Za mojo Mariči ( našo )
POMLADNI SPREHOD
Za mano ostani, o mesto,
z veselo te dušo pustim;
čez travnik, čez polje in cesto,
od griča do griča hitim!
Sijati pomlad je začela,
gorkoti umiče se mraz,
vsa zemlja je zopet vesela,
vesel je človeški obraz.
Studenec in reka se taja,
vsa rast iz zemljice hiti,
i tukaj i tam se sprehaja
družina veselih ljudi.
V najkrasneji dobi nam leta,
naj človek bo star ali mlad,
veselja up največ obeta,
obeta še mnogi nam sad.
O, kar je življenja po sveti
in kar je na zemlji stvari,
ko pomlad začenja cveteti,
vse giblje in se veseli.
Tud’ meni srce se dviguje,
skrbi pa umičejo se;
iz misli se misel mi snuje,
iz radosti radost cvete!
Veselje mi daja peruti
ko ptiču, ki ječe je prost,
zemlje skoraj noga ne čuti,
navdaja me up in mladost!
spisal Fran Levstik
sem napopal maričin zajček ( junior )