Z nekom pa bi ……
Da, dežuje, sneži, skratka, je kljub
mrazu in neprijetnosti zelo lepo … vsaj meni….
ki obožujem dež …. Ta hip se je začela prava
snežna nevihta in sprašujem se, kako le bom
prišla domov ?? Mislim, da bo šlo, kljub letnim
gumam. Sem preveč pridna, očitno in preveč
dosledna, sem namreč pozabila, da je tudi aprila
še vedno lahko zelo zelo “zimsko”!!! A v srcu je
pomlad in ta šteje, kajne, K.R. – hm, srček, praviš ……
pa tudi res tako misliš …. srček !
Ej, ej, ej, …. nikar tako, prooossiim, kot da bi začutila
neko rahlo …. ah, ne vem, morda se motim. Čeprav si
star??? Ne teh besed, prosim. Človek, ki čuti v sebi življenje,
ni nikoli, ampak res nikoli star. Ima sicer svojo življenjsko
dobo, ni pa star.
Oh, K.R., da pomlad šteje tudi tebi, praviš? Neskončno si me
razveselil s temi besedami, res. Ker pomlad je nekaj, o čemer
se da pogovarjati, razpravljati, je nekaj, kar ti ponudi ogromno,
če le znaš vzeti, je nekaj, ki ti daje možnosti, če jih le znaš
izkoristiti, pomlad je ….. da, čisto in popolnoma enostavno
povedano: pomlad je življenje. Narava se prebudi, človek se prebudi,
se po zimski utrujenosti, deli, počitku telesa in duha, ponovno obudi
vse svoje čute, vse svoje male sive celice … in svoja občutja, ki so rahla
utonila v zimski počitek. Čeprav pri občutenjih in čustvovanju ni pravil,
bi človek dejal, ker ko pride in se te dotakne nekaj lepega, je tolahko
pozimi na smučanju, je to lahko v jeseni v tihem občudovanju marvičnosti
jesenske toalete narave same, je lahko poleti na oddihu v kampu Ježevac
na Krku, je to ….. res kadarkoli.
Ampak, če se to zgodi pomladi, ko res vse vrsti in cveti, ko brsti in cveti duh in telo, je to… bogme, taka omamna čarobnost občutkov, da jih ni barv, s katerimi bi človek vse to lahko opisal, orisal, povedal, izpel, izdihal… le v želji po objemu celega sveta bi znalo biti prikazano vse veseje in vsa sreča, ki jo človek občuti, le v želji po tem, da zariješ obraz v šopek vonjavih narcis, da se bosonog sprehodiš po jutranji rosi, da ti dež izpere utrujenost s telesa, da se … hm…. no, pa naj bo tako povedano, kot mislim, torej…. “da se ljubiš z dežjem”, da občutiš toplino dežnih kapljic, da, le v tem morda človek lahko izpove vse, kar želi izpovedati in le
v tem se morda išče s tistim, ki si ga želi ……
Eh, nikar, sprevržko, včasih se zgodi, da nam
poti prekrižajo računi, katerih nismo imeli v mislih.
Plačati pa jih je vseeno treba. To je življenje . ..
včasih plan je, pa ga ni, pa spet je in ga spet ni….
a najmanj boli, če vzameš stvar tako: če bo bo, če
pa danes ne bo, bo pa morda jutri, ali pojutrišnjem,
bo pa trepetanje in vzhičenje in sladkost čakanja
trajala dlje. Tako vzemi to in verjemi … vseeno ti bo
lepo ….
Hej, zajček moj mili, kaj si imela s tem v mislih?
Jaz žal ne morem na klepet, pa saj mi kdaj še
za tukaj zmanjkuje časa. In če se pojavi tukaj kdo,
ki mi naredi lep dan, je to zame že dovolj.
Da, sprehodi so lahko zelo dolgi, koraki so lahko kot
kilometer ali kot milimeter. Važno pa je, da je korak
narejen!