In ko tvoje ne bodo odličnjakinje in jim bodo pomagali ali pa jih preživljali tisti, ki jim ne gre!
In kaj bi ti doživela, saj nisi v koži tisti staršev, ki jim ne gre!

In če ti nisi doživela, se ne dogaja;)

[/quote]

No in? Če je uspešen le tisti, ki je srečen, in če je una punčka za šalterjem v McD srečna, je tudi uspešna!!!!![/quote]

Mislim, da je človek zelo težko srečen, če se ne more preživeti s svojim dohodkom. Pa ne, da ni zadovoljen in srečen samim delom in poklicem, ampak preživljanje je danes kar zahtevna stvar in s šalterjem v McD žal ne gre.

Mislim, da je človek zelo težko srečen, če se ne more preživeti s svojim dohodkom. Pa ne, da ni zadovoljen in srečen samim delom in poklicem, ampak preživljanje je danes kar zahtevna stvar in s šalterjem v McD žal ne gre.[/quote][/quote]

če TI rečeš da ne moreš biti srečen klub manjšim dohodkom in delu v McD, pol je pa to zagotovo to!

Zaradi takih ljudi smo kjer smo. Moraš met to, moraš naredit ono, če ne si zabluzil in ne moreš bit srečen kao. Neko gnanje za nečim kar na koncu koncev sploh ni pomembno. Medtem ko so nekateri srečnim da so zdravi ali spet zdravi in vejo cenit preproste stvari v življenju in spoznajo da preveč kompliciramo in se ženemo za nekimi navideznimi uspehi številk, pa drugi jamrajo nad tem kako šolo je kdo dokončal in kje ima kdo boljše ocene kot drug otrok, namesto bi delali nad tem, da bi bili otroci dobri predvsem v spoštovanju ljudi in čimboljši ljudje karakterno, ne pa karierno.

Če česa ne želim svojim otrokom je to zaposlitev v multinacionalki. Sem dala to čez, takega pranja možganov ne priviščim nikomur.

Jaz z zapisa avtorice preberem, da je bila obkrozena s samimi hudobnimi ljudmi ko so njeni otroci odrascali, ali pa je bila sama tista, ki je bila razocarana, da njeni otroci niso bili genialno pridni. Slisi se, kot da je bilo njeno zivljenje ena velika travma, ker otroci niso domov nosili samih petic.

[/quote]

če TI rečeš da ne moreš biti srečen klub manjšim dohodkom in delu v McD, pol je pa to zagotovo to![/quote]

Manjši dohodki?
Govorimo o minimalnih dohodkih, s katerimi človek ne more preživeti! Lahko je srečna do nezavestis svojim poklicem in delom, ampak najemnino, položnice in hrano si pa mora plačat, se ne da it na pošto in položnice plačat s “srečo”, pa tudi v Mercatorju nimajo blagajne, kjer bi lahko plačeval s “srečo”.

Podpišem se pod tole, kar je napisal “iz vas veje strah”:

Verjetnosti ni več, ker ni pogojev zanjo. Biti uspešen, biti nadpovprečen, biti nekaj….kolikim uspe, kolikim, ne, koliko jih pristane v povprečju, kaj je povprečje…..
in kruto dejstvo izpostavljeno v prvem postu, nihče nima garancije, strašljivo a ne, če gledamo z vidika, da eni obupno iščejo garancijo v uspehu, drugi v materialni varnosti, tretji v poniževanju………strašljivo, da niti tanajtaboljši v sistemu nagrajevanja nimajo garancije, strašljivo predvsem za njihove starše in tiste otroke/odrasle, ki so verjeli v to in se znašli v povprečju ali celo nižje.

Brala sem samo prvi post. Imam samo eno vprašanje: kako se je vaša siva miška s popravci uspela vpisati na medicino?

Kje piše kaj o popravcih te punce?
In če vklopiš logiko, ti je verjetno jasno, da je edina možnost, da je bila ta sošolka-sošolka v OŠ, saj je jasno, da avtoričina punca ni hodila na gim. iz katere je mogoče priti na študij medicine, torej ni mogla biti sošolka v SŠ!
Zakaj vas moti splošno znano dejstvo, da uspeh ničesar ne garantira?

Zelo mi je všeč tvoj zapis. zakaj? ker smo tudi mi nekje na pol poti, čisto povprečni, tudi z neg. ocenami občasno in mi je ravno tako težko, ko sem zaradi šol čisto obupana. Mlajši se ogromno trudi, je priden, delaven, pa vendar v 5. razredu piše matematiko recimo 3.
Upam na vsaj približno takšen zaključek, kot ga imaš ti…ne pričakujem zdravnika…ampak nekaj solidnega, da bo v poklicu zadovoljen, zaradi mene tudi če bo avtomehanik…samo da bo srečen in delaven.
ne grejo mi v ‘nos’ starši, ki se kar naprej hvalijo z dosežki svojih otrok …res pa je, da jih težko poslušam, ker imam vedno občutek, da sem popolnoma zabredla pri svoji vzgoji, kljub temu da se trudim po najboljših močeh. pa še to se mi zdi zanimivo (a upam, de ne bo držalo), da tisti starši ki se popolnoma nič ne ukvarjajo s šolo, (da bi recimo preverjali otroke, ali imajo nalogo, jih spraševali snov itd.) imajo odlične otroke, ki vse za šolo naredijo sami in to s petkami..To se mi tudi zdi nenavadno…ali morda delam vse narobe, ko jih sprašujem snov, ko jim kaj razložim itd…
Ampak pri starejšem se mi zdi, da če še tega ne bi počela, da bi padel na celi črti.