za našo šefico NIKITO !!!!
Draga prijateljica,
najbrž sem te hudo razočarala, tudi tebe, kot toliko drugih,
ker ne daš nobenega cahna življenja od sebe. Se ti tukaj
globoko opravičujem, ker ne morem pošiljati po e-pošti
že od petka popoldan nič več. Prosim, sprejmi moje opravičilo.
Naj ti povem, da sem bila v tvojem koncu v torek popoldan,
pa nisem zbrala poguma, da bi te poklicala.
Pozdravlja pa te, kot šefico Nikitko in kot ta glavno tu gori
tudi naš Brusko, s katerim sva v petih minutah spila kavico
v Pivki!
In naj ti sporočim, da sem prejela tudi drugo pošto, za kar
se ti toplo zahvaljujem.
Več žal tudi tokrat ne zmorem. Če pa bo tvoja želja, bom
še ta teden v Novi Gorici in ……….
…. naj velja še naprej , da je moja želja zanjo ukaz samo , če sama tako hoče :)))
Prijateljstvo je nekaj , kar se ne da izsiliti , se ponudi , se sprejme , se ne očita , nihče ni nad prijateljem razočaran , če se ta ne more oglasiti , je pa žalosten , če mu prijatelj ne zaupa in si ga ne upa poklicati , ko je v stiski ali pa srečen ali pa samo kje blizu za eno kavo …. ej , Marija , kdaj boš verjela , da te imajo ljudje radi in te pogrešajo samo zato , ker si to ti , pa ker je tvoja družba prijetna , pa ker razumeš , pa poslušaš , če je treba , pa poškiliš in se iz srca zakrohotaš … ja , in človeka tako stisneš , da skor gagne ?!
… ko bo Marija vse to sprejela , ji Nikita UKAZUJE , da se vozi več skozi N.G. , ne da bi se ustavila !!!!
Draga Mariči
Oglasila se ti bom tukaj, ker je tukaj najmanj postov in vseh drugih ne utegnem prebrati. Vsi smo ljudje in kot takim se nam dogajajo lepe in slabe stvari. Tudi sama sem imela krize, pred par meseci npr. ko sem napisala forum “žalostna” in pred kratkim, ko je moj Jure imel težave… In nikomur se nisem opravičevala za to, da sem izlila gor svoje nerazpoloženje. Tudi tebi se ni treba. Če boš na volji, piši in če ne boš, ne piši. Sama si želim le to, da bi ti lahko stala ob strani in ti napisala kaj prijaznega. Zato še vedno upam, da se nam boš odprla, čeprav te k temu ne silim.
Draga Mariči, sedaj ti lahko rečem le, da veliko mislim nate in tesno držim pesti, da bi se, karkoli že, izteklo čim bolje in da bi ti posijalo sonce.
S toplimi pozdravi
Š:
Ej, punce, ste pa res full dobra dekleta, res.
In ne nameravam zanemariti nobenega fanta,
ne Janija, ne mišona, ne levčka, ne Lisjaka, ne
ježka, ne Bruskota, o bemtiš, kar nekaj se jih je nabralo, teh naših diiiiiiiiicccccccooooovvvv!
Hvaležna sem vam za vsako toplo besedo in počasi, res počasi se vulkan v meni pomirja, res počasi sprejemam zadeve tako kot so … moja največja težava je pač moja čustvena reakcija na storjene krivice.
Razum pride bolj počasi, nekako se z njim ne uspem srečati, kadarkoli se mi zdi, da ga vidim v dalji, se samo malce vstran obrnem in ko pogled ponovno usmerim vsa v napetem pričakovanju srečanja s tem neopisljivim – z razumom, no, bemtiš, njega že ni več nikjer. In spet si lahko le rečem: niti z gospo Pametjo se še nisem utegnila srečati, niti z gospodom Razumom, obadva gresta na drugo stran ceste, ko se jima približam in ko nam grozi srečanje. In tako, grem naprej, po cesti, v upanju, da si bosta obadva enkrat le premislila in mi dovolila ju vsaj bolj od blizu videti, če ne že jima dovoliti vstop v praznino imaginarne sivine!
Prijatelji, res ste mi prijatelji, vem, čutim, čutim to v sebi. A vendr, človek mora vedno znova in znova najprej razčisti sam s seboj, da lahko ugotovi, kaj je in kje kaj je in kako kaj je.
Ne bom mogla čakati do septemba, da se spet vidimo, nikakor, morala vas bom poprej nekam zbobnati, morala, obvezno. Želim si vas videti, želim se z vami smejati, želim z vami stresati šale, želim se z vami resno pogovarjati, želim se vam zazreti v oči in vam stisniti roko, zato ker ste tukaj, ko vas potrebujem. Hvala vam vsem skupaj!
Upsa, gre menjati spodnji podpis, zdaj spet čutim, da ga moram spremeniti, zdaj grem napisati podpis, ki bo povečen vam vsem!
Marija draga,
mi je kar malo nerodno, ker so že vsi pred mano povedali bistvo.
Z enim stavkom – forum brez tebe ni tak kot bi moral biti !
Ajde, drži se.
Pa ne nam spet zbežat. Saj veš, da za vsakim dežjem
posije sonce. In tudi tebi bo. Oziroma ti je že, ko si se odločila pisati sem gor.
Ja, mišon, sije in greje, a bolj kot sije in
greje sonce poletna vračina, bolj greje vaša
toplota in vaša pristnost. Bolj greje vaša
pripravljenost priskočiti na pomoč, bolj greje
misel, da ste tukaj, da …………..
Hvala, mišon, topla hvala.
Tuki… pod Nikitin podpis bi dodal samo to, Marija, da sem, če ne že od prej pa vsaj po tistem našem srečanju vesel, da sem te že prej “vzel” za svojo prijateljico. Res. Zato, Marija…. če ne veš ne kod ne kam… prid k nam na Tjavendan. Tukaj smo vedno trdno stali za svojimi prijatelji.
Lep dan, predvsem za našo Maričko :))))
Jani
p.s. Nikita.. pa ti znaš tko lepo povedat bistvo…. Hvala tud tebi :))