palčki igralčki in muce igračarice odnesejo igračke?

Mi imamo zadnje čase problem z igračami, ki se valjajo na vseh koncih in krajih, sploh je bistvo igrač, da jih čimhitreje čimbolj razmečeš, nato pa pustiš in greš :(( Nekaj časa jih je še malo pospravil za sabo, seveda z našo pomočjo, zdaj pa mu čist “dol visi”. Ker je zadeva med drugim tudi nevarna, do zdaj sem šla na hrbet “samo” jaz, ko sem stopila na avtomobilček, bi vseeno radi malo reda, recimo da se vsaj na en kup zmeče tisto, s čimer se ne igra. Ampak na to uho so gospod sin povsem gluhi!

Tako je včeraj palček igralček odnesel vse, kar je ležalo okrog. Ostal mu je gasilni avto, nekaj legic in “žebljički” – tisti veliki barvni. Danes je sine malo čukasto gledal in spraševal “kje pa je????” – šla sta tudi rojstdnodnevna kitara in klavir- pa sem razložila, zdaj me pa zanima, po kolikem času igračke pridejo nazaj???

Pri nas so igrače prišle nazaj po dveh dneh, ko je vse preostale lepo pospravil. Zdaj pa tudi to ne “pali” preveč, ampak ga “prepričam” pač tako, da mu naročim (vsaj 3x), naj pospravi igrače. In sčasoma mu preide v navado. Velikokrat jih pa kar jaz pograbim, ko sem že v njegovi sobi.

LP

Jaz jih odnesem samo čez vrata, pa že vpije, da bo pjiden in da bo pospjavil. In jih pospravi.

Pri nas pridejo nazaj po enem tednu.

A

pri nas, ko dokaže, da zna paziti nanje in jih pospravljati.
prilagam pravljico, ki vam bo morda v pomoč, nekatere forumovke jo že poznajo, povedala sem jo na trobentičinem večeru, ko je Franček zamujal, mi pa smo imeli polno knjigarno nestrpnih otrok:

Igrače so ušle!

Janko je imel veliko igrač. Resnično veliko igrač. Kupovala sta mu jih mama in oče v trgovini, prinašal mu jih je dedek, pa še tete in strici, da o rojstnih dnevih, ko so ga zasuli z najrazličnejšimi igračami, sploh ne govorimo. In Janko je imel rad te svoje igrače. Čisto zares. Rad se je igral z njimi, se podil z avtomobilčki naokoli po sobi, strumno korakal s svojim vojačkom iz lesa, se pogovarjal z medvedi in zidal gradove iz pisanih kock. Toda, nekaj Janko ni maral početi – pospravljati.
Ko je mama zvečer spomnila Janka, da je čas za v posteljo, mu je prijazno namignila, da bi bilo morda dobro, če bi pospravil v škatle tudi svoje igrače. A se Janku ni ljubilo. Čeprav so bile igrače razmetane po tleh sobe, da je bilo težko hoditi med njimi, se ni pustil prepričati. Njegove ljube igrače so obležale na preprogi.
Ponoči, ko je Janko sladko sanjal, pa so se igrače prebudile. Jezne so bile na dečka, ker jih ni pospravil v škatle in predale.
»Ali ne ve, da si moram vsak večer zloščiti svojo čelado,« se je besno oglasil gasilec v gasilskem avtomobilčku.
»Moja obleka je že čisto pomečkana, ko tako dan na dan ležim na tleh, « je zastokal pisan pajac in pocingljal s kraguljčki na čepici.
»Mi smo že povsem polomljeni,« so zatrobili trije majhni avtomobilčki, »že tri dni ležimo tukaj in vsakič, ko gre Janko mimo, stopi na enega od nas!«
»Dovolj imamo, radi bi šli spat na polico, tako pa se gnetemo tukaj,« so zabrundali medvedi, ki so ležali drug na drugem sredi sobe.
Vojaček iz lesa je nekaj časa poslušal pritožbe, potem pa odločno udaril s peto ob tla: »Mislim, da je jasno, da moramo nekaj narediti! Lahko še naprej poležavamo tukaj in se smilimo sami sebi, lahko pa temu naredimo konec!«
Igrače so prisluhnile, vojaček pa je nadaljeval: »Mislim, da je čas, da uidemo Janku! Če za nas ne zna skrbeti, kot bi moral, pa si bomo poiskali drugega lastnika. Še bolje – kar na svoje bomo šli!«
In res se je zgodilo – igrače, ki so poprej mirno in vdane v usodo ležale na tleh, so pričele vstajati in odhajati skozi vrata Jankove sobe. Ta parada je bila sila čudna – na čelu je poveljeval vojaček, za njim so brneli avtomobilčki, koracali medvedi ter poklapano stopale ostale igrače. Kača se je vila skozi vrata dnevne sobe, po stopnicah proti vhodnim vratom. Največji medvedi so jih s skupnimi močmi odprli in četica je stekla v svobodo.
Hodili so dolgo, dokler niso prišli do stare podrtije na koncu ulice. Nič kaj prijazna ni bila videti, a igrače so se odločile, da bo to njihov drugi dom. Utrujene od hoda so zaspale in sanjale, kako si bodo ustvarile sebi prijazen dom. »Pospravljen dom,« je napol v snu zavzdihnil vojaček.
Naslednje jutro, ko je Janko vstal, se je presenečeno ogledoval po prazni sobi. Nikjer ni bilo nobene igrače več. Le tam v kotu je sam samcat ležal mali plišati medvedek, ki mu je Janko pred časom odtrgal taci in zato ni mogel pobegniti z ostalimi. Janko ni mogel verjeti svojim očem: »Mama,« je zaklical, »igrač ni več.«
Toda mama je obešala perilo na dvorišču in ga ni slišala. »Ni jih več,« je čisto po tihem ponovil Janko. »Ni…« in po licu mu je zdrknila solza.
Pobral je ubogega medvedka brez tac in ga stisnil k sebi. »Medo, morda ti veš, kam so izginile moje igrače?« Toda Medo je nemo zrl v Jankove solzne oči.
Tedaj je deček poskočil in se zapodil proti vratom: »Nekdo mi jih je nesramno ukradel! Našel bom barabina!« Odtopotal je po stopnicah proti vhodnim vratom in zdirjal po ulici. Takrat se je začel mali Medo na glas smejati. Janko ga je presenečeno pogledal: »A zdaj se pa režiš, kaj? Mi boš povedal, če kaj veš, kje so moje igrače?«
Medo je narahlo zaprl oči in tiho dejal: »Ušle so ti, Janko, ko pa jih nisi pospravljal! Igrače se sila rade igramo s teboj. A ko nas več ne potrebuješ, nas moraš pospraviti v škatle in na police. Tudi me se moramo spočiti, tako kot ti vsak večer, ko se po pravljici zakoplješ v mehko odejo in greš spat. Vojaček, vlak, avtomobilčki, klovn, moji prijatelji medvedi, vsi potrebujemo počitek – in tega na tleh tvoje sobe, pač pa ne najdemo. Ker so imele druge igrače tega dovolj, so ušle.«
Janko je bil povsem presenečen: »Zakaj pa potem ti nisi ušel, če vam je tako slabo z mano.«
»O, saj bi,« je zavzdihnil Medo, »pa si mi pred dnevi odtrgal taci. Brez njih ne morem uiti.«
Deček je bil žalosten: »Oprosti Medo, še danes te odnesem k dedku, on bo vedel, kako te lahko popraviva. Toda – ali bom jaz sedaj brez igrač?«
»Pa si jih res želiš nazaj? Veš, obljubiti boš moral, da nas boš res pospravljal.«
Deček je goreče pokimal: »Res si jih želim nazaj, rad jih imam in brez njih mi bo dolgčas!«
»Prav,« je dejal Medo, »povedal ti bom, kaj lahko narediš. Naučiti se boš moral pospravljati – pokazati boš moral, da to znaš in hočeš.«
»Kako pa?« je zanimalo Janka.
Medo mu je pokazal proti dvorišču njegove hiše. Na vrtu je mama ravno stepala preprogo. »Vprašaj mamo, ali ji lahko kaj pomagaš. Vsak dan se z očkom trudita, da bi bila vaša hiša pospravljena in čista, ti pa za seboj ne pobrišeš niti packe od soka, ki ostanejo na mizi.«
Janko je povesil oči. »Prav imaš, Medo. Do sedaj se nisem kaj preveč trudil, vse sta naredila sama, jaz sem poskrbel samo za packanje.«
Medo je nadaljeval: »Vsi v vaši družini se morate truditi, da boste živeli v urejenem domu. Saj si res še majhen fantek, ampak za svoje igrače in svojo sobo pa lahko poskrbiš, kajne?«
»Da,« je odločno dejal Janko, »moja soba bo odslej moja skrb. In to bo res pripeljalo igrače nazaj?«
Medo se je namuznil: »Če ne boš poskusil, ne boš vedel.«
Janko je zakorakal proti svojemu domu. Povprašal je mamico, če ji lahko kaj pomaga, in ta mu je vesela pokazala na kup trave, ki jo je prejšnji dan nakosil očka. »Mi lahko tole s svojo samokolnico odpelješ do vrta na kompost?« Janko se je veselo lotil dela. Tisti dan je mamici pomagal še pobrisati posodo in očku posesati stanovanje. Zvečer se je utrujeno sesedel na posteljo.
»Medo,« je vprašal, »kaj pa zdaj?«
»Zdaj pa trikrat zašepetaj obljubo, da boš odslej bolje skrbel za svoje igrače.«
Janko je stisnil k sebi Meda in zašepetal, kakor mu je ta naročil:
»Ljube igrače, vrnite se k meni, obljubim, da vas bom pospravljal … ljube igrače, vrnite se k meni, obljubim, da vas bom pospravljal … ljube igrače, vrnite se k meni, obljubim, da vas bom pospravljal …«
Potem sta Medo in Janko skupaj zaspala.
Igrače pa so slišale Jankovo obljubo, ki jim jo je prinesel veter.
»Ne zaupam mu,« je rekel pajac in tudi avtomobilčki so se strinjali.
Toda vojaček je dejal: »Janko se je naučil, da brez dela in pospravljanja ni igre. Mislim, da mu lahko damo še eno priložnost.«
Tudi medvedi so prikimali, da bi veljajo poskusiti – ter dodali, da pogrešajo prijatelja Meda. Pa še v kožuščke se jim je zapletla umazanija v tej razpadajoči hiši. Želeli so na toplo v Jankovo sobo.
In čudna parada se je spet zvrstila – najprej vojaček, potem avtomobili, pa medvedi in še ostale igrače. Kakor so igrače odšle, tako so se vrnile: skozi vhodna vrata, po stopnicah v dnevno sobo in še naprej k Janku v sobo. Potem so tiho polegle po tleh, kakor so ležale takrat, ko so se odločile za pobeg.
Zjutraj se je Janko zbudil in jih ves presrečen zagledal. Takoj jih je pospravil – kakor je obljubil.
Zdaj je tako – kadar se Janko igra, razmeče svojo sobo. Jasno! Kdo je že videl pospravljeno sobo, ko se otroci igrajo? Ko pa pride večer in se deček skobaca v pižamo, v škatle in na police pospravi tudi svoje igrače. Te se potem ponoči očedijo in spočijejo, da se lahko naslednji dan ponovno igrajo s svojim Jankom.

Pri nas je problem, da sine “svoje” sobe ne uporablja, ker je preveč oddaljena od središča dogajanja, dnevne sobe in kuhinje. Tako smo mu v dnevni sobi uredili igralni kotiček, ampak igrače ležijo na počez vsepovsod, od kopalnice, veže, spalnice, dnevne, le kuhinja je sorazmerno “varna” pred njimi. Pa jih niti nima veliko, če primerjam njegove vrstnike. Non-stop ga prosim(o), naj pospravi viške, kaj 3 x, po 30 x, pa nič ne pomaga. Po pravici povedano se mi zdi že malo butasto pospravljat za njim, ker potem lahko ves dan samo to počnem. Igrača je zanimiva, dokler leži nekje ob robu ali v predalu, ampak samo toliko, da jo “prestavi” ali raztrese, potem spet obleži (recimo lego kocke – sestavi dve ali tri, ostalo raztrese in gre, enako žebljički, vtakne 3, ostalo strese in gre, puzzle -zloži par skupaj, ostalo strese in gre, z barvicami riše 20 sek, nato jih razmeče in gre itd itd itd) Leži, dokler kdo od odraslih -običajno s primerno povišanim tonom!- ne doseže, da vsaj nekaj sam pospravi, ostalo pospravimo mi, potem je spet zanimivo za raztrest in gremo spet od začetka.

Očitno bo pri nas “igračasta suša” morala trajati precej dlje, da bo kaj učinka, samo ne vem, če bodo živčki (moji!) zdržali….

Hej, Tinkara, hvala za zgodbico. Bi znalo vžgat, je namreč nor na zgodbice :)))

Saj te razumem… pri nas je isto… :))

Bi te pa na nekaj opozorila… pretirano pospravljanje razdira igro.. Hm, kako naj to opisem… Poglej svojo pisalno mizo… ko nekaj zavzeto delas (evo, kaksno diplomsko..)… a tudi za sabo nenehno vsako urco pospravljas.?! Kje pa… pustis tam, da kasneje s emalce obdelas podatke, se kaj preberes ipd… se kaksen pildek napises…
Tako “dela” tudi otrok… “Razmece” igrace, jih samo malce obdela… in gre drugam… In ce jih medtem ti pospravis, pravzaprav podres njegovo igro…
Tako nekako…

In vsi otroci imajo obdobje, ko so naaaajbolj veseli, ce lahko na kup zmecejo vse svoje premozenje… Baje sem bila jaz okoli dveh let najbolj vesela, ce mi je uspelo odpreti omaro, pa zvleci vs eoblekce ven.. se vsesti gor in “strazit”… hehehe

Otroci pri tej starosti imajo kratko koncentarcijo… nekaj minutk tukaj, nekaj minutk drugam…

Mi se muce igracice se ne posluzujemo… Si sploh ne predstavljam, kako bi odreagiral… Tudi nas najraje vlada po celi dnevni in kuhinji… ce kdo pride k nam cez dan, ga opozorim, naj gleda pod noge… Ce mi gredo stvari res na zivce, se greva “pospravljanje”…
Zvecer pospraviva skupaj…hehehe… to pomeni: on en avtomobilcek in tri kocke, jaz ostalih dvajset…hja. In ker sem sama tip, ki nenehno nekaj postavlja na svoje stalno mesto… upam,d a se bo nekaj prijelo tudi mojega mladicka…
Aja, pa nikoli se ne derem, da mora pospravljat.. raje mu recem, da naj odpelje aavtomobile v garazo.. pa jih potem stejeva.. ena, dva, tji, sest… Pa knjigice na polico… vse tiste z zivalicami… no, poskusam, da je tudi pospravljanje del igre… da je zabavno…
Kakorkoli… jaz igrac sigurno ne bi skrila za cel teden… se mi zdi prehudo za prvic…
Aja, pa otroci so tudi razlicni.. razlicno odreagirajo na take fore… kaksnega tezkega flegmatika popolno izginotje igrac sploh ne bi ganilo… drug bi pa cvilil ze ce samo omenis…

Seveda pa tudi pri nasem pridejo dnevi, ko pozabi, da sploh ima usesa… Taki so pac dveletniki…
Srecno… S.

Bravo, Svea!

Bo pa prislo tudi obdobje, ko ne bos smel sesati sobe, ker je v gradnji strasna konstrukcija iz lego kock ( ki se gradi cel teden in potem jo je treba tudi fotografirati) in skatla mora biti ves cas odprta in pes ne sme v sobo, da ne bi pozrl kaksnega zivljensko pomembnega delcka…, ki je slucajno se na tleh in se ne v konstrukciji.

Pa vse zivali spijo v postelji, da za fanta skoraj zmanjka prostora…

Joj, kako pogresam to obdobje in se kaksno drugo:))) Lep pozdrav

Hm, Svea*, očitno je tudi to po meni/nama podedoval :)) Ni bilo hujšega, kot če mi je kdo kaj pospravil. Zato tudi ne maram jaz njemu pospravljat. Ampka kaj, ko same noče :S

Ma ne, saj nisem čistun in -vsaj upam!- ne sekiram prehudo. Težit začnem, ko že ni kam stopit. V bistvu bi rada le zvečer, da pospravi in pa pred opoldanskim spanjem. Zmeraj mu pomagamo, ampak zadnje dni zgleda tako “vi delajte, jaz bom gledal”. To me pa “majčkeno” moti.

Bom malo prespala, pa jutri nekaj igračk nazaj prinesla. Bomo videli…

Hvala, da si me spomnila nase 🙂

Nikoli ne odnesem igrač stran. Otroka sta preveč navezana nanje in se mi zdi, da bi ju s tem prizadela.
Sama kot otrok sem najbolj uživala, če je bila polna soba vseh mogočih igrač, jaz pa sem med njimi kraljevala.
Pa mi ni nihče od domačih “grozil”, da mi jih bo kam odnesel.

Se pa spomnim dogodka, ko mi oče ni želel prebrati pravljice (mama je bila dežurna), ker češ da nima kje stopiti. Pa sem brez težav pospravila sobo (sploh ni uporabil te zoprne besede: pospravi) in sledila je pravljica:-)

Svojima otrokoma vedno pomagam pospraviti sobo (večkrat me pri tem samo gledata:-) – a igrač ne pospravljamo, ampak jih dajemo spat.

Če hočeš dati sinu lekcijo vsekakor počakaj, da bo začel sam spraševati, kdaj in kako lahko dobi igrače nazaj. In potem mu postavi pogoj oz. se zmeni z muco, npr. kocke pridejo nazaj danes ponoči, ostalo, ko bo muca ugotovila, da so igrače pospravljene. Muca naj bo kar trdna in nepopustljiva, pa bo lekcija zalegla.
Naša se je na začetku delala tudi kot, da ji dol visi za odnešene igrače, ampak potem, ko je bilo igrač vsak dan manj, jo je pa stisnilo.
Če sine igrač sploh ne pogreša, počakaj, da jih bo hotel nazaj.

ne morem verjeti, da vas toliko to počne – skrije igrače in jih potem otrok ne dobi
pa kaj potem, če niso vsak dan pospravljene
saj so ja namenjen igri

kaj vi kot otroci ste imeli zvečer sobico vedno tip-top?

san,
Pri nas (in mislim, da tudi pri Skrbni) ne gre za pospravljeno otroško sobo, ampak za dnevno sobo v kateri ima otrok svoj igralni kotiček. In, ja mislim, da se mora otrok naučiti vzdrževati en osnovni red in po igri, ali vsaj preden se odpravi spat, pospravi kar je razmetal. Ne glede na to, da so avtomobilčki, barvice raztreseni po celem stanovanju hudo nevarni.
In pri otrocih se navajanje na red in pospravljanje začne pri njihovih igračah. In ne gre zato, da je vse tipi-topi, ampak, da ne ležijo igrače po celem stanovanju.
A pri vas pa kar vse leži okoli? Kdo pa pri vas pospravi za otrokom?
Naša je sedaj stara 5 let in ji z zgodbo o muci ne težimo več. Če se ji ne da pospravit, jo samo vprašam, če pospraviva midva z možem. Pa ponavadi zaleže, ker točno ve, da midva igrače pospraviva v klet in potem tam ostanejo kakšen teden. Seveda ji še vedno pri pospravljanju pomagava, ampak, da bova delala namesto nje, ali pa pustila igrače po celem stanovanju, NE!

Draga silvy,
ne, igrače ne ležijo kar vse vprek po stanovanju, a če niso VSE pospravljene, ampak ostane npr. punčka na stolu, ne gre zato stran od otroka

In res mi ni težko pomagati otroku pospraviti ali celo narediti to namesto njega. Pač, takšna sem.

Se strinjam s teboj, da se s tem otrok nauči reda, a kaj potem, če je en dan ali dva malo bolj pestro.
Še prekmalu bodo otroci zrasli in takrat nam bo hudo, ker bomo imeli vse tako čisto, otroškega vrveža in igrač pa ne bo nikjer…

Nihče ne govori o punčki na stolu, ampak o igračah po celem stanovanju.
Primer: v dnevni sobi na tleh kup legokock, raztresene praktično po celi sobi, jedilna miza v kuhinji polna barvic, nekaj barvic še na tleh, na kavču v dnevni se raztegujejo ene tri Barbike z vsemi spremljajočimi oblekami.
Predno gre otrok spat mora to pospraviti. Če spregleda kakšen Barbi, čevelj, ali pa kocko, ali pa barvico, seveda ne roma stran, ampak pospravi tisti, ki je našel. Če pa otrok reče, da se mu ne ljubi pospravit in, da gre kar spat, ja potem pa igrače pospravim jaz, da se lahko sploh normalno gibljemo po stanovanju ter vsedemo na kavč ali za mizo. V tem primeru pa se igrače pospravijo v klet. (ponavadi je dovolj že grožnja)
Saj tudi meni ni težko pospraviti igrače za njo, celo lažje, kot se z njo pregovarjati, da naj jih pospravi sama. Samo tako početje se meni ne zdi vzgojno, in otroke tudi vzgajamo, mar ne?

Ja silvy, točno tako. Gre za VZGOJO. Za to, da otrok ve, da ne glede na vse obstaja nek red. Jaz tudi vsak dan rabim posodo za kuhanje, krožnike in kozarce, pa jih zato nimam nametane na počez, pač pa lepo (ali manj lepo!)v omari ali pomivaču, če so umazane. In ne, ne gre za punčko na stolu ali avto na mizi, gre za 5 avtomobilčkov PO TLEH, ob katerih krasno tresneš z vso silo na hrbet, ko stopiš nanj, enako velja za barvice, razsute po tleh. Gre za žebljičke, raztresene od kuhinje, veže do kopalnice. Gre za lego kocke, ki jih krasno zdrobiš, ko stopiš nanje, kar je možu “uspelo” 3 x. Če že red povsem odmislim – s tem igrače dnevno uničujemo, jaz pa nisem ne Ford in ne Rockfeller, še poslanec ne, da bi lahko neprestano kupovala nove igrače, saj ne pobiram denarja po tleh med sprehodom.

Jaz tudi ne bi pospravljala, ne posode in ne oblek, tudi nakupov ne bi zlagala v hladilnik in na police, pa knjige bi kar povsod puščala itd itd. Pa tako ne gre! Ne pričakujem, da bo dveletnik tip-top pospravil vse svoje igrače. Nikakor! Bi ga pa rada navadila, da preden gre spat, zbereMO igrače po stanovanju in jih zložiMO ali vsaj zmečeMO v predal (in ne poravnamo v “vaservago”), ki jim je namenjem, ali pa vsaj na kup izven “glavne steze” skozi stanovanje. Skupaj! Ne pa, da jaz pospravljam, on pa narazen nosi ali da povsem ignorira 20 prošenj “prosim, a mi pomagaš pospravit tointo!” Če pa mu igrač ni nič mar, potem jih pač ne potrebuje in namesto, da jih bomo pohodili in uničili počasi, vsak dan kakšno, jih raje pospravim za čas, ko bodo morda bolj aktualne. Torej jih je odnesel palček igralček.

Večinoma mi ni težko pospravit za otrokom, se mi zdi pa butasto, da bi ga navadila na to, da vedno nekdo pride za njim in za njim pospravi. Res, da sem njegova mama, nisem pa njegova dekla in postrežček. Skozi male reči se velikih uči in če mu do 7. leta ni treba ničesar prestavit, ne vem, kako mu potem razložiš, da zdaj pa mora? Ali pa kar do polnoletnosti pospravljaš za njim?!

Pri nas gredo igrače na najvišjo polico v dnevni sobi, tako da jih ves čas vidi. Gor gredo vse, ki jih ne pospravi – mi ji samo pomagamo (Vedno ji rečem, da ji lahko pomagam, če želi, pazim pa, da ne govorim, da naj pride ona pomagat pospravljat, saj niso igrače moje.) in nič ne pomaga, če naknadno kriči, da jih bo pospravila. Dol pridejo, ko naslednjič dokaže, da zna pospravit vse igrače – torej čez dva dni. Včasih pa na nekatere tudi pozabi in ostanejo gor tudi več kot en teden. Stara je dobri 2 leti. Vidim pa, da ji je lažje, če jo malo opominjam, da jih pospravlja sproti in ne na koncu dneva, ko jih je že preveč razmetanih. To prakticiramo slabe pol leta in zdaj me že večkrat preseneti, ko sama od sebe pospravi, ko se neha igrat.