Za našo NIkito …..
Dobro jutro, ljubi Tjavendanovci, dragi
prijateji.
Vremenska napoved za danes je obetajoča.
V naše prostore, v naše pisarne in v naša srca bo danes zagotovo posijalo sonce in ogrelo tiste premrle in od dolotrajnega dežja zamrle čute. Naša notranjost nam bo spet zapela tisto znano pesem radosti do življenja in vzbudila v nas otroka, ki se tako veseli novemu toplemu dnevu.
Moja želja za to jutro je, da spet najdemo našo “staro” – ups, ne po letih, se razume, ampak po tistih karakternih in značajskih lastnostih, tisto veselo, zadovoljno, nasmejano, vedno za šalo pripravljeno šefico Nikito, Pa da tudi Brusko znori spet po dolgem času, nekam je mrknil in umolknil, zdaj je čas, da pokaže vse svoje čare, in da ne naštevam naprej: stopite v krog, se gremo gnilo jajce, prav?
Še poprej pa modrost Rudija Kerševana, za katero se mi zdi, da bi znala kdaj pa kdaj stopiti v naše misli:
“Lepa beseda je kot požirek sladke pijače. Opijani nas in mi ji sleidmo kot pijanec svji želji po pijači.”
Da, res je in jaz se, prijatelji, kdaj pa kdaj, ko se znajdem v težki situaciji, v kakršni sem pač trenutno, ko mi ni ravno lahko: sem nekaj, kar bi ne želela biti, sem v situaciji, v kateri si nisem predstavljala da kdaj bom in sem brez posebne volje, ki si jo skušam iz dneva v dan malo nabrati, pa je ni niti za sprotno rabo, kaj šele za rezervo. In srčno upam, da jo bom danes našla kaj več. In ko tako omahujem nekje v sebi, se počutim kot alkoholik: hodim za besedami, iščem jih, da bi jih zaužila kot sladko pijačo, a žal ponavadi naletim na tropine, na neprijeten tropinski okus …….. In zato kdaj pa kdaj obmolknem, obmolknem tudi zato, da ne bi ponovila napak, ki jih pri drugih težko sprejemam. Ker je pač R.K. dejal tudi to, da “je jezik najpopolnejše glasbilo. Kdor to ve, z njim igra najlepše melodije, kdor tega ne ve, s seboj včele star boben in tolče po njem!”
Prijateji, uporabimo naše glasbilo danes za popevko, ki bi jo lahko prredstavili na evrosongu naslednje leto.
In še enkrat, lepo sončno dobro jutro!
Marija, očitno vsak od nas kdaj pa kdaj pade v kakšno.. čudno situacijo. Vendar, jaz mislim, da se zarad tega ne bi smeli zapirati vase in se ne prepuščati trenutni situaciji. Vsaka stvar enkrat mine in se pokaže sonce, tako, kot a za danes obetajo vremenarji :))) Zakaj pa smo prijatelji? Saj ni treba iuznašat svojih težav javno 🙂 Dovolj je le, da se pojaviš med prijatelji, beseda da besedo in še tako slab dan se počasi spremeni v vsaj znosnega, če ne že dobrega. Zatorej vsem skupaj… očitno nam še vedno manjka tistega občutka, da tud v slabem nismo sami. Zato … le vkup, pa dajmo eno po naše :)))
Jani želi vsem skupaj dobro jutro pa čim manj črnih misli. A smo al nismo :)))
Draga Mariči
najprej naj ti voščim eno lepo dobro jutro,
res je, tako kot praviš, danes se nam obeta zopet res lep sončen dan. Ne glejmo ga samo skozi okno ampak odprimo naša srčka in ga posrkajmo vase. KO nas napolni svetloba in toplota, se bomo precej bolje počutili, in vse težave in tegobe in nerešljive situacije bomo lažje premagovali.
Če pa še ta sonček ne bo pomagal, pa smo tu mi, s skupnimi močmi nam bo uspelo, saj je vedno na koncu predora svetloba, mar ne?
Vsem tjavendanovcem…………..velik sončka
PIKAPOKA
.. jutro Marija .. dans je sonček, pa zunaj vse diši .. je kot bi dež spral vso nesnago .. ob takih dnevih se tud jaz počutim .. kot bi bila oprana .. pa svet se mi zdi lepši .. grem ven .. na svež zrak, 3x globoko vdihnem .. pogledam vse tiste hribe okrog sebe .. pa vodico, ki teče mimo hiše … se napolnim s kupom pozitivnih in lepih misli … in se počutim bolje 🙂 .. evo, to je moj recept 🙂
en lep dan ti želim !!! .. pa tudi Nikitki .. vsakemu pač kdaj pa kdaj poči film … ampak to pač paše k življenju 🙂
B.
Krunoslav Slabinac – Kičo, ta vidiš zajček,
je bil tisti, ki me je popeljal v svet sanj in
s to taisto pesmijo. Še danes ga slišim,
še ta hip sem miže sklenila roke s tistim,
ki sva jo takrat skupaj poslušala, še ta hip
sem se znašla v nekem cirkusu, kjer so jo tako pogosto vrteli, da bi najraje takrat pri svojih sedemnajstih pomladih cel dan preživela tam, v cirkusu, z roko v roki s prijateljem in poslušala Kičota in njegove “Te tri sladke riječi, ja te volim, to sve je što mugu da dam, te tri slatke riječi, ja te volim ……. eh, eh, eh, zajček, hvala za ta kratek a lep sprehod v preteklost, za ta lep spomin! Danes mi bo v ušesih zagotovo odzvanjala ta pesem.
Tudi mene spominjajo te besede, tudi mene…..
He, he, niti ne vem, če bi povedala, haha….
Je bilo pred leti v Umagu, v hotelu Kristal. Sem bila poročena eno leto in pol. Najina soba, je bila točno nad teraso, na kateri je pel Kičo. Pa me je neki nos nesel na balkon, pogledam in ga zagledam, ravno, ko je pel.
Ha, v tistem trenutku, me zagleda, mi pomežikne, jaz pa malo manj kot v nezavest…kar odneslo me je nazaj v sobo.
Danes, bi me odneslo kam drugam ! Samo danes je tooliko let pozneje, pa tega strahu ni več….huhu, kaj vem…..