat pa to…
[/quote]
Če si komunikativen, takoj najdeš ljudi, sebi podobne.Kultura ni tak luksus.V Šentjakobskem gledališču v Lj.so karte pol cenejše kot v Mengšu v Špas Teatru.
Če si komunikativen, takoj najdeš ljudi, sebi podobne.Kultura ni tak luksus.V Šentjakobskem gledališču v Lj.so karte pol cenejše kot v Mengšu v Špas Teatru.
[/quote]
Če imaš skromnih 500€ in manj pokojnine, živiš sama v bloku, zna to biti zelo resen problem.
Še posebno, ko odpovedo noge…
Takih gospa, vdov, v Lj. je na vsakem koncu kar nekaj deset.
Starost se sedaj seli čez 70 let, ne več 65!
ne iz demence se, in še smešnop ste ti zdi – zadnji tvoj stavek, si celo boldala.
pa še za ono zgoraj – sem ti napisala – priožuj se medicincem, ki so delali raziskave o tem v povezavi z glasnim branjem petjem, da so butasti in jim podaj svojo strokovno razlago, ker ti vse veš…
me zanima že tvoja trditev, kako pije vodo – 75-80 let stara ženska, za katere trdiš,da ptraktično v penzionu ni bila. prosim te no – takih ljudi ni, ki so še pri 80 masovno delali in ne bili v penzionu. Malo oladi s pretiravanjem.
pa ne rabiš meni pojasnjevati svoje privat laik teorije, s strokovnjaki se zmeni, ki očitno na linku trdijo drugače.
[/quote]
Samo v dopolnilo, tebi, ki se ti ne ljubi brati! Btw, kako boš brala na glas in kaj razumela, če še drugače nič ne zapopadeš?
Govora je bilo, kot je tudi napisano, da so bile te ženske lastnice svojih hotelov, restavracij, obrtnice, če že hočeš!
Take gredo v penzjon, ko jim vse od rok odpade.
In ves ta čas so bile še kako v družbi, v dobri družbi!
Te ženske so v naši neposredni bližini, v Avstriji. Tam jih nihče ne podi v penzjon, niti otroci.
Sem sama strokovnjak na določenem področju, tako, da imam kar dovolj strokovnega stika tako s stroko, kot s kolegi, kot laiki.
Če te to moti, ni moj problem.
Če imaš skromnih 500€ in manj pokojnine, živiš sama v bloku, zna to biti zelo resen problem.
Še posebno, ko odpovedo noge…
Takih gospa, vdov, v Lj. je na vsakem koncu kar nekaj deset.
Starost se sedaj seli čez 70 let, ne več 65!
[/quote]
V mladosti je treba priplezati čimbolj visoko.Da imaš boljšo plačo in posledično boljšo penzijo.Pa preseliti se je treba iz višjega na nižje.Obtičimo pa vsi kdaj.Tudi to moramo vzeti v zakup.Če odpovedo noge, jezik in glava še vedno lahko delata.Je telefon in so prijatelji, ki pridejo na obisk.Socialno mrežo moraš splesti že prej.Sam se moraš potruditi za to.Nihče ne bo prišel sam na vrata.
Napisala sem, da je ženske v že kar visoki starosti v penzjon spravila šele demenca.
Do takrat so bile vse življenje med ljudmi in v delu vsak dan, redno.
Nakar se je zgodilo čez noč- nočem več!
Še več, v moji kuhinji se ne bo kuhalo!
Dokaz? Nima priključenega štedilnika!
Ženske izgorele čez noč. Končale čez noč!
Zakaj, meniš? Do 75., 80., pa praktično sploh v penzjonu niso bile!
Te ženske NIKOLI NISO IMELE MIRU!
Knjiga ja. Petje ja. Šele v penzjonu? Pri 60., 65., prej? Kasneje? Kdaj točno?
Kaj pravzaprav pomeni branje, leposlovno, glasno in tiho?
Kaj pomeni petje, individualno, v paru, zboru?
Pomisli na ritem, bitje srca…
Otrokov in mladostnikov srčni utrip je hiter, zato je glasen, utrip starejšega se upočasni, glasnost pomeni pospešen srčni utrip, kar lahko privede celo do srčne kapi.
Pesem, sploh naša ljudska, naš srčni ritem povsem umiri, je terapevtska, zdravi!
Otroke, tudi hiperkinetike, umiri in jih skoncentrira.
Demenca je enaka hiperkineziji. Odrasel, z demenco, se enako ne more umiriti, kot hiperkinetičen otrok.
Ne je, ne sedi, se ne pogovarja itd. v miru, umirjeno, nima koncentracije ali zelo kratko.
Izgleda, kot, da ves čas nekam hiti, nekaj išče.
Veš, kaj ga umiri? Dotik roke. Mir, bližina. Tišina.
Za branje je potrebna koncentracija. Napor.
Posluša pa lahko- branje ponavljajočih, lažjih del, v enakem ritmu.
Pesmice, rime, umirjeno besedo.
Glasba, umirjen glas, petje, to ga umiri. Ter hoja. Umirjen in enakomeren ritem.
Voda. Npr.pomivanje posode, brisanje lijaka.
Zemlja, prst, glina.
Enako kot otroke.
Enaka terapevtska sredstva in tehnike.
Pa imata popolnoma različen ritem srčnega utripa.
Sem testirala otroke, različnih starosti.
Nihče od njih ne mara hrupa!
Kričanja, norenja itn. Nihče!
Dela jih nervozne in utrujene. Ne morejo se zbrati, težko se umirijo, jedo, zaspijo.
Jim je zelo nelagodno. Hrup jih zelo moti.
Tako, kot nas, ki smo kakorkoli delali z njimi!
[/quote]
Če so ženske v visoki starosti, potem je krasno.Aktivne so bile do konca in zdaj je prišla demenca.Je že v družini.Tudi demenca je dedna.Čeprav pravijo da ni.Jaz tega ne verjamem.
Gre nazaj iz rodu.Za nazaj so umrli mlajši, zato se sploh ni mogla pojaviti.
Samo v dopolnilo, tebi, ki se ti ne ljubi brati! Btw, kako boš brala na glas in kaj razumela, če še drugače nič ne zapopadeš?
Govora je bilo, kot je tudi napisano, da so bile te ženske lastnice svojih hotelov, restavracij, obrtnice, če že hočeš!
Take gredo v penzjon, ko jim vse od rok odpade.
In ves ta čas so bile še kako v družbi, v dobri družbi!
Te ženske so v naši neposredni bližini, v Avstriji. Tam jih nihče ne podi v penzjon, niti otroci.
Sem sama strokovnjak na določenem področju, tako, da imam kar dovolj strokovnega stika tako s stroko, kot s kolegi, kot laiki.
Če te to moti, ni moj problem.
[/quote]
Saj ravno trdim, da vse naštete tehnike pomagajo, še več, da so to tudi hkrati terapevtske tehnike.
Tudi za otroke.
Kaj si ti sploh od tega prebrala, prosim lepo, in kako? Kje pa bereš zanikanje?
Tudi tebi svetujem nekaj od teh tehnik, da se boš umirila in sploh lahko skoncentrirala.
Iz posta v post imaš vse hujše težave. Umiri se vendar.
Če so ženske v visoki starosti, potem je krasno.Aktivne so bile do konca in zdaj je prišla demenca.Je že v družini.Tudi demenca je dedna.Čeprav pravijo da ni.Jaz tega ne verjamem.
Gre nazaj iz rodu.Za nazaj so umrli mlajši, zato se sploh ni mogla pojaviti.
[/quote]
Za Alzheimerjevo je eden od vzrokov tudi paracetamol, torej lekadoli itn.
Dokaz je pandemija na Kitajskem in V Indiji, odkar tja masovno uvažajo ta zdravila.
Do tedaj tam te bolezni niso poznali.
Torej ni v genih!
So pa še drugi vzroki.
Res je z leti vse večja potreba, da si nafilaš baterije, oziroma da se telo regenerira, za kar rabiš mir. Ker imaš, gledano v povprečju in glede na druga življenjska obdobja, več časa zase, za vpoglede vase, tudi zato rabiš mir.
Demenca pa je zelo kompleksna zadeva, kjer znanost še vedno precej tava v temi, čeprav poteka precej raziskav na to temo. Mimogrede, tudi naši strokovnjaki se uspešno vključujejo vanje. Stimulacija možganov, kamor sodijo tudi socialni stiki, je vsekakor pomembna, a delež dednosti tudi ni zanemarljiv, vsaj po dosedanjih ugotovitvah.
V mladosti je treba priplezati čimbolj visoko.Da imaš boljšo plačo in posledično boljšo penzijo.Pa preseliti se je treba iz višjega na nižje.Obtičimo pa vsi kdaj.Tudi to moramo vzeti v zakup.Če odpovedo noge, jezik in glava še vedno lahko delata.Je telefon in so prijatelji, ki pridejo na obisk.Socialno mrežo moraš splesti že prej.Sam se moraš potruditi za to.Nihče ne bo prišel sam na vrata.
[/quote]
To je še kako res.
Moramo pa vzeti v zakup, da ti naši bližnji umirajo iz dneva v dan, že krepko okrog starosti 50 in še prej.
Imeti tako na stara leta le še eno ali dve prijateljici, ki sta v oddaljenih domovih, v katerih ju niti obiskati ne moremo, je hudo tesnoben občutek.
In v mestih je to še toliko bolj opazno, še toliko huje.
Meni osebno je ena od dobrih rešitev, seveda ne za kar vsakogar, sobivanje nekaj ljudi, ne množično. Dveh, treh, štirih. Ob pomoči oskrbnikov idr.služb.
Današnji domovi so že zdavnaj postali preveč neosebni.
Starejši človek težko sprejema novosti in spremembe, težko sprejema tuje ljudi.
Dementni še toliko težje.
To je še kako res.
Moramo pa vzeti v zakup, da ti naši bližnji umirajo iz dneva v dan, že krepko okrog starosti 50 in še prej.
Imeti tako na stara leta le še eno ali dve prijateljici, ki sta v oddaljenih domovih, v katerih ju niti obiskati ne moremo, je hudo tesnoben občutek.
In v mestih je to še toliko bolj opazno, še toliko huje.
Meni osebno je ena od dobrih rešitev, seveda ne za kar vsakogar, sobivanje nekaj ljudi, ne množično. Dveh, treh, štirih. Ob pomoči oskrbnikov idr.služb.
Današnji domovi so že zdavnaj postali preveč neosebni.
Starejši človek težko sprejema novosti in spremembe, težko sprejema tuje ljudi.
Dementni še toliko težje.
[/quote]
V moji bližini na srečo ne.Imam polno sorodnikov 80 in 90+, pri petdesetih so še vsi mladina.
Gradijo, ustvarjajo in so še vsi aktivni.Na srečo ni tudi nihče dementen, tega v družini zaenkrat ne poznamo.Tudi pri obeh babicah in obeh dedkih, ki so odšli pri skoraj devetdesetih, demence ni bilo.
V moji bližini na srečo ne.Imam polno sorodnikov 80 in 90+, pri petdesetih so še vsi mladina.
Gradijo, ustvarjajo in so še vsi aktivni.Na srečo ni tudi nihče dementen, tega v družini zaenkrat ne poznamo.Tudi pri obeh babicah in obeh dedkih, ki so odšli pri skoraj devetdesetih, demence ni bilo.
[/quote]
To je zelo dobro in hkrati tudi vzbujajoče.
Pravi vzor naše stare večgeneracijske družbe, ki je živela v sožitju.
Od tu bi bilo treba raziskovati vse t.i. kronične bolezni, ki se pojavljajo v neosebnih časih, v katerih živimo, že otroci, žal. Babica nima stika z vnuki, starši nimajo časa za družino, stari odrezani od sveta.
Tv ukinit, zapret, vznemirljive cajtnge odpovedat.
Imaš prav, iti med ljudi.
Škoda, ker mi ne lepi linkov, skupinski plesi neznancev, naključnih ljudi, vseh sort, na različnih krajih, največkrat na ulicah, trgih in letaliških avlah. Čista poezija.
Greš s posnetkom v javnost, vklopiš muziko in začneš plesati.
Pridruži se ti še eden, dva, nato vse več. Pleše ves trg, na isto glasbo, isti ritem…